VSL sodba I Cp 288/2014

I. Pritožbi tožene stranke se delno, pritožbi tožnikov pa v celoti ugodi in se se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

˝- I. Tožena stranka je dolžna vsakemu tožniku plačati 31.599,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2010 dalje v roku 15 dni pod izvršbo.

II. Kar zahteva tožeča stranka več se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožniku J. M. njegove pravdne stroške v višini 425,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

IV. Tožnica U. M. je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 304,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.˝

II. V ostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnika sta s tožbo zahtevala nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja nepremičnin za čas od uveljavitve ZDen (1) do pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb, s katerimi so bile nepremičnine vrnjene njunemu pravnemu predniku (denacionalizacijskem upravičencu) v last in posest. Sodišče prve stopnje je njunemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo, da tožnikoma plača vsakemu 75.083,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2012 dalje. Višji tožbeni zahtevek tožnikov je sodišče zavrnilo. Toženki je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožnikov.

2Zoper odločitev sodišča o zavrnitvi obrestnega dela zahtevka vlagata vsak svojo pritožbo tožnika. Menita, da jima gredo zamudne obresti tudi za obdobje od 26. 2. 2010 do 28. 5. 2012. Odločitev sodišča, da tečejo zamudne obresti od dneva izdelave izvedenskega mnenja in ne od vložitve tožbe, je materialnopravno napačna. Toženka je prišla v zamudo najkasneje ob vložitvi tožbe, zato od tedaj dalje tožnikoma dolguje tudi zamudne obresti. Sodišče se sklicuje na zastarelo sodno prakso in ne upošteva načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002, spremenjene zakonodaje in novejše sodne prakse. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Pravi, da je njegova pooblaščenka priglasila DDV na odvetniške storitve pomotoma v višini 20 %. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti odmeriti DDV v višini 22 %. Pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni oziroma razveljavi. Priglašata tudi pritožbene stroške.

3Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, tožnikoma pa naloži v plačilo njene pritožbene stroške. V pritožbi opozarja, da imajo predmetne nepremičnine status naravne znamenitosti in da jih zato ni mogoče ekonomsko izkoriščati. Tožnika zato izgube zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin nista utrpela in je tudi nista izkazala. Tudi izvedenec ni opredelil nobene ekonomske koristi, ki bi jo tožnika lahko dosegla z uporabo predmetnih nepremičnin. Odločitev sodišča, da tožnikoma pripada nadomestilo po drugem odstavku 72. člena ZDen je zato napačna in v nasprotju z razlogi sodišča, ki samo ugotavlja, da imajo nepremičnine status naravne znamenitosti. Sodišče ni ugotovilo, kakšno korist bi dejansko imel denacionalizacijski upravičenec od uporabe nepremičnin in ni obrazložilo, zakaj sta tožnika upravičena do nadomestila v višini 150.166,96 EUR. Obstoj premoženjske koristi je zgolj predpostavljalo, kar je nedopustno in v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišče U-I-22/99. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih trditev in okoliščin je sprejelo zaključek, da prihaja do ekonomskega izkoriščanja spornih zemljišč. Povsem samoiniciativno (brez podlage) je analiziralo možnost uporabe nepremičnine ˝za potrebe smučarskih skokov˝. Pri tem je tudi prezrlo, da so smučarske skakalnice prav tako del območja naravne znamenitosti. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je svojo odločitev v celoti oprlo na izvedensko mnenje, čeprav izvedenec ni opredelil, da bi tožnika ekonomski donos dosegla s centrom smučarskih skakalnic. Svojega stališča, da je izvedensko mnenje jasno, nepovršno, nedvoumno in natančno, sodišče ni pojasnilo. Ne tožnika ne izvedenec in ne sodišče niso uspeli pojasniti, iz česa izhaja, da bi upravičenec imel zaradi lastništva tega konkretnega krajinskega parka povečano premoženje. Da bi se predmetne nepremičnine lahko kakorkoli ekonomsko izkoriščale tako ostaja neizkazano. Sodišče se ni opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb toženke, temveč je svojo odločitev oprlo zgolj na izvedensko mnenje, zaradi česar je odločitev napačna. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi sodbe pa so tudi sami s sabo v nasprotju.

4Toženka je v odgovoru na pritožbi tožnikov predlagala njuno zavrnitev. Tožnica U. M. na pritožbo toženke ni odgovorila, tožnik J. M. pa je na pritožbo toženke odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Pritožbi tožnikov sta utemeljeni, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

O odškodnini za gozdna zemljišča (parc. št. 1525/1, k. o. X in parc. št. 1483, 861/1, 861/2, 861/3 in 875, k. o. X)

6Pravna podlaga za obravnavanje zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja denacionaliziranega premoženja je v drugem odstavku 72. člena ZDen. Gre za nadomestilo tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino že ob uveljavitvi ZDen sam uporabljal in z njo upravljal. Pri odločanju je treba upoštevati vse okoliščine, ki so odločilne pri ugotavljanju, ali bi upravičenec res imel premoženjske koristi, če bi premoženje pridobil v upravljanje in uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Donosa od nepremičnine torej ni mogoče zgolj predpostavljati, temveč ga je treba izkazati. Temeljiti mora na določenih dejanskih okoliščinah, ki izkazujejo, da bi upravičenec konkretno opredeljeno in določeno korist dejansko tudi imel (2). Dejstva, ki so za izgradnjo take hipoteze potrebna (to je, kako bi nepremičnino dejansko uporabljal oziroma ekonomsko izkoriščal in v čem je njegova izguba), pa je dolžan zatrjevati in dokazati upravičenec (7. in 212. člen ZPP (3)).

7Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da tožnika tega trditvenega bremena nista zmogla. Tožnika sta v tožbi (enako izvedenec v izvedenskem mnenju) izhajala iz najemnine, ki pa je zgolj hipotetična in ne odraža dejanske možne rabe. Toženka je ves čas postopka opozarjala, da se nepremičnine, parc. št. 1525/1, k. o. X ter parc. št. 1483, 861/1, 861/2, 861/3 in 875, k. o. X, nahajajo na območju krajinskega parka, ki ima status naravne znamenitosti in za katerega velja poseben varstveni režim razpolaganja in rigorozno omejeni pogoji posegov (4). Ugovarjala je, da zaradi posebnega režima nepremičnin ni mogoče ekonomsko izkoriščati in jih oddajati v najem, zato tožnika z njimi ne bi ustvarila nobenega donosa. Ob takšnem (konkretiziranem) ugovoru toženke, bi tožnika morala substancirano navesti (in dokazati), kako bi nepremičnino sama oziroma denacionalizacijski upravičenec dejansko uporabljala (jo ekonomsko izkoriščala) in kakšna oziroma v čem je izguba, ki naj jo zahtevano nadomestilo pokrije (5). Zgolj pavšalna trditev tožnikov o hipotetični koristi v takšnem primeru ne zadošča.

8Izbira metode za ugotavljanje upravičenčeve koristi je odvisna od okoliščin posameznega primera. Najemnina je sicer lahko v marsikaterem primeru podlaga za izračun dosegljive koristi. Vendar morajo obstajati določene dejanske okoliščine, ki izkazujejo, da bi upravičenec takšno korist (v višini najemnine) dejansko tudi dosegel. Takšne okoliščine pa iz trditvene podlage tožnikov ne izhajajo. Splošna trditev, da je izgubljena korist enaka izgubljenemu dohodku od najemnin, bi zadoščala le v primeru, če bi šlo za nepremičnino, pri kateri je že na prvi pogled jasna tipična raba stvari (npr. stanovanje, poslovni prostori, njiva). Gozdno zemljišče pa samo po sebi še ne implicira tipične uporabe, kar velja še toliko bolj za gozd, ki je krajinski park in naravna znamenitost (s številnimi javnopravnimi omejitvami), na kar je ves čas postopka opozarjala toženka. Zato bi tožnika morala, kot utemeljeno opozarja pritožba, konkretno opredeliti način rabe nepremičnin, ki bi nudila donos. S trditvami, da se nepremičnine nahajajo na območju rekreacijskih površin in smučarske skakalnice, tožnika še nista opredelila načina rabe zemljišč, kot bi šlo sklepati iz razlogov izpodbijane sodbe. Tudi v primeru, da bi sodni izvedenec opredelil način rabe spornih zemljišč (pa ni, saj je izrecno povedal, da je pri izračunu izgubljene koristi izhajal zgolj iz domneve, da je nepremičnine možno ekonomsko izkoriščati), bi šlo za informativni dokaz, ki ne more nadomestiti (pomanjkljive) trditve podlage pravdnih strank.

9Toženka torej v pritožbi utemeljeno opozarja, da je tožba v delu, v katerem tožnika zahtevata odškodnino zaradi nemožnosti uporabe parc. št. 1525/1, k. o. X ter parc. 1483, 861/1, 861/2, 861/3 in 875, k. o. X, nesklepčna. Sodišče bi zato moralo tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino, ki jo je toženka dolžna plačati vsakemu od tožnikov znižalo za znesek 43.484,35 EUR (6) (358. člen ZPP).

O odškodnini za stavbna zemljišča (parc. št. 130/5 in parc. št. 131/6, k. o. X.)

10Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta tožnika iz naslova nemožnosti uporabe parc. št. 130/5 in solastniškega deleža do 15/155 parc. št. 131/6, k. o. X, upravičena do nadomestila, vsak v višini 31.599,13 EUR (skupaj torej 63.198,26 EUR). Zoper navedeno odločitev toženka v pritožbi, s katero sicer izpodbija ugodilni del sodbe v celoti, ne navaja nobenih razlogov oziroma vsebinskih očitkov. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu opravilo le uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem ugotavlja, da sodba v tem delu ni obremenjena z relevantnimi procesnimi kršitvami, odločitev sodišča pa je tudi materialnopravno pravilna.

11Tožnika sta v tožbi trdila, da jima gre nadomestilo v višini najemnine, ki bi jo dosegla, če bi nepremičnini dajala v najem. Parc. št. 130/5 in 131/6, k. o. X, sta stavbni zemljišči, pri katerih je za razliko od zgoraj obravnavanih nepremičnin (gozdna zemljišča v krajinskem parku) že na prvi pogled jasno (glede na samo naravo nepremičnine), kakšen je tipičen namen njihove rabe (na primer oddaja v najem za gradnjo). Poleg tega toženka ni konkretizirano ugovarjala, da tožnika stavbnih zemljišč ne bi mogla ekonomsko izkoriščati in ju oddajati v najem. V takšnih okoliščinah je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen imelo podlago, da je ugotovilo korist tožnikov na podlagi najemnine, ki bi jo tožnika po izračunu sodnega izvedenca pridobila, če bi v relevantnem obdobju z zemljišči sama razpolagala.

12Pritožbeno sodišče je zato pritožbo toženke v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je toženki naloženo, da plača tožnikoma odškodnino v višini 63.198,26 EUR (tožniku J. M. 31.599,13 EUR in tožnici U. M. 31.599,13 EUR), potrdilo (353. člen ZPP).

O zakonskih zamudnih obrestih

13Tožnika utemeljeno opozarjata, da je v izpodbijani sodbi sprejeta odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti materialnopravno napačna. Tožnikoma pripadajo zamudne obresti od priznane odškodnine od vložitve tožbe dalje (26. 2. 2010) in ne šele od izdelave izvedenskega mnenja (29. 5. 2012). Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po cenah v času sojenja (oziroma v konkretnem premeru v času izdelave izvedenskega mnenja) pride v poštev načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 26. 2. 2006, po katerem zamudne obresti od denarne odškodnine za povrnitev premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe, pripadajo oškodovancu od zamude dalje (7). Toženka je torej prišla v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti najkasneje ob vložitvi tožbe (drugi odstavek 299. člena OZ (8)). Odločba, na katero se v utemeljitev svojega stališča sklicuje sodišče prve stopnje, je sprejeta pred načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča in zato ni upoštevna.

14Pritožbeno sodišče je zato pritožbeni tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da se tožnikoma priznajo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine tudi za obdobje od 26. 2. 2010 do 28. 5. 2012 (358. člen ZPP).

O stroških postopka

15Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe je uspeh tožnikov 28 %, uspeh toženke pa 72 %. Pritožbeno sodišče je upoštevalo pravdne stroške, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je odmerilo tožnikove stroške na 6.539,04 EUR, tožničine na 3.932,81 EUR, toženkine pa na 3.905,10 EUR. Tožnica in toženka odmeri stroškov sodišča prve stopnje ne ugovarjata, tožnikova graja, ki se nanaša na odmero DDV na odvetniške storitve, pa ni utemeljena. Sodišče je pravilno odmerilo DDV v višini 20 % od priznane nagrade (kot je tožnik priglasil v stroškovniku). Z navedbami, da je prišlo pri zapisu v stroškovniku do očitne pisne pomote, tožnik višjih stroškov, kot so bili priglašeni, ne more doseči. Sodišče je vezano na zahtevo strank in nima podlage, da stroške odmeri po uradni dolžnosti (prvi odstavek 163. člena ZPP). Glede na uspeh v postopku je tožnik upravičen do povračila 1.830,93 EUR, tožnica do povračila 1.101,18 EUR, toženka pa do povračila 2.811,67 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna plačati tožniku 425,10 EUR (1.830,93 EUR - 1.405,83 EUR (tj. 1/2 od 2.811,67 EUR), tožnica pa toženki 304,65 EUR (1.405,83 EUR - 1.101,18 EUR) pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

16Tožeča stranka je uspela s pritožbo 60 %, tožnika pa v celoti glede postranske terjatve (obresti), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Odgovora toženke in tožnika na pritožbo glede na njuno vsebino in odločitev sodišča prve stopnje nista bila potrebna, zato morata stranki tudi stroške odgovora kriti sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 in nasl.).

(2) Primerjaj odločba Ustavnega sodišča RS U-I-22/99, smiselno tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 172/2011 in II Ips 1/2004.

(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).

(4) Med drugim prepoved gradnje na oblikovani zeleni površini, spremembe konfiguracije terena, sečnje gozdov, postavitve reklamnih in drugih obvestil, uničevanja in poškodovanja drevja in grmovja.

(5) Tožnika sta navedla le, da se sporne nepremičnine nahajajo na območju zaščitenega gozdnega parka, kjer so urejene rekreacijske površine, ki imajo za Ljubljano in njene prebivalce neprecenljivo vrednost, večina zemljišč pa je na območju skakalnice za smučarske skoke.

(6) Po sodišču prve stopnje prisojena odškodnina zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin, parc. št. 1525/1, 1483, 861/1, 861/2, 861/3 in 875, k. o. X, znaša za vsakega tožnika 43.484,35 EUR.

(7) Primerjaj II Ips 42/2011, II Ips 114/2010.

(8) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).