VSL sodba II Cp 1552/2014, enako II Cp 1057/2014

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka sodbe tako spremeni da se znesek 662,18 EUR nadomesti z zneskom 718,46 EUR, znesek 413,88 EUR pa z zneskom 357,60 EUR. V točki II in III pa tako spremeni, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 207,77 EUR pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 79409/2010 z dne 10. 6. 2010 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka sklepa za znesek 662,18 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2008 dalje do plačila. V preostalem delu za znesek 413,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2008 dalje pa je sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka sodbe). Sklep o izvršbi je razveljavilo tudi v tretjem odstavku glede izreka izvršilnih stroškov in v tem delu zahtevek zavrnilo (točka II izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (točka III izreka sodbe).

2Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se je pritožila tožeča stranka. Sodišču očita, da sploh ni odločilo o zahtevku glede 8,5% DDV, ki izhaja iz računov in ga tožeča stranka tudi vtožuje. Tožena stranka je višino računov prerekala le toliko, kolikor se ta nanaša na tarifo iz leta 2006, ni pa zanikala svoje obveznosti plačila DDV. S tem, ko sodišče ni odločilo o delu zahtevka je storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega dostavka 339. člena ZPP. Pritožba poudarja, da je S. zavezanec za plačilo DDV in ga mora odvesti v proračun države, kar pa ne pomeni, da mora sam nositi stroške DDV-ja. Napačna je tudi odločitev sodišča o stroških postopka. Tožeča stranka je uspela po temelju 100% in po višini 61,54%, kar pomeni 80,77% uspeh. Sodišče bi moralo tožeči stranki v celoti priznati stroške, saj ni uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka ali pa odločiti v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke in se sklicuje na odločitev višjega sodišča v zadevi II Cp 229/2014 z dne 19. 3. 2014. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic zahteva od tožene stranke plačilo avtorskega honorarja za priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti v poslovalnicah tožene stranke po Sloveniji. Med pravdnima strankama so in še tečejo številni spori. Tako ni več dvoma, da tožeči stranki avtorski honorar gre in to v višini, kot izhaja iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998.

6Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče naložilo toženi stranki plačilo nadomestila za uporabo malih avtorskih pravic v višini 662,18 EUR, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Pravilnost izračuna graja tožeča stranka v pritožbi in navaja, da ji sodišče ni priznalo zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo 8,5% DDV. Pri tem se sklicuje na določilo 76. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1 Uradni list RS št. 117/2007 in naslednji). Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno očita sodbi v tem delu materialnopravno napačno odločitev. V določbah ZDDV-1 namreč ni podlage za nepriznanje DDV tožeči stranki po nižji stopnji 8,5% od davčne osnove za dobavo blaga in storitev (drugi odstavek 41. člena ZDDV-1). DDV mora plačati vsak davčni zavezanec, ki je opravil obdavčljivo dobavo blaga ali storitev, razen v primerih, v katerih je v skladu z zakonom dolžna DDV plačati druga oseba. Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost ne glede na namen ali rezultat opravljene dejavnosti (prvi odstavek 5. člena ZDDV-1).

7Tožeča stranka je zavezanec za plačilo DDV, kar izhaja že iz računov, ki jih je izdala in na katerih so navedene identifikacijske številke tožeče stranke za DDV ter h končnemu znesku vrednosti prištet DDV. Storitev je bila v danem primeru opravljena, tožeča stranka je davčni zavezanec in je račune izdala in na njih DDV tudi obračunala. Storitev z obračunom DDV-ja bi moralo upoštevati tudi sodišče prve stopnje in DDV prišteti k izračunani vrednosti nadomestila. Ker tega ni storilo, je ob pravilni uporabi materialnega prava to storilo pritožbeno sodišče in izračunani vrednosti nadomestila 662,18 EUR prištelo še 8,5% DDV v znesku 56,28 EUR tako, da znaša izračunana vrednost opravljenih storitev skupaj z 8,5% DDV 718,46 EUR. V posledici priznanja 8,5% DDV se je zvišal znesek za katerega je ostal sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 79609/2010 z dne 10.6. 2010 v veljavi, obenem pa se je znižal znesek za katerega se je ta sklep razveljavil (357,60 EUR) in zahtevek za razveljavljeni del zavrnil.

8Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 229/2014, ki je odločilo, da se tožeči stranki ne prizna 8,5 % DDV. Ta odločitev je sicer znana a je osamljena. V veliki večini primerov sodišče zahtevano plačilo DDV-ja priznava. Zakaj ga priznava pa je obrazloženo zgoraj.

9Neutemeljena je pritožba v delu glede stroškov, ko pravi, da bi moralo sodišče upoštevati uspeh tožeče stranke po temelju in višini. Takšen način izračuna uspeha v tej pravdni zadevi ne pride v poštev. Pač pa je pri odločitvi o stroških potrebno upoštevati le uspeh pravdnih strank po višini. Kot pravilno opozarja pritožba je tožeča stranka uspela z več kot 60%, po priznanju 8,5% DDV je ta uspeh 66%, uspeh tožene stranke pa le 34%. Priznani stroški tožeče stranke znašajo 457,08 EUR (nagrada za postopek in narok, materialni stroški, stroški pristopa na narok, vse povečano za 22% DDV, sodna taksa), glede na uspeh (66%) je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 301,67 EUR. Stroški tožene stranke pa znašajo 276,19 EUR. Glede na 34% uspeh ji je tožeča stranka dolžna povrniti 93,90 EUR. Po pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 207,77 EUR.

10Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala tako odločitev o glavni stvari kot odločitev o stroških. Glede glavne stvari je uspela v sorazmerno majhnem delu (za 56,28 EUR), zato ji pritožbeno sodišče stroškov pritožbe ni priznalo. Odločitev o stroških kot akcesorni terjatvi na končni uspeh strank v postopku ni vplival (39. člen ZPP).