VSK sodba Cp 632/2012

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (tč. 2. izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15-ih dneh povrniti tožniku pravdne stroške v višini 3.139,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (tč. 1. izreka) izpodbijana sodba potrdi.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje vzelo umik tožbenega zahtevka v višini 417,29 EUR na znanje in postopek v tem delu ustavilo ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 9.778,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 243,06 SIT po zakonski obrestni meri za SIT v evrski protivrednosti, preračunano po tečaju zamenjave, za čas od 21.7.2006 do 31.12.2006 in od zneska 9.778,18 EUR po zakonski obrestni meri za EUR za čas od 1.1.2007 dalje do plačila in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki iz tega naslova znesek 2.107,63 EUR. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje po izpeljanem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnikov soprispevek k nastanku škode, ki mu je nastala 1.9.2004, ko je popravljal nepravilno naložen tovor (opaž) na tovornem vozilu znamke TAM 80 T3, last delodajalca M.B. 20 %. V tem razmerju je tožniku prisodilo odškodnino v skupnem znesku 9.778,18 EUR, pri čemer je odškodnino kot primerno ocenilo (ob upoštevanju 100 % temelja) iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 6.000,00 EUR, zaradi utrpelega strahu 1.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na 5.000,00 EUR. Iz naslova materialne škode je tožniku priznalo 178,18 EUR.

Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga naj sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje, tokrat pred drugih sodnikom. Najprej navaja, da je sodba obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključki sodišča o deljeni odgovornosti za nastanek škode so nerazumljivi in v nasprotju z ugotovitvami o obstoju dejstev. Na eni strani sodišče sklepa o objektivni odgovornosti tožene stranke, na drugi pa ugotavlja, da je med voznikom M. in tožnikom obstajal dogovor po katerem je voznik M. naročil tožniku, naj popravi slabo naloženo gredico na kesonu tovornjaka, vendar šele potem, ko bo sam izvedel premik s tovornjakom in ga zapeljal iz garaže na prosto. Kljub takšni ugotovitvi sodišče nadalje sklepa, da je voznik odgovoren za nastalo škodo zato, ker naj bi pričakoval, da bo tožnik samovoljno posegel z roko v naložen tovor. Tako sklepa kljub temu, da ugotavlja, da je tožnik vedel za pravila varnega dela. Kljub dejstvu, da se je ob voznikovi vednosti tožnik nahajal za tovornim vozilom, voznik M. ni mogel pričakovati ravnanje tožnika, saj je bilo tudi v nasprotju z njegovimi izrecnimi napotili. Če tožnik tega ni upošteval, je sam odgovoren za škodljive posledice, ki izvirajo iz njegovega samovoljnega ravnanja. Izkaže se, da je tožnik v celoti odgovoren za nastanek škode. Meni, da bi sodišče moralo slediti njenim dokaznim predlogom glede dokazovanja z ogledom in rekonstrukcijo dogodka ter imenovanjem izvedenca s področja varstva pri delu. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Že na podlagi v sodbi navedenih razlogov je tožnikov prispevek bistveno višji od 20 %. Sodišče tudi ne pojasni, katera pravila ZVCP naj bi kršil voznik. Spregleda, da ZVCP ne vsebuje določila, ki bi vozniku tovornega vozila preprečeval speljevanje v trenutku, ko se za vozilom nahajajo druge osebe. Sodišče ni zadovoljivo pojasnilo, zakaj šteje, da bi moral voznik M. predvidevati, da bo tožnik z roko posegel v tovor med premikom vozila, kljub temu, da sta se predhodno dogovorila, da bo potrebno opaž popraviti na dvorišču. Tudi glede vprašanja nepreprečljivosti nastanka škode sodba ni jasna. Razlogi so nejasni tudi v delu, kjer sodišče ugotavlja, da se je tožnik v času nastanka škode dejansko nahajal izven voznikovega vidnega polja. Tudi v novi sodbi je glede višine prisojene odškodnine obrazložitev praktično identična z že razveljavljeno. Sodišče je odmerilo odškodnino iz naslova negmotne škode znatno previsoko, saj bi skupaj znašala ob 100 % temelju približno 12.000,00 EUR. Takšna odškodnina pa odstopa od zneskov odškodnin, ki jih v podobnih primerih priznavajo sodišča. Povsem je sodišče prezrlo tudi zahtevo po individualizaciji odmere odškodnine. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče ni upoštevalo dejstva, da izvedenec sicer ugotavlja obstoj trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar pa glede na vrsto posledic v funkcionalnem smislu imajo le-te za posledico zgolj blažje duševne bolečine. Zaradi poškodbe tožnik nima hujših posledic v obliki omejitev oz. občutnih težav pri opravljanju svojega poklicnega dela. Pravno zmotna je tudi odločitev sodišča glede odškodnine za utrpeli strah. Ni dokazano, da bi pri tožniku obstajalo v daljšem časovnem obdobju porušeno psihično ravnovesje. Tega izvedenec ne ugotavlja, slednjega pa tudi tožnik ne zatrjuje. Pri stroških postopka je sodišče toženi stranki neupravičeno obračunavalo in priznavalo stroške za prihod na sodišče, v enaki višini oz. po enaki metodi, kot jih je priznalo pooblaščenki, to je v obliki kilometrine. Upravičena bi bil zgolj do potnih stroškov višini vozovnice v javnem potniškem prometu. Tožeča stranka tudi ni upravičena do povračila stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj ta ni bil potreben. Priglaša še stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Sodišče je prepričljivo in izčrpno obrazložilo, zakaj meni, da ravnanje tožnika ni bilo nepričakovano. Dodatno je svoje stališče podkrepilo z ugotovitvijo, da bi se voznik lahko tudi na drug način prepričal, ali lahko varno spelje. Ob vsem tem pa je vedel, da se tožnik nahajal za vozilom. Prepričljivo je tudi obrazložilo, da je voznik tožniku naročil, da naj spremlja premikanje vozila ter pazi, da to ne bi zadelo v fasado hiše in podrsalo po steni, pri čemer je odločitev oprlo na izpovedbo tožnika in priče M. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Pritožba je utemeljena v spodaj obrazloženem obsegu.

Ne drži pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo iz 14. točke iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba ima razumne razloge, ki jih je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo in drugačne pritožbene trditve ne držijo.

Po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen niti pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do škode prišlo, ko je tožnik popravljal tovor (opaž), da bi ga zavaroval pred podrsanjem ob fasado, naložen na tovornem vozilu znamke TAM 80 T3 last delodajalca, M.B., ki je zavarovanec tožene stranke. V tem trenutku je voznik vozilo premaknil in prišlo je do stiska tožnikove leve roko med zidom in opažem, naloženim na tovornem vozilu. Povsem neutemeljena so zato pritožbena izvajanja, da bi moralo sodišče opravljati v zadevi rekonstrukcijo in postavljati izvedenca delovne stroke. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno zaključilo, da tovorno vozilo v premikanju pomeni nevarno stvar v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo se po citiranem zakonskem določilu šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

V obravnavani zadevi je tožena stranka prvenstveno zatrjevala, da je oproščena odgovornosti zato, ker je škoda nastala zaradi dejanja oškodovanca, ki ga voznik ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Zatrjevala je torej zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 153. člena OZ, dokazno breme pa je bilo na njej. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe jasno obrazložilo, zakaj meni, da toženi stranki tega ni uspelo dokazati. Sam voznik M. je izpovedal, da je že med nalaganjem tovora opazil, da tovor ni pravilno naložen (da ena deska gleda nekoliko ven iz kamiona) in da je prav zato tožniku rekel, da bosta to desko popravila, ko bo speljal na dvorišče, pri čemer pa mu je tudi naročil, da naj pazi, da tovor ne bo podrsal po steni. Ob takšnem dejanskem stanju in dejstvu, da je voznik vedel, da se tožnik nahaja za vozilom, pa je zaključek sodišče prve stopnje, da ravnanje tožnika za voznika ni bilo nepričakovano in tudi ne nepreprečljivo, prepričljiv. Tega zaključka pritožba ne uspe omajati. Dogovor med njima, da se bo tovor popravljal kasneje, je sodišče prve stopnje sicer res ugotovilo, vendar pa ga je glede na ostale, zgoraj povzete dejanske ugotovitve po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo. Čim pogoja nepričakovanost in nepredvidljivost dogodka nista dokazana, oprostitve odgovornosti v smislu drugega odstavka 153. člena OZ ni. Pritožbene navedbe tega ne uspejo izpodbiti, saj se pri tem zakonskem dejanskem stanju ne ugotavlja krivda, ampak gre za vprašanje ki sega v področje vzročnosti, kar dovolj jasno izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe.

Glede na navedbe tožene stranke je sodišče prve stopnje v tem sporu ugotavljalo tudi morebitni prispevek samega oškodovanca k nastanku škode in ga ocenilo na 20 % (4. točka 153. člena OZ). Odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožnik v tem obsegu sam prispeval k nastanku škode, saj se ne bi smel zadrževati v bližini obratujočega vozila, sploh pa ne poseči v tovor med premikom vozila. Za preostalih 80% nastale škode je tožena stranka objektivno odgovorna, ker gre za škodo, ki je nastala v zvezi z nevarno stvarjo. Zakaj bi moral biti tožnikov prispevek višji, pritožba konkretizirano ne pojasni, po nepotrebnem pa se ukvarja tudi s krivdo voznika M., ki v obravnavanem primeru ni predmet ugotavljanja, saj je sodišče upoštevalo objektivno odgovornost za škodo. Pritožbeno sodišče razporeditev odgovornosti, kot jo je ocenilo sodišče prve stopnje zato sprejema.

Po mnenju pritožbenega sodišča je neutemeljena pritožba tudi v delu, ki se nanaša na odmero same odškodnine. Vsebinsko izpodbijani sodbi ni kaj očitati. Glavni pritožbeni očitek je, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo kriterija usklajenosti s sodno prakso, saj pritožnik navaja, da višina dosojene odškodnine odstopa od zneskov odškodnin, ki jih v podobnih primerih priznavajo sodišča, pri čemer pa ne navede nobenega primera. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje ta kriterij upoštevalo pri odmeri. Pravilno je uporabilo obe temeljni načeli odškodninskega prava: načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti njene višine. Odmerjene zneske odškodnin je izčrpno obrazložilo (na strani 18 do 20 izpodbijane sodbe), zaključki sodišča imajo oporo v mnenju izvedenca medicinske stroke in teh zaključkov pritožba z v večjem obsegu pavšalnimi navedbami ne uspe ovreči. Zgolj dejstvo, da dosojena odškodnina znaša 11,8 povprečnih mesečnih zaslužkov v Sloveniji, ne more ovreči pravilnosti izpodbijane odločitve. Odmero odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin, pri kateri je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi znatne nevšečnosti med tožnikovim zdravljenjem pritožba konkretizirano ne graja. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je pri odmeri zlasti upoštevalo izvedenčeve ugotovitve, da se tožnikove trajne posledice poškodb v anatomskem smislu kažejo v zadebelitvi pete dlančnice zaradi tvorbe nove kostnine v prebitku po zaceljenem zlomu pete dlančnice, v zaceljenem zlomu četrte dlančnice brez zadebelitve, v subrioznih spremembah dlančnih mišic v predelu rane in hematoma na levi roki in uvlečeno brazgotino na dlani leve roke. V funkcionalnem smislu pa se stalne posledice kažejo v oslabelosti stiska leve roke in oslabeli grobi mišični stiski leve roke, kot tudi nekoliko slabšem kljukastem in pincetnem prijemu leve roke. Zato je tožnik v srednji meri slabše sposoben za del, ki zahtevajo grob prijem z levico, dvigovanje bremen težjih od 10 kg z levico, za naporna in težka dela, ki zahtevajo obojeročno dvigovanje težkih bremen, vlečenje in potiskanje težkih bremen, tako obojeročno, predvsem pa z levico. Gre za zmanjšano sposobnost za dela z orodjem, ki zahteva obojeročno uporabo kot so lopate, krampi, grebljice in podobno in za zmanjšano sposobnost za opravljenje takih del srednje stopnje. Za dosego enakih delovnih rezultatov, kot pred poškodbo se mora zato tožnik bolj truditi. Ne drži torej pritožbena navedba, da omejitve pri tožniku niso podane, kot tudi ne da se ne izražajo na njegovem poklicnem področju, saj je po poklicu fizični delavec. Dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 5.000,00 EUR je zato po mnenju pritožbenega sodišča primerna. Primerna pa je tudi odškodnina iz naslova strahu (1.000,00 EUR) saj je v zadevi ugotovljeno, da je tožnik ob samem dogodku utrpel hud primarni strah, nato pa hud strah kakih 5 ur, čemur je sledil še dva dni hud, sedem dni srednje hud in šest tednov blag sekundarni strah. Znesek odškodnine po mnenju pritožbenega sodišča opravičuje dosojeno odškodnino glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu in so drugačne pritožbene trditve neutemeljene.

Pritožba je utemeljena le v delu, kjer graja odmero stroškov tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje. Drži namreč, da gredo tožniku za prihod na sodišče le potni stroški v višini vozovnice v javnem potniškem prometu in ne znesek kilometrine, kot tudi to, da stroški v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo z dne 10.11.2010 (torej znesek 287,50 EUR), niso bili potrebni stroški, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel pri reševanju pritožbe z dne 29.9.2009. Upoštevajoč ceno vozovnice v javnem potniškem prometu na relaciji Ljubljana – Koper (11,10 EUR) in dejstvo, da za toženo stranko ni sporen uspeh tožeče stranke v sporu, se tako izkaže, da je znesek stroškov do vrnitve katerih je tožnik upravičen 3.139,01 EUR. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodišča prve ustrezno spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo tožene stranke zavrnilo in v tem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 154., prvem odstavku 155. in 165. členu ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, odgovor na pritožbo pa ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato ni bil potreben in je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.