VSRS Sodba I Ips 5664/2013-31

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

1Okrajno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo obsojeno B. S. spoznalo za krivo kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso v višini 60,00 EUR.

2Zoper pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo skladno s prvim odstavkom 426. člena ZKP spremeni.

3Vrhovno sodišče je zahtevo na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki v odgovor. Sodna pošiljka se je vrnila nevročena z oznako, da obsojenka sodne pošiljke ni dvignila.

4Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6V obravnavani zadevi je sodišče izdalo sodbo po opravljenem predobravnavnem naroku (členi 285.a do 285. f, XIX. a poglavje ZKP). Na predobravnavnem naroku je obsojenka priznala krivdo po obtožbi (obtožnem predlogu), v kateri je bilo v izreku opisano kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Po obsojenkinem priznanju krivde je sodišče opravilo narok za izrek kazenske sankcije ter ji izreklo pogojno obsodbo. Obsojenka, takrat še obdolženka in državna tožilka sta se po razglasitvi sodbe odpovedali pravici do pritožbe (peti odstavek 368. člena ZKP). Sodba zato ne vsebuje obrazložitve (tretji odstavek 368. člena ZKP).

7Vrhovna državna tožilka v zahtevi povzema dejansko stanje in vsebino dokazov oziroma podatkov, na podlagi katerih je bil vložen obtožni predlog in na podlagi katerih je sodišče v postopku o priznanju krivde ugotovilo dejstva, ki izvirajo iz obtožnega akta. Ugotovitvam obtožbe in ugotovitvam sodišča državna tožilka nasprotuje, saj trdi, da v sodnem spisu ni dokaza, da je bila obsojena B. S. zaposlena pri gospodarski družbi M. d.o.o., kar je bilo očitano v obtožnem predlogu in je povzeto v izreku sodbe. Navaja navedbe direktorice M. d.o.o., A. Ž., na podlagi katerih sklepa, da obsojenka v gospodarski družbi ni bila zaposlena. Navaja, da je obsojenka z opravljanjem dela, za katerega se je ustno dogovorila z A. Ž., za gospodarsko družbo pridobivala nove stranke in da je za opravljanje tega dela uporabljala avtomobil in plačilno kartico družbe M. d.o.o. Državna tožilka torej nasprotuje ugotovitvam, ki izhajajo iz opisa dejanja v pravnomočni kazenski sodbi. Z navedbami ne uveljavlja kršitve zakona, ampak zatrjuje razlog, ki je izrecno izključen po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8Strinjati se je mogoče z državno tožilko, da tudi priznanje krivde v nobenem pogledu ne sme vplivati na sodnikovo dolžnost materialnopravne presoje dejanja, to je presoje, ali objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, ali je to dejanje v nasprotju s pravnim redom kot celoto, ter ali je obdolžencu to dejanje mogoče očitati (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 60778/2011). Prav ima tudi, da se v postopku o priznanju krivde obdolženec ne odreče pravilni uporabi materialnega prava, zato mora sodišče tudi v postopku priznanja krivde opraviti kontrolo pravno relevantnih dejstev in v primeru, da pravilna uporaba prava narekuje drugačno kvalifikacijo, volje strank ni mogoče upoštevati. Vendar državna tožilka trdi, da obsojenkino priznanje ni bilo podprto z drugimi dokazi, saj ni dokaza, da bi bila obsojenka zaposlena pri gospodarski družbi M. d.o.o.

9Kršitev kazenskega zakona je mogoče uspešno uveljavljati le, če je ugotovljeno, da je bil ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju kazenski zakon napačno uporabljen. Državna tožilka ne zatrjuje, da je bil kazenski zakon napačno uporabljen na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ampak trdi, da je dejansko stanje sodišče celo nepopolno ugotovilo, zato se vložnica zahteve ne more uspešno sklicevati na katerokoli kršitev kazenskega zakona. Vložnica le trdi, da je sodišče napačno uporabilo kazenski zakon, ter da je bil zakon kršen v škodo obsojenke. Ne pojasni pa, katero izmed kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, naj bi storilo sodišče prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje obrazložitve, zato ni mogoče preizkusiti, kako je sodišče prve stopnje vrednotilo dejstva in okoliščine, ki so bile podlaga za sprejem obsojenkinega priznanja na podlagi podatkov kazenskega spisa, da je obsojenka storila kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Dokazi so navedeni v obtožnem aktu in izhajajo iz podatkov spisa, zato le navedba, da je sodišče ugotovilo, da je obdolženkino priznanje podprto tudi z drugimi dokazi v spisu, ne da bi te dokaze navedlo, kar tudi graja vložnica zahteve, ne pomeni podlage za sklep, da sodišče obsojenkinega priznanja krivde ni preizkusilo tudi v materialnem smislu in da ni presojalo odločilnih dejstev, ki so bila podlaga za sprejeto odločitev o uporabi prava.

10Vložnica zahteve uveljavlja, da je bila zaradi ravnanja sodišča kršena tudi 3. točka prvega odstavka 285. c člena ZKP, ker priznanje ni jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu, kar je imelo za posledico, da je sodišče nepravilno uporabilo materialni zakon. Kako je z uporabo kazenskega zakona, je bilo v tej odločbi že pojasnjeno. Vložnica pa razen citiranja določbe prvega odstavka 3. točke 285. c člena ZKP, da če obtoženec izjavi, da krivdo po obtožbi priznava, predsednik senata presodi, ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu, ne navaja ničesar, s čimer bi utemeljila kršitev in njen vpliv na zakonitost sodne odločbe, saj uveljavlja kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, po kateri mora vložnik zahteve utemeljiti tudi vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo sodbe, tako, da Vrhovno sodišče te navedbe ni moglo niti preizkusiti.

11Vrhovno sodišče je po navedenem zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.