VSL sodba II Cp 1288/2014

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženkama naložilo solidarno plačilo 9.000,00 EUR odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženkama je naložilo tudi plačilo 1.432,07 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta obe toženki.

3Prva toženka uveljavlja pomanjkanje pasivne legitimacije, saj naj bi bila odgovornost za škodo prenesena na drugo toženko. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, saj iz določil 186. in 187. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) solidarna odgovornost toženk ne izhaja. Meni, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnica podala zgolj trditve o nepritrjeni mizi, ki naj bi bila vzrok za nastalo škodo. Ugotovitve sodišče o tem, da je bila miza slabo pritrjena in da je šlo za nevaren proizvod, so tako konstrukt sodišča in nimajo podlage v trditvah tožnice. Uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj iz dokaznega postopka izhaja, da so tožnica in njeni sodelavci na dan škodnega dogodka uživali alkoholne pijače. Tožnica se je tako vedla neprimerno, po mizi hodila, skakala oziroma sedela, kar pomeni, da je k nastali škodi prispevala tudi sama. Ob pravilni uporabi mize namreč do škode sploh ne bi prišlo.

4Druga toženka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče glede nastanka škodnega dogodka (nepritrjenost oziroma slaba pritrjenost mize) prekoračilo tožbeni zahtevek. Izpodbija tudi višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo ter se sklicuje na primere iz sodne prakse, kjer naj bi sodišča v podobnih primerih prisojala nižje odškodnine. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenem bi tako namesto 5.000,00 EUR smela znašati le 2.000,00 EUR. Telesne bolečine so bile namreč krajšega trajanja in nižje intenzitete, med zdravljenjem pa tožnica ni imela bistvenih nevšečnosti. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj je sodišče okoliščine, ki se upoštevajo pri ugotavljanju duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo tudi pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, torej dvakrat. Tudi odškodnina za duševne bolečine in strah je previsoka in neprimerljiva s sodno prakso v podobnih primerih.

5Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki je odgovorila na pritožbo druge toženke in predlagala njeno zavrnitev.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 9.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi škodnega dogodka, ki se je pripetil v gostinskem lokalu prve toženke. Ugotovilo je, da se je tožnica naslonila na slabo pritrjeno mizo, ki se je prevrnila nanjo in ji poškodovala levo oko. Ob tem prva toženka v pritožbi zmotno meni, da ni podana njena pasivna legitimacija. Sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti pri drugi toženki namreč ne preprečuje oškodovancu, da zahteva povrnitev škode od povzročitelja škode (131. člen OZ), lahko pa se obrne tudi neposredno na zavarovalnico, pri kateri ima povzročitelj škode (zavarovanec) zavarovano svojo odgovornost (965. člen OZ). Tako zavarovalnica kot tudi zavarovanec odgovarjata oškodovancu solidarno, stvar njunega notranjega razmerja in zavarovalne pogodbe pa je, kdo in v kakšni višini bo oškodovancu nastalo škodo tudi plačal. Zavarovalnica namreč odgovarja le do višine zavarovalne vsote (1).

8Obe pritožnici zmotno menita, da je sodišče glede načina nastanka škodnega dogodka prekoračilo tožbeni zahtevek. Sklicevanje na sodno odločbo I Cp 645/2011 v konkretni zadevi ni na mestu, saj v citirani zadevi tožnik ni postavil ustreznih trditev glede protipravnosti ravnanja toženca. Tožba je bila kot taka nesklepčna, kar ne velja za konkretni primer. Tožnica je namreč ves čas trdila, da je škoda nastala zaradi nepritrjene mize, na katero se je naslonila. Ugotovitve sodišča, da je bila miza sicer pritrjena, a na neprimeren način, so tako zajete s tožničinimi trditvami, da škoda izhaja iz nepritrjene mize. Tudi sicer je tožnica že v tožbi trdila, da je bila miza nevarna za goste. Na podlagi izvedenskega mnenja, fotografij, zaslišanja prič in toženke je zato sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je krivdna odgovornost prve toženke podana, saj ni poskrbela za ustrezno pritrditev mize na podlago (v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na ugotovitve sodišča na strani 7 in 8 sodbe).

9Iz izvedenega dokaznega postopka nadalje ne izhaja, da bi tožnica kakorkoli sama pripomogla k nastanku škode. Pritožbene trditve prve toženke o neprimerni uporabi mize in tožničini alkoholiziranosti so tako povsem splošne in nimajo podlage v ugotovitvah sodišča prve stopnje. Morebitna glasnost tožnice in njenih sodelavcev tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne vodi v sklepanje, da je tožeča stranka kakorkoli prispevala k nastanku škode.

10Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede odmere odškodnine. Skupni odmerjeni znesek odškodnine 9.000,00 EUR predstavlja, upoštevaje razmere v času izdaje izpodbijane sodbe, 8,6 takratne povprečne neto plače v Republiki Sloveniji (2). Druga toženka se sicer v pritožbi sklicuje na primere, kjer je bila prisojena nekoliko nižja odškodnina, ob tem pa spregleda primere, kjer je bila določena enaka oziroma višja odškodnina (3). Dosojena odškodnina v konkretnem primeru tako ustreza individualnim okoliščinam na strani tožnice in je ustrezno umeščena med odškodnine, prisojene za podobno škodo v primerih slovenske sodne prakse (podobne poškodbe oči s podobnimi posledicami).

11Tudi prisojeni zneski denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Ob dejanskem stanju, ki ga je glede škode ugotovilo sodišče, in sicer da je tožnica utrpela raztrganino spodnje veke, veznice zrkla in erozijo roženice, je tudi odškodnina v odmerjeni višini 5.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem povsem primerna. Pritožnica namreč spregleda, da je oškodovanka utrpela številne nevšečnosti med zdravljenem, med drugim šivanje rane na veki in veznici, desetdnevno nošenje očesnega tampona na levem očesu, dvakratno lasersko fotokoagulacijo mrežnice, pred pregledi pa je prestajala širjenje leve zenice ter hodila na številne kontrole pri specialistih. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je poškodba nastala na očesu, ki predstavlja vitalni organ človeškega telesa in kot tak ni zamenljiv. Pritožnica tudi zmotno meni, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine upoštevalo okoliščine, ki so bile predmet presoje pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin. V obrazložitvi sodbe je sodišče sicer nekoliko nerodno te okoliščine navedlo pri odstavku o odmeri odškodnine za telesne bolečine, a se njihov opis nanaša na vprašanje verodostojnosti izvedenskega mnenja. Sodišče je tako zgolj poudarilo, da mnenju sledi tudi v tem delu, saj se v bistvenem sklada z izpovedjo tožnice (primerjaj tretji odstavek na strani 10 obrazložitve sodbe). Primerna je tudi odmera odškodnine za prestani strah, ki se je pri tožnici odražal kot intenziven primarni strah ob škodnem dogodku ter petmesečni sekundarni strah za izid zdravljenja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke. Odmera odškodnine 1000,00 EUR za prestani strah predstavlja pravično odškodnino po določbi 179. člena OZ. Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Da je tožnica omejena pri športnih aktivnosti ter da se mora izogibati težkim fizičnim naporom, je poleg tožnice potrdil tudi izvedenec. Tožnica potrebuje več časa za opravljanje študijskih obveznosti, saj med študijem in gledanjem računalnika potrebuje več odmorov. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo mladost tožnice in dejstvo, da bo tovrstne omejitve prestajala tudi v bodočnosti. Odmera odškodnine iz tega naslova v višini 3.000,00 EUR je tako povsem primerna.

12Po povedanem so pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni našlo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnici s pritožbama nista uspeli, tožničin odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Primerjaj tudi Plavšak, N., Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 889.

(2) Povprečna neto plača za november 2013 je po podatkih Statističnega urada Slovenije znašala 1.044,89 EUR.

(3) Primerjaj npr. odločitve Vrhovnega sodišča RS II Ips 249/96 (17 povprečnih plač, pri čemer je poškodba nastala na obeh očesih) II Ips 691/95 (10 povprečnih plač) in II Ips 75/2007 (9 povprečnih plač).