UPRS sodba I U 811/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravni organ je z izpodbijanima točkama izreka ugodil pritožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter odpravil 2. točko izreka dopolnilne odločbe Upravne enote Cerknica, št. 321/D-410/93 z dne 1. 3. 2011 (1. točka izreka); ter zahtevo Agrarne skupnosti A. z dne 14. 11. 2008 za vračilo parc. št. 2121, 2578, 2923, vse k.o. … in parc. št. 53.S, 1233, 1236/1, 2747/2, 2749/3, 2749/4, 2892, 2893/2, 2896/1, 2896/2, 2915, 2917/1, 2917/2, 2934/1, 2934/3, 2934/4, 2969/1, 2922/4, 1236/2, 1236/5, 1236/6 in 2922/38, vse k.o. … zavrnil (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je v zadevi sporno, ali je bilo po prvostopni odločbi vrnjeno premoženje pravočasno zahtevano. Ugotavlja, da je A.A. 14. 5. 1993 kot pooblaščenka agrarnih upravičencev A. oziroma njihovih pravnih naslednikov vložila zahtevo za denacionalizacijo na podlagi Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in navedla, da je predmet zahtevka premoženje po priloženem seznamu k vlogi. V letu 1994 je bil sprejet Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS), ki je v 13. členu določil, da se postopki, uvedeni na podlagi ZDen po zahtevah za vračanje premoženjskih pravic iz tretjega odstavka 1. člena ZPVAS nadaljujejo po določbah ZPVAS, če o zahtevku do tedaj še ni bilo odločeno. Po določbi 9. člena ZPVAS se je postopek začel na podlagi zahteve kateregakoli člana oziroma skupnega pooblaščenca, zahtevek pa je bilo treba vložiti do 30. 6. 2001 in predložiti dokazila. Dne 8. 3. 1996 so člani novoustanovljene agrarne skupnosti vložili ponovno zahtevo za vračilo odvzetega premoženja oziroma premoženjskih pravic in kot podatek o zahtevanem premoženju pod točko 2 navedli: „…, …, … in …“. Odločba o podržavljenju ni bila priložena. Na poziv upravnega organa 4. 6. 1997 za dopolnitev vloge z navedbo parcel, ki jih zahtevajo, so ti poslali dopolnitev z dopisom z dne 8. 10. 1998, vendar niso navedli, katere parcele zahtevajo, temveč so navedli, da pošiljajo prevod zemljiškoknjižnega izpiska št. 671 k.o. …, ki se nanaša na parc. št. 2942 in 2965 k.o. … ter parcelo 2922/1 k.o. …. O teh parcelah je bilo odločeno z odločbo z dne 6. 12. 2001, odločba je glede parcel 2942 in 2965 k.o. … pravnomočna, postopek glede parcele 2922/1 k.o. …, ki je sedaj parcela 2922/39, pa je bil vrnjen v nov postopek. Za parcelo 2922/39 je bila torej zahteva vložena pravočasna. Po mnenju organa so utemeljene pritožbene navedbe, da vloge z dne 14. 11. 2008 ni mogoče šteti kot pravočasne v smislu 9. člena ZPVAS. Zahtevo bi bilo potrebno zavreči kot prepozno, ker ni bila vložena do 30. 6. 2001, ker pa je bila že vsebinsko obravnavana, jo je organ zavrnil. V obrazložitvi tudi ni sledil navedbi članov agrarne skupnosti v odgovoru na ugotovitve drugostopnega organa z dne 12. 3. 2012, da že iz vloge v letu 1998 jasno izhaja, da so predmet vrnitve vse njihove parcele, ki se nahajajo v katastrskih občinah …, …, … in …. Iz navedene vloge ni razvidno, katero premoženje zahtevajo vlagatelji, ker niso bile navedene parcele in niso bili navedeni zemljiškoknjižni vložki, kjer naj bi bile vpisane, niti ni bila priložena odločba o podržavljenju.

Prvostopni organ je z dopolnilno odločbo Upravne enote Cerknica št. 321/D-410/93 z dne 1. 3. 2011 članom Agrarne skupnosti A. vrnil v solast in soposest v 2. točki izreka odločbe navedene nepremičnine po navedenih deležih.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da so upravičenci za vrnitev premoženja vložili kar dve vlogi, prvo že v letu 1993 in drugo v letu 1998, iz katere jasno izhaja, da so bile predmet vrnitve vse njihove parcele, ki se nahajajo v katastrskih občinah …, …, … in …. Upravičenci so v vlogi navedli vse tiste podatke, s katerimi so v tistem času razpolagali, in ki so jih lahko predložili. Kolikor je upravni organ smatral, da bi bila njihova vloga pomanjkljiva v smislu navedbe parcel, jih ne bi mogel pozivati, naj jo dopolnijo po posameznih parcelah, ki iz dopisa UE Cerknica natančno izhajajo in sicer 366, 386 k.o. … in 371 …. Navedba tožene stranke v izpodbijani odločbi, da so do tedaj, ko so predložili odločbo o podržavljenju (dne 10. 2. 2011), vlagatelji vloge predpostavljali, da odločba o podržavljenju ne obstaja, ker je bila v zemljiški knjigi še vedno vpisana lastninska pravica za bivšo agrarno skupnost, je neresnična in protispisna. Tožeča stranka ni mislila, da odločba o podržavljenju ne obstaja, temveč se je trudila, da bi jo pridobila, vendar pa jo do 30. 6. 2001 ni mogla pridobiti, ker so ji to državni organi preprečevali. Iz dopisa z dne 8. 10. 1998, ki ga je tožena stranka spregledala, jasno izhaja, da je bilo tožeči stranki z dopisom Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 21. 10. 1997 pojasnjeno, da premoženje, za katero ni dokaza, da je bilo dejansko odvzeto, ne more biti predmet vračanja po določbah ZPVAS. Ta odgovor je bistven za razlago, zakaj je tožeča stranka šele v letu 2008 vložila predlog za izdajo dopolnilne odločbe. Tožena stranka bi morala že leta 1997 in ne šele 2012, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, vedeti, da odločba o podržavljenju ne more vplivati na dejstvo, da je do podržavljenja vsega premoženja prišlo že po samem zakonu in ne glede na vpis dejstva v zemljiško knjigo. Iz navedenega je jasno, da je bila tožeča stranka s pojasnilom tožene stranke z dne 21. 10. 1997 zavedena, če ne bi bila, bi nedvomno do 30. 6. 2001 vložila vlogo za vrnitev premoženja z vsemi potrebnimi podatki in specifikacijami. Glede na opisano situacijo je šteti, da so upravičenci z vlogo v letu 1998, kar je pred dnem 30. 6. 2011, zahtevali vrnitev vseh parcel, ki se nahajajo v katastrskih občinah …, …, … in …, ki so predmet vrnitve z prvostopno dopolnilno odločbo UE Cerknica. Glede parcel, za katere so obstajali pogoji za odločitev, je Upravna enota Cerknica odločila s svojo odločbo z dne 6. 12. 2001, ki je po svoji naravi delna odločba in je v njej odločeno o delu zahtevka – o določenih parcelah. Prvostopna odločba pa je dopolnilna odločba k prej navedeni odločbi, s katero je Upravna enota Cerknica odločila še o tistih parcelah, o katerih z odločbo z dne 6. 12. 2001 ni odločila. Vloge Agrarne skupnosti z dne 14. 11. 2008 zato ni mogoče šteti kot samostojno vlogo za vrnitev parcel, podano po poteku zakonskega roka, temveč zgolj kot specifikacijo vloge, ki je bila vložena že v letu 1998, tej vlogi pa je bil pozneje predložen tudi ključni dokaz, ki ga je tožena stranka od tožeče stranke ves čas zahtevala – odločba Okrajnega ljudskega odbora Postojna, opr. št. 2758/2=55-PJ/PZ z dne 23. 8. 1955, katerega Agrarna skupnost A. prej ni imela, ga ni mogla pridobiti in ga tudi ni mogla predložiti. Glede na navedeno vztraja, da je vlogo podala v roku in s strani upravičenih vlagateljev. Vsaka drugačna razlaga pa pomeni nedopusten odvzem premoženja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku Sklad kmetijskih zemljišč na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali so bile v izreku 2. točke izpodbijane odločbe navedene parcele zahtevane prepozno, glede na v 9. členu ZPVAS določen materialni prekluzivni rok – 30. 6. 2001.

Nesporno je, da je bila 14. 5. 1993 vložena zahteva za denacionalizacijo (na podlagi določb ZDen) za vrnitev premoženja, podržavljenega agarnim upravičencem A.. V tej zahtevi so bile parcele specificirano navedene, kot ugotavlja tudi tožena stranka v svoji obrazložitvi – po popisu spisa zap. št. 7, strani 13 – 15. ZPVAS je v 13. členu določil, da se postopki, uvedeni na podlagi ZDen o zahtevah za vračanje premoženjskih pravic iz tretjega odstavka 1. člena tega zakona, nadaljujejo po določbah ZPVAS, če o zahtevku še ni bilo odločeno na prvi stopnji. Iz upravnega spisa ne izhaja, da je organ o zahtevi iz leta 1993 že odločil, zato je sodišče po vsebini presojalo ugovor tožeče stranke, da je bila za parcele, ki so predmet odločitve, zahteva vložena v letu 1993 in ugotavlja, da se specifikacija parcel po zahtevi iz leta 1993, razen za parcelo 2922/1 (danes 2922/39), ne ujema s predmetom odločanja. Da so bile parcele iz 2. točke zahtevane že v letu 1993, torej ne drži.

Zahteva iz leta 1996 (tožeča stranka nepravilno navaja letnico 1998) specifikacije parcel ne vsebuje, navaja zgolj katastrske občine. Tako zahtevo je bil organ dolžan razjasniti, ker ni bila sposobna za obravnavo. Namreč bistvena sestavina zahteve je navedba podržavljenega premoženja, ki se ga zahteva v postopku vračanja. Zahtevek mora biti postavljen jasno, torej v primeru vračanja nepremičnin z navedbo parcelne številke, zgolj navedba k.o. ne zadostuje. Na podlagi poziva za dopolnitev za specifikacijo vloženega zahtevka, je tožeča stranka z dopisom z dne 8. 10. 1998 navedla, da pošilja prevod zemljiškoknjižnega izpiska, ki se nanaša na parcele 2942 in 2965 k.o. … ter omenjala tudi parcelo 2922/1 k.o. …. O parcelah iz k.o. … je organ odločal, odločba je postala pravnomočna dne 27. 12. 2001, o parceli 2922/39 pa je tožena stranka odločila v 3. točki izreka, ker jo je štela za pravočasno vloženo in ni predmet izpodbijanja s tožbo. Po mnenju sodišča je pravilno stališče organa, da drugih parcel, kot navedene tri, tožeča stranka z zahtevo v letu 1996 oziroma po pozivu za razjasnitev, z vlogo 8. 10. 1998, ni zahtevala. Šteti torej je, da je bilo o vlogi iz leta 1996, z dopolnitvijo v letu 1998, odločeno po vsebini in celotnem zahtevku ter da vloga z dne 14. 11. 2011 predstavlja samostojen zahtevek in ne specifikacijo vloge, ki je bila vložena že v letu 1998.

Parcele, ki so predmet odločanja v 2. točki izreka izpodbijane odločbe so bile torej prvič zahtevane z zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe z dne 14. 11. 2008, zato ima tožena stranka prav, da so bile vložene prepozno. Sodišče ne more slediti ugovoru, da je šteti, da je bila zahteva iz leta 1996 (oziroma 1998) popolna in določna že z navedbo k.o., iz razlogov, ki jih v tožbi tožeča stranka navaja, ker so ob odsotnosti specificiranega pravočasnega zahtevka, z navedbo parcelnih številk, nerelevantni (npr. nepredložitev odločbe o podržavljenju, ki pomeni dokaz v postopkih vračanja premoženja; in mnenje tožeče stranke, da je organ vedel, katere parcele so predmet vračanja, saj je navedel v zahtevi za dopolnitev vložne številke katastrskih občin ... in ...).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o zahtevanih stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.