VSL sklep I Cp 813/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep v zvezi z dopolnim sklepom z dne 6. 3. 2014.

II. Pritožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžan predlagatelj nasprotnima udeležencema plačati na 534,20 EUR odmerjene stroške postopka.

2Predlagatelja sta vložila laično pritožbo zaradi „napačnega ugotavljanja potrebnih stroškov in nerazumnega selekcioniranja predloženih računov.“ Menita, da bi sodišče moralo upoštevati tudi drugi odstavek 156. člena in drugi odstavek 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Že v dosedanjih vlogah sta jasno opravičila svoj zahtevek za povračilo stroškov postopka. Vloge ponovno prilagata. Nerazumljivo je, da sodišče izloča predložene račune, saj je vsakomur jasno, da je potrebno za dokumente, ki sta jih predložila v spis, plačati in da je potrebno večje število izvodov, zato jih je potrebno fotokopirati. Vsi dokumenti so bili potrebni za postopek kot dokaz o neupravičenosti predlagateljevega zahtevka. To velja tudi za izvedeniško mnenje. Prepričana sta, da odvetniki svojih zaslug ne zaračunavajo po tarifi, zato sta upravičena do povračilo vseh izdatkov za odvetnika, ki so izkazani s predloženimi računi. Če je bil postopek napačen, drugi odstavek 156. člena jasno navaja, da mora tisti, ki je stroške povzročil po svoji krivdi, te nasprotni stranki povrniti. Povsem nerazumljivo je, da nekdo sproži postopek, ki traja tri leta, potem pa ga brez vzroka ustavi in nato še oporeka plačilu stroškov, ki so nastali nasprotniku.

3Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril.

4Sodišče prve stopnje je 6. 3. 2014 izdalo sklep, s katerim je dopolnilo izpodbijani sklep tako, da je predlagatelju naložilo v plačilo še 59,75 EUR stroškov nasprotnih udeležencev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po določilu 146. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) nosi stroške postopka za dovolitev nujne poti ne glede na izid postopka predlagatelj. Odveč je zato sklicevanje na določilo 158. člena ZPP, ki ureja povrnitev stroškov postopka v primeru umika tožbe v pravdnem postopku. V nepravdnem postopku se namreč določbe ZPP uporabljajo le, če ni z zakonom drugače določeno. ZNP pa ima specialno določbo o stroških postopka v postopku za določitev nujne poti (146. člen ZNP). Tudi sklicevanje na separatne stroške (156. člen ZPP) ni utemeljeno, saj te ZNP posebej obravnava v petem odstavku 37. člena. V postopku za določitev nujne poti pa je to določilo uporabljivo le za nasprotne udeležence, ker v načelu nosi stroške postopka predlagatelj.

7O načinu odmerjanja in višini stroškov pa ZNP nima posebnih določil, zato je potrebno, kot je pravilno navedlo prvo sodišče, uporabiti določila Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter 155. člena ZPP. Katere stroške je mogoče šteti kot stroške postopka, pa je določeno v prvem odstavku 151. člena ZPP: to so izdatki, ki nastanejo med ali zaradi postopka. Vendar pa se pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek, o čemer odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin, in če je predpisana tarifa, mora stroške odmeriti po njej (155. člen ZPP). ZOdvT v 4. členu dopušča, da se stranka in odvetnik dogovorita o višini nagrade odvetniku drugače, kot je določeno s tarifo, izrecno pa določa, da sodišča pri odločanju o povrnitvi odvetniških nagrad nasprotni stranki teh dogovorov ne smejo upoštevati (četrti odstavek). Zato nasprotna udeleženca od predlagatelja neutemeljeno zahteva povrnitev plačil odvetnikom, ki so bila višja od zneskov, ki gredo zgolj v tem postopku pooblaščenemu odvetniku v skladu s tarifnim delom ZOdvT. Stroški, plačani odvetniški družbi, ki nasprotnih udeležencev v tem postopku ni zastopala, niso potrebni stroški tega postopka. Enako velja za stroške izvedenke, ki sta jo angažirala nasprotna udeleženca. Ker postopek za določitev nujne poti teče v interesu predlagatelja, je na njem, da dokaže upravičenost nujne poti, zato bi sodišče na njegov predlog in stroške postavilo izvedenca in ni bilo nobene potrebe, da sta ga angažirala nasprotna udeleženca sama.

8Prav pa ima pritožba, da je potrebno kot potrebne stroške postopka upoštevati vsa dokumentirana plačila za pribavo dokumentov, ki bi v tem postopku lahko služili kot podlaga za določitev, in za fotokopije dokumentov. Vse te dokumentirane stroške pa je sodišče upoštevalo. V izpodbijanem sklepu sicer ne v celoti, vendar pa je zato izdalo dopolnilni sklep, s katerim je poleg v izpodbijanem sklepu dosojenih 70,72 EUR za stroške kopij in plačanih taks, nasprotnima udeležencema priznalo še 59,75 EUR tovrstnih stroškov, ki sta jih priglasila v vlogi „specifikacija stroškov N 24/2010 in N 25/2012 – II. del“. Dopolnilni sklep je že pravnomočen, saj se zoper njega ni nihče pritožil.

9Po obrazloženem se izkaže, da je sodišče prve stopnje nasprotnima udeležencema z izpodbijanim sklepom in že pravnomočnim dopolnilnim sklepom priznalo vse stroške postopka, ki jima gredo ob pravilni uporabi materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče njuno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

10Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Nasprotna udeleženca nosita stroške pritožbenega postopka sama, ker s pritožbo, ki je bila izključno v njunem interesu, nista uspela (tretji odstavek 35. člena ZNP).