VSL sodba I Cp 3046/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se v III. točki izreka sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se priznani stroški tožene stranke znižajo za 81,30 EUR (na 330,75 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da v korist tožeče stranke obstoji pravica brezplačnega dosmrtnega užitka pri solastninskem deležu do 1/2 na nepremičnini ID znak 000, v lasti tožene stranke ter zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da v korist tožeče stranke obstoji pravica brezplačnega dosmrtnega užitka pri prej navedenem solastnem deležu v lasti tožene stranke, s podrobnejšo opredelitvijo, kaj navedena nepremičnina predstavlja v naravi (I. in II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 412,05 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Bistvo pritožbenih navedb (v obširni pritožbi) je (večkratno) pojasnjevanje postavljenega zahtevka in pravne podlage tega zahtevka. Tožeča stranka poudarja, da je zahtevala od sodišča ugotovitev obstoja služnosti stanovanja, to je dosmrtnega brezplačnega užitka na stanovanju, kar je utemeljevala na podlagi V. člena Pogodbe o uskladitvi dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim stanjem s sporazumom o delitvi skupnega premoženja in vknjižbenim dovoljenjem z dne 16. 11. 1992 (Pogodba) in s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 1398/2008 z dne 6. 5. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 3138/2009 z dne 11. 11. 2009. Ker tožena stranka tožniku pravico iz V. člena Pogodbe od leta 2008 odreka, ga moti ter vznemirja pri izvrševanju le te, je tožnik skladno z 218. členom SPZ zahteval sodno ugotovitev obstoja služnosti (in ne ugotovitve, da je bil s pogodbo dogovorjen dosmrtni užitek) in zahteval, da se po sodni poti s sodno odločbo ugotovi obstoj užitka na prisilen način (235. člen SPZ). Sodišče tako ni vsebinsko odločalo o postavljenem zahtevku, pač pa je odločalo o vprašanjih, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, ukvarjalo se je z vprašanji, ki niso bila sporna, ker je bilo o tem že odločeno s strani sodišča in bi sodišče moralo izhajati iz tega. Vprašanje obstoja služnosti tako ni bilo predmet tega postopka, to bi bilo lahko kvečjemu predhodno vprašanje, ki pa je bilo že razrešeno v drugem postopku. Sodišče torej ni izvedlo postopka v smeri tožbenih navedb. Nadalje pritožba večkrat ponavlja, delno je bilo to že povzeto, da je sodišče vezano na odločitev Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 1398/2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3138/2009, sodišče se je v tej zadevi postavilo na diametralno nasprotna stališča, pojasnilo je, da ni vezano na pravnomočno sodbo istega sodišča, ker je bilo tam odločeno o drugem zahtevku, čeprav je sodišče v takem primeru, ko gre za bistveno enako stanje, vezano na stališča višjih sodišč in bi moralo odmik od takih stališč natančno in skrbno obrazložiti. Sodišče je vezano na dokazno oceno iz prej navedenega postopka. Ker odmika od stališč ni ustrezno obrazložilo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Hkrati je sodba obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava, saj se sodišče ni opredelilo do v tožbi zatrjevane podlage, to je 218. člena SPZ v zvezi z 235. členom SPZ. Tožeča stranka je zatrjevala, da ima pravni naslov za služnostno pravico stanovanja (ki je po vsebini dosmrtni brezplačni užitek) v pogodbi, da je pravico užitka izvrševala, toženka pa mu to pravico odreka, medtem ko je tožena stranka zatrjevala, da je pravica užitka prenehala in bi sodišče moralo ugovore zavrniti, glede užitka bi morala izpodbijati pogodbo tožena stranka. Ker V. člen Pogodbe nesporno govori o užitku, ki je osebna služnost, je ob jasnem določilu sodišče nedopustno ugotavljalo vsebino dogovora. Zmoten je zaključek sodišča, da tožnik ni potrdil, da je bila dogovorjena služnost, saj tega ni trdil, pač pa je trdil, da njegova pravica izhaja iz pogodbe, sodišče je absolutno kršilo določbe postopka, v smislu 8. člena ZPP je tudi napačno uporabilo dokazno presojo. Nadalje poudarja, da tožena stranka res tožniku ni izdala zemljiškoknjižnega dovolila, vendar je ta služnost izvrševal nemoteno do leta 2012, ko je toženka začela z dejanji, ki so ogrozila tožnikovo pravico, ki mu jo tožena stranka sedaj odreka in ga v izvrševanju moti. Do leta 2008 tožnik ni imel potrebe za zahtevek za vpis pravice v zemljiško knjigo. Za toženko obstaja obligacijska zaveza iz sklenjene pogodbe, da mu dovoli uživanje stanovanja. Opozarja tudi na razloge v sodbi sodišča prve stopnje glede zemljiškoknjižnega dovolila in navaja, da ni razlogov, zakaj bi odsotnost zemljiškoknjižnega dovolila vplivala na utemeljenost zahtevka na ugotovitev obstoja služnosti. Takšno ravnanje pomeni zanikanje obstoja 218. člena SPZ. Nadalje pritožba obširno kritizira dokazno oceno sodišča prve stopnje. Glede M. K. navaja, da je dokazna ocena neprepričljiva in nelogična ter šibka, podrobnosti se priča ni spominjala, pri čemer sodišče priče ni zaslišalo neposredno, temveč je prebralo zapisnik, iz katerega izhaja njena izpovedba v postopku naslovnega sodišča opr. št. I P 1398/2008. Izpovedba tožene stranke je bila neverodostojna, dokazna ocena njene izpovedi pa je neprepričljiva in neobrazložena. Razlogi sodišča prve stopnje od točke 22 in dalje dokazne ocene ne podpirajo in zaključek sodišča je ostal neobrazložen. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje o pravnem naslovu tožnika za njegovo služnostno pravico nepopolno in napačno ugotovljeno. Pritožba nadalje sodišču prve stopnje očita uporabo razlag, jezikovo razlago je uporabilo glede presoje pomena izraza zakonca, ni jasno, zakaj te metode ni uporabilo tudi glede vprašanja pomena besede pravica uporabe oziroma uživanja. S strani sodišča navedeno razlogovanje in uporaba logične metode je nepravilno, pač pa je pravilna uporaba logične metode v sodbi I P 1398/2008. Sodišče tako zmotno tolmači V. člen Pogodbe, kot da pravica tožnika velja samo za čas trajanja zakonske zveze. Nadalje se pritožba v zvezi s stanovanjskim položajem zakoncev po razvezi zakonske zveze, ko sta zakonca uporabljala stanovanje, ki je v lasti enega izmed njiju, sklicuje na Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, na 3. člen Zakona o sodiščih, po katerem mora sodnik upoštevati predpise, ki urejajo podobne primere, glede na odsotnost izrecne zakonske določbe ter opozarja na 110. člen Stanovanjskega zakona. Opozarja tudi na 33. člen Ustave Republike Slovenije in zavarovanost lastninskih položajev s tožbo po 92. členu SPZ ter opozarja na 15. člen URS. Povsem protispisen, zgrešen in napačen je zaključek sodišča, da v pogodbo ni vnesena služnost, saj iz pogodbe to izhaja jasno in nedvoumno. Zaključek, da ni bilo izdano z.k. dovolilo in da služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo je nepotreben, glede na bistvo tožbe tožnika. Povsem odveč in irelevantno je obširno razlogovanje sodišča v točki 23 in 24 obrazložitve sodbe, ko je sodišče razčlenjevalo naravo pogodbe, tudi v zvezi s tem pa zaključke sodišča pritožba kritizira. Povsem napačno je razlogovanje sodišča v 28. točki obrazložitve, ko se sodišče opre na izpoved tožnika samega, čeprav mu predhodno ne verjame. Tudi navajanje in razlogovanje sodišča v 29. točki je brezpredmetno za ta postopek. Pritožba ponovno poudarja, da je bilo vprašanje pomena besede zakonca že razrešeno v pravnomočno končani zadevi in sodišče ni imelo podlage za ponovno ugotavljanje pomena tega vprašanja v povezavi s pomenom V. člena Pogodbe. Naziranja sodišča o koncu zakonske zveze in o posledicah le te, so povsem arbitrarna in brez pravne in dejanske podlage. Ker je sodišče izvajalo dokazni postopek v smeri, kot to navaja v 31. točki obrazložitve, je storilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnik tistega, za kar je sodišče izvajalo dokazni postopek, ni zatrjeval. Opozarja še na poravnavo v zadevi P 1187/2006, ki v nasprotju s stališčem sodišča govori ravno v prid služnosti. Sodišče ne pove, v katerem delu trditvene podlage tožnik prikazuje darilni namen predmetne pogodbe. Tožnik v tožbi ni smiselno zatrjeval preposestvovanja osebne služnosti, zato sodišče ni imelo nobene podlage, da bi karkoli razpravljalo o priposestvovanju. Tožnik uveljavlja še bistveno kršitev pravil postopka, saj je sodišče zavrnilo ostale dokazne predloge, tudi dokazne predloge tožeče stranke, svoje odložitve ni obrazložilo, niti v sklepu, s katerim je dokazne predloge zavrnilo, niti v izpodbijani sodbi. Sodba je v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti, obremenjena je s kršitvijo pravil postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Končno izpodbija tožnik tudi stroškovno odločitev. Izrecno izpodbija priznane odvetniške stroške tožene stranke po postavki povečanja za dve stranki, saj na toženi strani nastopa samo ena stranka, izpodbija pa tudi 10,00 EUR za fotokopije, ta izdatek je potrebno izkazati, odvetniška tarifa pa določa maksimalno 7,5 EUR do 50 kopij. Tožena stranka izdatka ni izkazala. Sodišče bi moralo po določbah ZPP o stroških odločiti s sklepom in ne s sodbo.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na glavno stvar. Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba neutemeljeno navaja, da vprašanje obstoja služnosti ni bilo predmet tega postopka, da bi bilo lahko to kvečjemu predhodno vprašanje, ki pa je bilo že razrešeno v drugem pravdnem postopku, to je v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 1398/2008, v kateri je bilo odločeno s sodbo z dne 6. 5. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3138/2009 z dne 11. 11. 2009. Že sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je v skladu s 319. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče vezano zgolj na pravnomočno odločeno stvar (odločitev) o istem zahtevku, ni pa vezano na obrazložitev odločbe v drugi zadevi, kjer je bil zahtevek drugačen in zavrnitev zahtevka v navedeni zadevi ne pomeni a contrario že samo po sebi razloga za ugoditev predmetnemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je svoja stališča in odločitev ustrezno obrazložilo in tudi ne drži, da bi bilo vezano na dokazno oceno, sprejeto v drugem postopku. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz tega razloga zato ni podana.

5Neutemeljena je pritožbena navedba, da se je sodišče v postopku ukvarjalo z vprašanji, ki niso bila sporna, ker je bilo v drugi zadevi o tem že odločeno in bi sodišče moralo izhajati iz tega. Prav tako ne drži, da sodišče vsebinsko ni odločalo o postavljenem zahtevku, saj je odločalo o zahtevku na ugotovitev obstoja služnosti užitka - pravice brezplačnega dosmrtnega užitka. Pritožba neutemeljeno izhaja iz trditve, da V. člen sporne pogodbe z dne 16. 11. 1992 nesporno govori o užitku in da ima zato tožnik pravni temelj oziroma naslov za služnost užitka, ker je pač užitek osebna služnost. Tožnik v postopku res ni zatrjeval, da sta imeli stranki voljo, da ustanovita služnost užitka, pač pa, da ima pravni naslov za služnost, vendar pa je bilo to sporno, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo voljo pravdnih strank in ne drži, da bi sodišče ob jasnem določilu nedopustno ugotavljalo vsebino dogovora. Da vsebina V. člena ni bila jasna, kaže že dejstvo, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da ima dosmrtno služnost stanovanja in je tako postavila tudi zahtevek, naknadno je trditve (in zahtevek) spremenila v dosmrtno služnost užitka pri solastninskem deležu toženke na nepremičnini.

6Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je njegov tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja pravice brezplačnega dosmrtnega užitka pri solastninskem deležu do 1/2 na nepremičnini ID znak 000 v lasti tožene stranke, utemeljen. Ugotovilo je namreč, da s pogodbo služnost ni bila dogovorjena in pravilno zaključilo tudi, da tožnik ni potrdil, da bi stranki nameravali ustanoviti služnost (stanovanja). V tem delu pritožba sodišču neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker tožnik sploh ni trdil, da je bila dogovorjena služnost, pač pa je trdil, da njegova pravica izhaja iz pogodbe. Ker iz pogodbe služnost ni nedvoumno izhajala, je namreč sodišče, kot je bilo že navedeno, voljo pravdnih strank pravilno ugotavljalo. Posledično tudi ne drži, da zaključki sodišča ne bi imeli temelja v izvedenem dokaznem postopku, trditvah in izpovedbah. Ker torej ni bila ugotovljena volja strank, da bi se služnost ustanovila, pri čemer v pogodbi ni bilo navedeno, da bi se ustanavljala služnost, niti ni bilo izdano zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo kakršnekoli služnosti, tožeča stranka ugotovitev takšne osebne služnosti zahteva neutemeljeno. Pri tem neutemeljeno navaja tudi, da ni razlogov, zakaj bi odsotnost z.k. dovolila vplivala na utemeljenost zahtevka na ugotovitev obstoja služnosti. To je namreč dodaten argument, ki kaže na to, da služnost ni bila ustanovljena.

7Tožeča stranka sodišču neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do 218. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ter do 235. člena SPZ. 218. člen SPZ namreč velja v primeru stvarne služnosti in predvideva tožbo na ugotovitev služnosti v primeru stvarne in ne osebne služnosti. Sodišču prve stopnje se zato o navedenem členu pri ugotavljanju obstoja osebne služnosti ni bilo potrebno opredeljevati. Nadalje je nerazumljiv konstrukt tožeče stranke, da naj bi se služnost prisilno ustanovila po 235. členu SPZ, ki ureja užitek na podlagi sodne odločbe oziroma prisilni užitek, ki je omejen na posamezne zakone in predvidene primere (npr. v 17. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev), ne pride pa v poštev v primeru, ko tožeča stranka s tožbo zahteva ugotovitev obstoja služnostne pravice, zato se sodišču tudi do tega člena ni bilo potrebno opredeljevati. Sicer pa je sodišče prve stopnje, glede na smiselno zatrjevanje priposestvovanja osebne služnosti, pravilno zaključilo, da po določilih SPZ priposestvovanje osebne služnosti ni možno, v času do uveljavitve SPZ, pa priposestvovalna doba, zahtevana v zvezi s smiselno uporabo določil starega ODZ, ni potekla. Sicer pa sama tožeča stranka v pritožbi navaja, da priposestvovanja (na podlagi katerega bi sicer prišel v poštev ugotovitveni zahtevek) ni zatrjevala, zato se o tem ni potrebno podrobneje opredeljevati.

8Utemeljena je pritožbena navedba, da je v sporni pogodbi dogovorjena obligacijska zaveza, da tožena stranka tožeči stranki dovoli uživanje stanovanjskih prostorov in opreme v stanovanjskih prostorih, vendar pa takšna zaveza ne ustvarja stvarnopravnih učinkov in ne predstavlja služnosti užitka (niti služnosti stanovanja). Zaradi navedene obligacijske zaveze je bil v drugi, že prej navedeni zadevi, tudi zavrnjen zahtevek, da se toženi stranki (tu tožniku) prepoveduje uporaba podstrešnega stanovanja in opreme, ki se nahaja v podstrešnem stanovanju v hiši na naslovu R. Tudi po oceni sodišča druge stopnje v tej zadevi ima tožnik pravni naslov za bivanje v stanovanju, navedeno pa ne pomeni, da ima tudi stvarno pravico služnosti užitka (ali stanovanja). Glede na že prej naveden omejen domet 218. člena SPZ pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče zanikalo obstoj navedenega člena. Tudi na sklep II Ips 90/99 se pritožba neutemeljeno sklicuje, saj je šlo za zadevo, ki se je obravnavala po predpisih, veljavnih pred uveljavitvijo SPZ. SPZ namreč, drugače od prej veljavne ureditve, pozna le dva pravna naslova za nastanek užitka in drugih osebnih služnosti in sicer pravni posel ali sodno odločbo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka izpodbijati pogodbo, saj, kot je bilo že navedeno, s pogodbo užitek v smislu osebne služnosti užitka ni bil ustanovljen.

9Pritožba v nadaljevanju obširno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, tako glede izpovedi toženke, tožnika in M. K., in uveljavlja nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s pravnim naslovom ter vztraja, da V. člen sporne pogodbe nesporno predstavlja dogovor o užitku in pravni naslov. Po oceni sodišča druge stopnje je dokazna ocena sodišča prve stopnje v relevantnem delu pravilna in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Izpovedbo priče M. K. je sodišče res prebralo, vendar v soglasju s pravdnima strankama. Neutemeljena je (ob že obrazloženem) navedba, da je bila dokazna ocena glede izpovedbe priče K. nepotrebna, ker jo je dokazno ocenilo že isto sodišče v drugi pravnomočni sodbi. Glede na spornost zatrjevanega pravnega naslova za služnost je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo namen in voljo pravdnih strank. Ne drži, da naj bi bila dokazna ocena izpovedi priče K. neprepričljiva in nelogična, sodišče prve stopnje jo je pravilno ocenilo kot profesionalno osebo, saj je pojasnila, zakaj služnost v pogodbo ni bila vnešena (obe stranki sta izrecno izjavili, da služnosti ne želita). Tudi ne drži, da je sodišče napačno ugotovilo, da sta izpovedi toženke in navedene priče skladnejši s tekstom same pogodbe, tudi ta zaključek sodišča prve stopnje je pravilen, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da z zaslišanjem tožnika namen ustanovitve služnosti stanovanja ni dokazan. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in se, v izogib ponavljanju, sodišče druge stopnje nanje sklicuje. Sicer pa v večjem delu tožeča stranka dokazno oceno izpodbija glede zaključka, da je čas uporabe mišljen zgolj za čas trajanja zakonske zveze, kar pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni pravno relevantno, zato na to kritiko podrobneje ni potrebno odgovarjati. Zaključek sodišča prve stopnje, da volja za sklenitev služnosti za tožnika ob sklepanju pogodbe ni obstajala, je pravilen. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da, glede na to, da dogovora o služnosti užitka v pogodbi ni bilo in tožnik tudi takšne volje ni dokazal, ni relevantno (glede zahtevka na ugotovitev osebne služnosti), ali dogovor o tem, da ima tožnik obligacijsko pravico uporabe na stanovanju velja le do prenehanja zakonske zveze ali pa do njegove smrti. Tudi sodišče prve stopnje se je s tem po nepotrebnem obsežno ukvarjalo, posledično pa tudi ni potrebno odgovarjati na pritožbene navedbe, ki obširno izpodbijajo tovrstne zaključke sodišča prve stopnje (v zvezi z jezikovno in logično razlago itd.). Nadalje se pritožba neutemeljeno sklicuje na Ustavo, Zakon o sodiščih, SZ-1 in navaja, da je treba poleg interesov razvezanih zakoncev varovati tudi interese lastnika stanovanja in odločiti v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Vse navedeno namreč v pritožbi navaja v zvezi z omejitvijo tožnikove pravice za čas trajanja zakonske zveze, kar pa, kot že navedeno, ni relevantno, glede na to, da zahtevek v tej zadevi meri na ugotovitev obstoja osebne služnosti, kot je bilo že navedeno, pa V. člen sporne pogodbe ustreznega pravnega naslova za služnost ne predstavlja. Že pritožba sama navaja, da sta 23. in 24. točka obrazložitve odveč, tudi na te pritožbene navedbe ni potrebno odgovarjati. Tudi zaključki v 28. točki in pritožbene navedbe v zvezi s tem niso pravno relevantne, v kolikor ni bilo odgovorjeno nanje že prej, zato tudi dodatno odgovarjanje v tem delu ni potrebno. Prav tako ni odločilno dejstvo, ali je in zakaj tožnik ni izpodbijal pogodbe, tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem niso pravno pomembne. Enako velja glede naziranja o koncu zakonske zveze, kot je bilo že obrazloženo.

10Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi sodišče storilo kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker tožnik trditev oziroma dejstev, v zvezi s katerimi je sodišče izvajalo dokazni postopek, ni zatrjeval. V postopku ni pomembno le tisto, kar trdi tožnik, pač pa so pomembne tudi navedbe tožene stranke, navedeni člen pogodbe je bil sporen, zato je sodišče prve stopnje voljo pravdnih strank, kot je bilo že navedeno, pravilno ugotavljalo.

11Končno je neutemeljena tudi navedba, da naj bi poravnava v zadevi P 1187/2006 govorila v prid služnosti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da poravnava ne govori o kakršnikoli služnosti stanovanja, ki bi bila trajne narave.

12Tudi nadaljnja pritožbena navedba o absolutno bistvenih kršitvah pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljena. Pritožba namreč neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke in te odločitve ni obrazložilo, niti v sklepu, s katerim je dokazne predloge zavrnilo, niti v izpodbijani sodbi. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve navedlo, da je druge dokazne predloge (zaslišanje prič B. B., P. J. in V. B.) kot nepotrebne zavrnilo, ker je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno z že izvedenimi dokazi. Nadalje pa je v 35. točki navedlo, da se, ker SPZ priposestvovanja osebne služnosti ne dopušča več, ni ukvarjalo s tem vprašanjem in ni zasliševalo predlaganih prič o vprašanju posesti tožnika. Vse navedene priče naj bi namreč izpovedovale o tem dejstvu.

13Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu, in sicer povečanje za 0,3 za zastopanje dveh strank, kar znaša 65,25 EUR in v presežku nad 50 kopij, torej glede zneska 2,5 EUR. Na oboje je sodišče prve stopnje priznalo še 20 % DDV tako da je skupno priznalo toženi stranki 81,30 EUR preveč in je bilo za ta znesek potrebno stroške, priznane toženi stranki, zmanjšati (na 330,75 EUR).

14Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v stroškovnem delu, glede glavne stvari pa ni bila uspešna, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).