VSL sodba I Cp 702/2014

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 3.319,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.2011 dalje do plačila. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki plačati stroške postopka 430,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlaga spremembo oziroma podrejeno razveljavitev sodbe. Navaja, da so bile pravice tožeče stranke iz naslova nadomestne privatizacije ugotovljene z aktom Ministrstva za okolje in prostor z dne 6.10.1995, ki je predstavljal upravni akt in kot tak zavezal tudi toženo stranko. Sodišče se ni opredelilo do odločilnega dejstva, da je Ministrstvo za okolje in prostor s pravnomočnim sklepom 4.1.2007 zavrglo zahtevo tožnice za ugotovitev pravic po novem 173. členu SZ-1, sklicujoč se na dejstvo, da je o njeni pravici odločeno z upravnim aktom z dne 6.10.1995. Če je torej pristojni upravni organ odločil, da tožnica pravic po 173. členu SZ-1 ne more uveljavljati, je sodišče na to odločitev vezano in ne more samo zavzeti drugačnega stališča. Tožena stranka je sama izrecno priznavala upravnemu aktu z dne 6.10.1995 naravo upravnega akta, ugovarjala pa zastaranje tožničinih pravic po tem aktu. Sodišče je kršilo splošna načela 5. in 7. člena ZPP ter zagrešilo absolutno postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je upravičena do nadomestila po tako imenovani nadomestni privatizaciji po določbi 125. člena SZ/91, saj je bil upravni akt z dne 6.10.1995, katerega izvršitev zahteva, izdan pred uveljavitvijo SZ-1, tega upravnega akta pa tožena stranka ni izpodbijala v upravnem sporu in do današnjega dne ni bil odpravljen ali razveljavljen.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v tej zadevi pravilno in v celoti ugotovilo vse odločilne okoliščine primera, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

5Terjatev tožeče stranke sega v področje urejanja pravic bivših imetnikov stanovanjske pravice in najemnikov v tako imenovanih denacionaliziranih stanovanjih. To področje je do sredine oktobra 2003 urejal 125. člena prej veljavnega Stanovanjskega zakona iz leta 1991 (SZ/91), ki je med ostalim določal, da se je lahko v primeru, če lastnik ni bil pripravljen prodati stanovanja, v katerem najemnik živi, prejšnji imetnik stanovanjske pravice odločil za nakup drugega stanovanja in pri tem uveljavljal pravico do nadomestila od različnih zavezancev. Stanovanjski zakon (SZ-1, Ur. l. RS, št. 69/2003), ki je začel veljati 16.10.2003, je v prehodni določbi 173. člena na novo in drugače uredil pravice najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih v zvezi z nadomestnim odkupom. Cilj spremembe zakonodaje je bil v tem, da bi se tudi razmerja najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih in tako imenovana nadomestna privatizacija čim prej zaključila, enako kot je bila že zaključena privatizacija družbenih stanovanj. Zato je v določbi drugega odstavka 173. člena SZ-1 določen rok petih let od uveljavitve zakona, v katerem je lahko najemnik na takem stanovanju uveljavljal, med ostalim, pravico do nakupa drugega stanovanja ali gradnje hiše in upravičenja v takšnem primeru.

6Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča, da bi bila tožnica, kot bivša imetnica stanovanjske pravice na denacionaliziranem stanovanju, upravičena uveljavljati, po vrnitvi stanovanja prvotnemu lastniku in nakupu drugega stanovanja, nadomestila le pod pogoji iz določbe 173. člena SZ-1. Prvostopenjsko sodišče je prehodne določbe tega zakona (XVIII poglavje) pravilno uporabilo. Kot že omenjeno, je bil namen zakonodajalca pri sprejemu določbe 173. člena SZ-1 čimprejšnji zaključek privatizacije stanovanj tudi v tistih primerih, ko je šlo za pravice bivših imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih. Pravilno je zato stališče sodbe, da je določba 173. člena SZ-1 specialna določba v okviru sklopa prehodnih in končnih določb (členi 173. - 199.), ki bi izgubila pomen, v kolikor bi veljalo stališče pritožnice, da se tudi v tem delu po uveljavitvi SZ-1 uporabljajo le določbe poglavja prej veljavnega SZ „Lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij“ ter v tem okviru 125. člen SZ. Pravilno je tudi nadaljnje stališče sodbe, da tožnica že samo na podlagi izračuna Ministrstva za okolje in prostor – MOP z dne 6.10.1995 ni pridobila pravice do odpravnine in se nanj tudi ne more sklicevati kot na dokončni upravni akt, iz katerega izhajajo časovno neomejene pravice tožnice, ki ne zapadejo določbam o zastaranju. Razlogi sodbe v tem delu so jasni in jim pritožbeno sodišče nima kaj dodati, enako velja tudi glede primerjave dejanskega stanja v konkretni zadevi s tistim, ki je narekoval odločitev Vrhovnemu sodišču RS v zadevi II Ips 370/2007.

7Pritožba se na nepravilnost sodbe sklicuje predvsem zaradi sklepa Ministrstva za okolje in prostor št. 35203-42/2006 z dne 4.1.2007, s katerim je zavrglo tožničino zahtevo za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih najemniku denacionaliziranega stanovanja. Ta odločba ne pomeni rešitve o predhodnem vprašanju v tej zadevi (13. člen ZPP) in sodišče nanjo ni vezano, kot zmotno meni pritožba. Tožnica je imela tudi po izdaji sklepa možnost sodno uveljavljati zoper zavezance pravico do nadomestila zaradi vrnitve denacionaliziranega stanovanja, seveda pod pogoji in v roku petih let od uveljavitve zakona po določbi 173. člena SZ-1. Ker tega ni storila, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni materialnopravne podlage za plačilo nadomestila oziroma odpravnine, ki jo zahteva od tožene stranke. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).