VSRS sklep II Ips 340/2011

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je v tožbi z dne 6.1.2006 navedla, da je bil 26.10. 2005 v tedniku A. objavljen članek, s katerim je bilo poseženo v njeno čast in dobro ime. Od sodišča je zahtevala, naj razsodi, da sta ji prvi toženi novinar, ki je bil tudi glavni, odgovorni urednik ter druga tožena izdajateljica časopisa nerazdelno dolžna plačati odškodnino v znesku 8.763,33 EUR.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in je tožencema naložilo nerazdelno plačilo 4.172,93 EUR odškodnine, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da navedbe prvega toženca v članku „...“, da je tožnica v monografiji „...“ objavila „sistem skupaj zloženih resnic“, katere „ izbor in interpretacija močno zamajeta verodostojnost celovite resnice v tistem času“, predstavljajo kritično vrednostno sodbo, ki pa ji zato, ker se nanaša na javno strokovno udejstvovanje tožnice, ni mogoče očitati žaljivosti. Ocenilo je, da navedbe o tožničinem mednarodnem šolanju in strokovnosti, ki naj bi bili menda razlog za pozitiven odnos takratnega nadškofa dr. C. C. do tožnice, niso žaljivi, prav tako ne očitki, ki jih avtor naslavlja na slovensko Katoliško cerkev in ne na tožnico. Za navedbe, da je „logično nemogoče, da slovenska cerkev oziroma njen vrh tako temeljnega projekta ne bi imela pod nadzorom“ in „da je v ozadju močno opazen namen snovalcev knjige, da iz dogodkov izluščili ravno prave zgodbe in prav tako prave zamolčali“ pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da zamegljujejo mejo med dejstvi in mnenjem in je avtor s tem pri bralcu ustvaril občutek, da gre za resnična dejstva, čeprav s temi trditvami ni zadostil standardu preverjanja informacij, ki jih v zvezi z delom novinarjev predpisuje Kodeks novinarskega dela. Sodišče je navedlo, da je avtor s tem ustvaril vtis, da tožnice pri pisanju monografije ni vodila strokovna neodvisnost temveč s predstavniki rimskokatoliške cerkve vnaprej dogovorjen namen.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev ugodilo in je sodbo sodišče prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da tožnica v monografiji z zgodovinskega vidika analizira politično preganjanje Rimskokatoliške cerkve in njenih članov, da gre za aktualno in sporno temo, o kateri še vedno poteka širša družbena razprava in mora tožnica zato sprejemati tudi kritiko svojega dela. Zavzelo je stališče, da je avtor v članku izrazil le svoje subjektivno mnenje, ki pa objektivno ni žaljivo. Navedlo je, da je avtor kljub svoji osebni opredelitvi do določenih dejstev še vedno mnenje o tem prepustil bralcu. Ocenilo je, da zatrjevanje tožnice, da je avtor s spornimi navedbami pri bralcu ustvaril vtis, da tožnice ni vodila strokovna neodvisnost, temveč vnaprej dogovorjen namen pisanja, presega tisto, kar je bilo v članku dejansko izraženo. Opozorilo je, da mora posameznik z vstopom v prostor družbenega dogajanja prevzeti nase tveganje, da bo njegovo delo predmet diskusije in presoje.

4Zoper takšno odločitev je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 60/2011 revizijo dopustilo glede vprašanj:

(1) ali je sporni besedni zvezi treba opredeliti kot mnenje ali kot trditev o dejstvih

(2) ali bi se izpodbijana sodba morala opredeliti do vprašanja, ali je bilo treba sporni članek presojati kot celoto ali le z vidika posameznih spornih navedb in

(3) ali lahko sodišče glede na določbo tretjega odstavka 15. člena Ustave ob koliziji ustavnih pravic (svobode izražanja in osebnostnih pravic) odloča, ne da bi izvedlo test sorazmernosti, tj. da mora biti sredstvo nujno, primerno in sorazmerno v ožjem smislu, in ne da bi to presojo obrazložilo.

5Na podlagi tega sklepa je tožnica vložila revizijo v kateri predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da gre za mnenje avtorja in ne za navajanje trditev o resničnih dejstvih. Opozarja, da ima besedna zveza „logično nemogoče“ z nadaljnjim navajanjem „da uradna slovenska cerkev tako temeljnega projekta ne bi imela pod nadzorom“ učinek navajanja dejstev, prav tako navedba „da je v ozadju močno opazen namen snovalcev knjige, da bi iz dogodkov izluščili ravno prave zgodbe in prav tako prave zamolčali“. Ta dejstva po mnenju tožnice pri vsakem posamezniku vzbujajo učinek resničnosti, da ima Cerkev nadzor nad delom tožnice, s čimer je zanikana samostojnost, neodvisnost in strokovnost tožnice. Tožnica vztraja, da ji je v obravnavanem primeru kršena pravica do osebnega dostojanstva in varnosti in varstvo osebnostnih pravic. Opozarja, da je toženec ravnal v nasprotju s kodeksom novinarske etike, ki novinarjem nalaga, da se morajo izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev, da mora pri objavljanju informacij , ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te zadevajo, da mora posebej opozoriti v primeru objavljanja nepreverjenih informacij, govoric ali ugibanj, da je dolžan ločiti informacijo od komentarja in da mora ta razlika biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja. Poudarja, da je sodišče druge stopnje pravici do svobode izražanja (39. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS, in 10. člen Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) neupravičeno dalo prednost pred tožničino pravico do časti in dobrega imena.

6Tožnica meni, da je sodišče druge stopnje tudi zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ker ni dovolj obrazložilo ocene, da gre za mnenje in ne za navajanje dejstev, ki vzbujajo vtis resničnosti. Meni, da stališče sodišča druge stopnje predstavlja odstop od prakse Vrhovnega sodišča in se sklicuje na zadeve II Ips 131/2000 in na odločbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 414/2003.

7Tožnica vztraja pri stališču, da je treba brati članek kot celoto in ne le posameznih citatov in da je celota, z namigovanji o mafiji, pedofilskimi lobiji in navedbo „da je tožnica „nedvomno zanimiv medij za urejanje neprijetnih interpretacij o cerkvi“, žaljiva. Opozarja, da je žaljiv že uvodni odstavek, v katerem avtor navede, da so v knjigi tožnice opazne „zakonitosti, ki se zdijo značilnejše za premišljen parapolitični projekt kot za zgodovinopisje. Opozarja, da je ta ugovor uveljavljala tudi v pritožbi, da pa se sodišče druge stopnje do njega ni opredelilo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je sodišče druge stopnje s svojim stališčem odstopilo od uveljavljene sodne prakse v zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 187/2000, II Ips 506/2000, II Ips 131/2000 in zadeve Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP) Radio France proti Franciji, v katerih je bilo zavzeto stališče, da gre za poseg v čast in dobro ime tudi v primeru neprimernega izražanja, ki je posmehljiv, zbadljiv, pospremljen z mnenji novinarja in nepreverjenimi trditvami, ki presegajo objektivne meje dopustne kritike.

8Tožnica tudi opozarja, da bi sodišče druge stopnje moralo obrazložiti kolizijo dveh ustavnih pravil, kot je to storilo Vrhovno sodišče v zgoraj navedenih zadevah. Meni, da v obravnavani zadevi sredstvo ni sorazmerno v ožjem smislu, saj bi lahko toženec svoje stališče, da je tožnica pisala pod nadzorom Cerkve, jasno in izrecno predstavil kot svoje mnenje, ne pa da je to izrazil na dvoumen način, z navajanjem posameznih resničnih dejstev, s čimer je dosegel da ima celotno besedilo učinek resničnosti.

9Sodišče je revizijo vročilo tožencema, ki sta nanjo odgovorila. Predlagata, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne. Poudarjata, da negativna vrednostna sodba sama po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja ampak je element demokratične družbe ter uveljavljanja svobode govora kot take. Opozarjata, da je toženec opravljal le analizo in sintezo informacij in s tem izvrševal pravico do obveščanja javnosti preko poročanja o možnih in domnevnih povezavah, vendar na podlagi konkretnih informacij. Vztrajata, da toženec ni imel namena zaničevanja tožnice. Opozarjata, da po praksi ESČP svoboda govora ne velja le za informacije, ki so neškodljive, dobrodušne in nepomembne, ampak tudi one, ki jezijo in šokirajo. Menita, da je navedba, da je imela Cerkev projekt pod nadzorom in da so zgodbe selekcionirane, tako splošna, da ne more škodovati časti in dobremu imenu tožnice. Poudarjata, da je prag žaljivosti dopustne kritike v obravnavanem primeru višji, ker je tožnica obravnavala občutljiva vprašanja slovenske zgodovine.

10Revizija je utemeljena.

11URS v drugem odstavku 15. člena določa, da je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa URS, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice in svoboščine, v tretjem odstavku 15. člena pa, da so človekove pravice in svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa URS.

12Napačno je stališče tožnice, da bi sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o koliziji med svobodo izražanja, ki jo URS varuje v 39. členu, in pravico do časti in dobrega imena, ki jo URS varuje v 34. in 35. členu, morali opraviti test sorazmernosti. Splošno načelo sorazmernosti namreč zavezuje vse državne organe, ko gre za posege v človekove pravice in temeljne svoboščine. Poseg je ustavnopravno dopusten, če izhaja iz ustavno dopustnega cilja in če so izbrana sredstva za dosego tega cilja primerna in nujna, poleg tega ne smejo biti zunaj razumnega razmerja do družbene ali politične vrednosti cilja (sorazmernost v ožjem pomenu)(1).

13V primeru, ko pa pride le do kolizije dveh sobivajočih pravic, pa ne gre za poseg v pravico, katerega dopustnost bi bilo treba presojati s pomočjo načela sorazmernosti, ampak se nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco: gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice(2). Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera. Takšno stališče je Ustavno sodišče zavzelo že v več odločbah, na primer v zadevah U-I-191/09 in Up-916/09.

14Praktična konkordanca pomeni oblikovanje pravila, veljavnega za konkreten primer, torej pravila o sobivanju pravic v konkretnih okoliščinah. Odločiti je treba, kateri pravici je treba glede na konkretne okoliščine dati prednost in katera se mora zaradi aktiviranja nujne, ustavno varovane vsebine druge pravice, tej umakniti, oziroma se mora umakniti del upravičenj, ki sestavljajo to pravico(3).

15Vrhovno sodišče poudarja, da ima tožnica prav, ko opozarja, da mora sodišče pri ocenjevanju, ali je bilo s člankom nedopustno poseženo v posameznikovo čast in dobro ime, vselej presojati članek kot celoto in ne le z vidika posameznih navedb. Res sta sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvi posebej izpostavili posamezne izseke iz članka, zlasti tiste, na katere je opozorila tožnica, vendar pa je iz nadaljnje obrazložitve v obeh sodbah razvidno, da sta obe sodišči te navedbe presojali v kontekstu celotnega besedila članka.

16V teoriji in sodni praksi ne le slovenskih sodišč ampak tudi ESČP je uveljavljeno stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime treba razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj (4). Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri mnenjih pa ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti ampak je protipravnost izključena, če toženec dokaže, da ni imel zaničevalnega namena(5). Vseeno pa mora, po stališču ESČP, vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih(6). Kadar te povezave ni, ni mogoče reči, da gre za upravičeno kritiko (v praksi ESČP fair comment)(7).

17Tožnica v knjigi „...“, ki jo je leta 2005 izdala založba B., obravnava sodne procese, administrativne kazni in druge posege tedanje oblasti, zlasti tudi delovanje Uprave državne varnosti (v nadaljevanju Udba) v obdobju od leta 1943 do leta 1960 zoper duhovnike in druge predstavnike Katoliške cerkve v Sloveniji. Avtorica izpostavlja nespoštovanje temeljnih procesnih jamstev v teh postopkih in kršenje temeljnih pravic obravnavanih posameznikov. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da je za odločanje o utemeljenosti zahtevka pomembno, da gre za aktualno družbeno temo in je zato treba o njej dopustiti čimbolj neomejeno razpravo. ESČP je res v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da so prav zaradi zagotavljanja demokratične razprave s svobodo izražanja varovane tudi trditve in mnenja, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo(8).

18Vendar je po oceni Vrhovnega sodišča pomembno, da je avtor v članku izid tožničine znanstvene monografije uporabil le kot izhodišče za analizo dogajanja v Slovenski katoliški cerkvi v kasnejšem, tranzicijskem obdobju. Avtor v članku utemeljuje, da je vplivni del Cerkve želel z izdajo te monografije in z omejitvijo prikaza na posamezne primere v povojnem obdobju prehiteti bolj pomembno analizo povezav med Udbo in slovensko cerkvijo v letih slovenske tranzicije, ki je po mnenju avtorja služila uresničevanju finančno-političnih ciljev določenih lobijev v slovenski Katoliški cerkvi.

19Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je prvi toženec že v uvodu članka zapisal, da je iz knjige mogoče „razbrati zakonitosti, ki se zdijo značilnejše za premišljeni parapolitični projekt kot za zgodovinopisje“ in da ima „sistem skupaj zloženih resnic statistični in dokumentarni učinek, vendar izbor in interpretacija močno zamajeta verodostojnost celovite resnice o tistem času“. Nato pa je v nadaljevanju navedel, da glede na to, da je avtorica na predlog slovenske škofovske konference prejela papeževo odlikovanje ..., glede na centralistični in absolutistični slog nadškofovanja C. C. in glede na to, da je knjigo izdala uradna založba slovenske katoliške cerkve, ni nobenega dvoma, da je avtorica celotno vsebino knjige, tako v metodi kot v vsebini, uskladila z njim.

20Vrhovno sodišče se strinja z oceno sodišča druge stopnje, da je iz članka dovolj jasno razvidno, da gre v tem delu za novinarjevo mnenje in ne za navajanje dejstev(9). Vendar Vrhovno sodišče - drugače kot sodišče druge stopnje - ocenjuje, da mnenje prvega toženca, da je avtorica celotno vsebino knjige, tako v metodi kot v vsebini uskladila z nadškofom, ni bilo v zadostni meri podprto z dejstvi, da bi bila izkazana upravičenost takšne kritike, kar kaže na žaljiv namen.

21Ocena o tem, ali je kritika presegla še dovoljene meje, je tudi po praksi ESČP odvisna od tega, kdo je oškodovanec, za kakšno obliko komunikacije gre, predvsem pa tudi kakšna je teža in pomen zadeve, ki jo sporni prispevek obravnava(10). Za odločanje v obravnavani zadevi je zato pomembno, da se sporna kritika nanaša na strokovno monografijo, da je avtorica doktorica znanosti in mednarodno priznana strokovnjakinja za zgodovino, torej ni nosilka politične ali druge javne funkcije, da bi bila dopustna ostrejša kritika. Treba je upoštevati, da v znanstveni monografiji sicer obravnava za slovensko javnost zanimivo temo iz novejše slovenske zgodovine, vendar se sporni članek s povojnim obdobjem, na katerega je osredotočena tožničina monografija, sploh ne ukvarja, ampak podaja kritično mnenje o ravnanju vplivnih ljudi v slovenski Katoliški cerkvi v kasnejšem tranzicijskem obdobju. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da bi prvi toženec svoje mnenje lahko v enaki meri izrazil brez žaljive ocene, da je tožnica pri pripravi monografije odstopila od temeljnih znanstveno-raziskovalnih načel. Ocenjuje, da je bilo upoštevajoč vrsto, vsebino in domet spornega članka nedopustno poseženo v tožničino strokovno integriteto, s tem pa tudi v njeno čast in dobro ime. Glede na navedene okoliščine obravnavanega primera je bila tako presežena meja dopustnosti uresničevanja svobode izražanja.

22Ker sodišče druge stopnje zaradi napačne materialnopravne ocene ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožnice in še druge pritožbene navedbe tožencev je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

23Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): L. Šturm v L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske, državne in evropske študije, Ljubljana 2002, Komentar k 2. členu, str. 56.

Op. št. (2): F. Testen v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, op. cit., Komentar k 15. členu, str. 195.

Op. št. (3): J. Zobec, Praktična konkordanca v ustavosodni presoji, Pravosodni bilten, št. 2/2011, str.13.op. cit., str. 18.

Op. št. (4): Glej sodbo Ustavnega sodišča št. Up-1319/07, v kateri so navedene tudi odločbe ESČP, v katerih je bilo zavzeto takšno stališče, in sodba Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 195/2009.

Op. št. (5): A. Šelih, Svoboda izražanja in kazenskopravno varstvo časti in ugleda v M. Pavčnik in drugi, Temeljne pravice, Pravna obzorja, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997, str. 264 in nsl.

Op. št. (6): Zadeva Karman v. Russia, Appl. n. 29372/02, 14.3.2007.

Op. št. (7): J. Zobec, op. cit., str. 20.

Op. št. (8): Tudi v eni zadnjih odločb Erdogan in ostali proti Turčiji (Appl. no. 346/04 in 39779/04 z dne 27.5.2014.

Op. št. (9): V zadevi France and others v. France (Appl. n. 5398/00 z dne 30.3.2004), na katero se sklicuje tožnica v reviziji, pa je šlo za objavo ne dovolj preverjenih informacij iz časopisnega članka v radijskih informativnih oddajah.

Op. št. (10): J. Vrabec, Varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva kot razlog za omejitev svobode izražanja - sodna praksa Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic, Pravosodni bilten št. 1/2007, str. 294 in R. Čeferin, Svoboda izražanja v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, Odvetnik, št. 4/2010, str. 9.