UPRS sodba I U 1119/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je z izpodbijanim sklepom št. 1032-6/2008-52 z dne 20. 4. 2011 zavrglo predlog tožnika za obnovo postopka. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je tožnik dne 2. 7. 2010 na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve vložil predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo istega ministrstva št. 1032-6/2008-16 z dne 31. 3. 2010. Pri tem je v predlogu navedel, da odločba z dne 31. 3. 2010 neposredno posega v njegove pravice in pravne koristi, saj je bila z navedeno odločbo povečana prispevna stopnja, po kateri mora tožnik kot delodajalec odvajati prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Meni, da ima pravni interes za to, da se udeležuje postopka odobritve sprememb in dopolnitev pokojninskega načrta in se sklicuje na 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pravna korist pa je oprta na 281. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1).

2Tožena stranka je v obrazložitvi sklepa, s katerim je zavrgla tožnikovo vlogo navedla, da skladno s 295. členom ZPIZ-1 pokojninski načrt ureja vsebino medsebojnih pravic in obveznosti zavarovanca in izvajalca zavarovanja in ima naravo splošnih zavarovalnih pogojev, kar izhaja tudi iz 5. alineje 296. člena ZPIZ-1. Skladno z navedenim pristojni organ v postopku odobritve sprememb in dopolnitev pokojninskega načrta preverja le ustreznost predlaganih sprememb z vidika zakonodaje in ne ureja medsebojnih odnosov med zavarovanci in izvajalcem pokojninskega načrta. Zato je edini predlagatelj sprememb in odobritev lahko le izvajalec pokojninskega načrta, ki je v primeru Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (v nadaljevanju Sklad), glede na 286. člen ZPIZ-1, Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja d.d. (v nadaljevanju Kapitalska družba) ali pokojninska družba (prvi odstavek 291. člena ZPIZ-1). Medsebojne odnose med zavezanci za plačilo prispevkov in izvajalcem pokojninskega načrta ureja Pogodba o financiranju pokojninskega načrta. Navedbe vlagatelja predloga (tožnika), da bi lahko vplival na odobritev ali zavrnitev predlaganih sprememb ne držijo, saj pristojni organ ob skladnosti predlaganih sprememb z zakonodajo le-teh, zgolj zato, ker jim nasprotuje zavezanec za plačilo ne more zavrniti. Tožnik kot vlagatelj v predlogu za obnovo postopka ni izkazal obstoja pravne koristi oziroma pravnega interesa, da bi lahko v postopku sodeloval kot stranski udeleženec glede na prvi odstavek 43. člena ZUP. Ker je bilo pri preizkusu predloga ugotovljeno, da se s postopkom odobritev sprememb pokojninskega načrta ne posega neposredno v pravice posameznikov, tudi ni izkazana pravna korist vlagatelja, da bi v postopku, končanem z zgoraj navedeno odločbo, sodeloval kot stranski udeleženec. Obveznost delodajalcev za plačilo prispevkov po vsakokratnem pokojninskem načrtu, ki sledi iz Pogodbe o financiranju pokojninskega načrta, namreč ni stvar upravnega, temveč pogodbenega razmerja.

3Tožnik se s sklepom ne strinja in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi po 33. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Najprej navaja, da je 8. 6. 2010 prejel dopis Kapitalske družbe, s katerim mu je bilo sporočeno, da je bila sprejeta ključna sprememba pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki uvaja enotno prispevno stopnjo za vse zavarovance obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, v katerega so vključeni tudi nekateri zaposleni pri tožniku. To pomeni dvig prispevne stopnje s 4,2 % mesečne bruto plače na 10,55 % z veljavnostjo 1. 6. 2010, torej za nazaj. Odločbe, ki je pravna podlaga za dvig prispevne stopnje, Kapitalska družba ni priložila, odločba pa tudi ni bila nikjer objavljena. Tožnik je kopijo odločbe z dne 31. 3. 2010 prejel šele na pisni poziv dne 17. 6. 2010 ter nato vložil predlog za obnovo postopka in uveljavljal obnovitveni razlog iz 260. člena ZUP, ker mu ni bila dana možnost, da bi kot stranka oz. kot stranski udeleženec nastopal v postopku. Tožena stranka je nato dne 20. 4. 2011 izdala sklep s katerim je bil predlog zavržen.

4Tožnik meni, da ima zato, ker je bila z odločbo z dne 31. 3. 2010 povečana prispevna stopnja, po kateri mora kot delodajalec odvajati prispevke za obvezno pokojninsko zavarovanje, pravni interes udeleževati se tega postopka. S svojimi pripombami utegne predvsem pri varovanju svojih pravic vplivati na razplet tako, da odločba v njegove pravne koristi ne bi posegla oz. ne bi spreminjala že pridobljenih pravic. Tožena stranka je ob tem, ko se je sklicevala na določbe ZPIZ-1 pozabila, da bi morala v postopku sprejemanja odločbe upoštevati določila ZUP. Pravna korist, ki jo zasleduje tožnik izvira iz 43. člena ZUP in je neposredna in celo oprta na predpis - 281. člen ZPIZ-1. Materialni predpis izrecno določa, da so delodajalci, kar je tožeča stranka, zavezanci za plačilo prispevkov. Meni, da v primeru, ko zakon stranki nalaga določene obveznosti, le - te odločba oz. organ, ki odločbo izda, ne more spregledati. Po navedem je bilo v procesu izdaje odločbe materialno pravo kršeno, še posebej ob dejstvu, da je odločba namenjena širšemu krogu zavezancev, vročena pa je bila samo Kapitalski družbi kot predlagatelju zahteve.

5Ker gre v zadevi za upravni akt, ki je namenjen nedoločenemu številu strank v postopku, bi moral organ ravnati v skladu z 94. členom ZUP, ki se nanaša na pravno vprašanje vročanja z javnim naznanilom. Graja tudi vsebino odločbe z dne 31. 3. 2010 in poudarja, da odločba v doslej enoten sistem odvajanja prispevkov obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja vnaša spremembe, ki posegajo v ustavno kategorijo 14. člena Ustave, posredno pa tudi v 2. člen Ustave. Odločba je zvišala stopnjo samo za zavarovance, ki so vključeni v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje pri Kapitalski družbi, za zavarovance, ki so na dan 31. 12. 2010 bili razporejeni na beneficirano delovno mesto in imeli vsaj 25 let (moški) in 23 let (ženske) skupne pokojninske dobe, prispevna stopnja ostaja enaka.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bistvo spora sprememba višine prispevne stopnje. Skladno s 6. alineo prvega odstavka 284. člena ZPIZ-1 višino prispevka določa pokojninski načrt. Ta pa, glede na 295. člen ZPIZ-1 predstavlja temeljni akt, s katerim se določajo pravice in obveznosti obligacijsko - pravnega razmerja med zavarovancem, izvajalcem in delodajalcem (sponzorjem pokojninskega načrta) pri obveznem dodatnem ali prostovoljnem dodatnem pokojninskem zavarovanju ter ima s tem naravo splošnih zavarovalnih pogojev (5. alineja tretjega odstavka 296. člena ZPIZ-1). Pojasnjuje ureditev obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja in dodaja, da je predmet postopka, ki ga vodi minister, glede na tretji odstavek 284. člena ZPIZ-1 le ugotovitev, ali predlagani pokojninski načrt (splošni pogoji zavarovanja) vsebuje vse potrebne sestavine, določene v ZPIZ-1. Ne presoja pa ustreznosti ali neustreznosti določb, ki so predmet obligacijskega razmerja, nastalega na podlagi pristopa k pokojninskemu načrtu (med izvajalcem pokojninskega načrta in zavezancem za plačilo). Obveznost delodajalcev za plačilo prispevkov po vsakokratnem pokojninskem načrtu, ki sledi iz Pogodbe o financiranju pokojninskega načrta, namreč ni upravna zadeva, temveč pogodbeno razmerje. Zaradi navedenega posamezni plačnik oziroma zavarovanec v okviru pokojninskega načrta ne more biti stranka ali stranski udeleženec v postopku odobritve (sprememb oziroma dopolnitev) pokojninskega načrta. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavanem primeru je tožena stranka tudi po presoji sodišča na podlagi določil ZUP ter ob upoštevanju pravne ureditve ZPIZ-1 ravnala pravilno, ko je zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka, v katerem je bila izdana odločba št. 1032-6/2008-16 z dne 31. 3. 2010.

9V tem primeru je za odločitev pomembno vprašanje, ali je bil tožnik zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi kot stranski udeleženec upravičen sodelovati postopku izdaje navedene odločbe z dne 31. 3. 2010. Po prvem odstavku 261. člena v zvezi s 43. členom ZUP lahko namreč predlog za obnovo postopka vložijo le subjekti, ki izkažejo, da vstopajo v postopek zaradi svojih pravnih koristi, to je zaradi varstva svojih (osebnih) koristi, ki jih stranki priznava zakon ali drug predpis. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (2. odstavek istega člena). Pri tem zato dejanski interes, brez opore v pravnem predpisu ne zadošča, saj gre za korist, ki temelji na materialnem predpisu. Ta pa je tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Le tak pravni interes je pravno relevanten za to, da se prizna status stranskega udeleženca v upravnem postopku, kar je v obravnavanem primeru odobritev sprememb pokojninskega načrta. V konkretnem primeru je ZPIZ-1 predpis, ki določa pojem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v 279. členu. Po navedeni določbi ZPIZ-1 je obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje zbiranje prispevkov delodajalcev za to, da bi se iz zbranih sredstev zagotavljale pravice do poklicne pokojnine oziroma druge pravice, ki bi jih, poleg pravic iz obveznega zavarovanja, uživali zavarovanci, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela in zavarovanci, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Glede na 281. člen ZPIZ-1 so zavezanci za plačilo prispevkov za obvezno dodatno zavarovanje delodajalci.

10Iz izreka odločbe z dne 31. 3. 2010 ni razvidno, da bi bila z njo neposredno naložena tožniku kakšna obveznost. Kadar gre za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, mora biti glede na 265. člena ZUP pravni interes za udeležbo v postopku vsaj verjetno izkazan. Sodišče še dodaja, da nenazadnje iz odločbe ne izhaja, da bi vsebovala višino stopnje, ki je za tožnika, kot izhaja iz tožbenih navedb, edino sporna. Stopnja je namreč določena v pokojninskem načrtu. V praksi delodajalci, za katere velja obveznost sklenitve obveznega dodatnega zavarovanja (kar je tudi tožnik) glede na ureditev v ZPIZ-1 za izvedbo s Kapitalsko družbo, ki je upravljavka Sklada, sklenejo pogodbo o financiranju pokojninskega načrta in tako pristopijo k pokojninskemu načrtu, ki ga izvaja Sklad (tako tudi Ustavno sodišče v sklepu št. U-I-248/10 z dne 7. 6. 2012). Na podlagi te pogodbe pa se delavci, za katere je delodajalec dolžan skleniti obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, vključijo v zavarovanje pod pogoji pokojninskega načrta. V pokojninskem načrtu je med drugim določena tudi prispevna stopnja. Podlaga za plačevanje prispevkov je torej v pogodbi. Sodišče še pripominja, da tudi iz navedenega sklepa Ustavnega sodišča RS z dne 7. 6. 2012 izhaja, da pokojninski načrt obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja iz 284. člena ZPIZ-1, ki mora vsebovati predpisane elemente (283. in 284. člen ZPIZ-1) in ga mora, preden ga potrdi minister pristojen za delo, aktuarsko potrditi Urad za zavarovalni nadzor pri ministrstvu za finance (tretji odstavek 284. člena ZPIZ-1), velja samo za delodajalce, ki s sklenitvijo pogodbe o financiranju k njemu pristopijo in je tako, ker nima eksternih učinkov, interni akt.

11Ker je po po navedenem presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.