UPRS sodba I U 986/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici, A.A. in B.A. kot zavezancem izrekla inšpekcijski ukrep zaradi uporabe poslovnih prostorov z ID oznako 1727-359-9, ki se nahajajo v pritličju objekta na ..., za namen pekarske dejavnosti brez uporabnega dovoljenja. Naložila jim je, da takoj po vročitvi te odločbe prenehajo z njihovo uporabo, pri čemer prepoved velja do pridobitve uporabnega dovoljenja za nameravano uporabo (1. točka izreka). V primeru neizpolnitve te obveznosti se bo začel postopek izvršbe denarne obveznosti (2. točka). Odločila je še, da v tem postopku ni bilo ugotovljenih posebnih stroškov (3. točka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka) in da je takse prosta (5. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da izrečeni ukrep temelji na prvi alineji tretjega odstavka 150. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Upravni organ je v postopku namreč ugotovil, da se omenjeni poslovni prostori nahajajo v poslovno-stanovanjskem objektu, ki je bil zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 28. 4. 1987, in da je bilo za njegovo uporabo izdano le dovoljenje za uporabo stanovanjskega, ne pa tudi poslovnega dela, predvidenega v pritličju objekta. Zavezanci so lastniki poslovnih prostorov (kupoprodajna pogodba z dne 11. 12. 1989), ti prostori so bili v omenjenem gradbenem dovoljenju predvideni za lokal – papirnico, sedaj pa jih podjetje C. d.o.o. uporablja kot pekarno.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo zavezancev zavrnil, med drugim njihovo stališče, da bi morala podnajemnika predmetnega lokala v skladu s podnajemno pogodbo sama urediti dovoljenja za opravljanje svojih dejavnosti in da upravni organ z izpodbijano odločbo nalaga nekaj, česar pritožniki ne izvajajo, zato niso inšpekcijski zavezanci. Pritožbeni organ pri tem poudarja, da je nepomembno, kdo dejansko uporablja poslovni prostor, saj so zavezanci kot lastniki dolžni preprečiti uporabo objekta brez pridobljenega uporabnega dovoljenja. Pojasnjuje, da je prvostopenjski upravni organ presojal le, ali je bilo za prostore pridobljeno uporabno dovoljenje, ni pa presojal same dejavnosti, ki se izvaja v njih, zato dejavnosti tudi ni bil dolžan definirati v skladu z veljavno klasifikacijo. Drži, da so zavezanci pridobili potrdilo Občine Ljubljana-Center z dne 15. 2. 1990 za priglasitev del v zvezi z ureditvijo lokala za trgovino z neprehrambenim blagom, ki pa ne nadomešča uporabnega dovoljenja. V tem primeru ne pride v poštev niti uporaba tretjega odstavka 197. člena ZGO-1, saj gre za poslovno-stanovanjski objekt, ki ga je mogoče zgraditi le na podlagi gradbenega dovoljenja in ne na podlagi priglasitve.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je upravni organ prekoračil svoja pooblastila in posegel v lastninsko pravico, s tem ko na ogled trgovine, v kateri se prodaja tudi kruh, ni poklical nobenega od inšpekcijskih zavezancev. Nadalje pojasnjuje, da predmetna trgovina kljub tabli „pekarna“ to ni. Poslovni prostor je namreč od prevzema naprej enak in se je v njem lahko prodajalo vse, razen eksploziva. V zadevi ni bilo upoštevano dejstvo, da je bil trgovski lokal kupljen, niti da uporabno dovoljenje ni potrebno za poslovne lokale, ki so prodani v objektih, za katere odgovarja graditelj in ne kupec. Po njenem mnenju izrek o prepovedi ni natančen. Predlaga odpravo obeh odločb in zahteva povračilo stroškov.

V dopolnitvi tožbe še navaja, da jo vlaga, ker zaradi nepravilnega vročanja ni prejela upravne odločbe, prav tako tudi ne njen pooblaščenec, za katerega je ona prevzela pošto na svojem naslovu. Meni, da kot solastnica etažne lastnine ni zavezanka v tem postopku, saj je lokal oddan v podnajem gospodarski družbi D. d.o.o. O uporabi trgovskih prostorov odloča gospodarstvo in ne toženka. Pojasnjuje, da so trgovske poslovne prostore kupili v podaljšani četrti fazi in da so se dograjevali z odločbo o priglasitvi del. Lastnik je nato moral zaprositi pristojni organ, službo gospodarskega dela občinske uprave, za pregled poslovnih prostorov. Meni, da uporabno dovoljenje ni potrebno niti zato, ker je v odločbi Občine Ljubljana-Center z dne 23. 12. 1994 navedeno, da to potrdilo nadomešča gradbeno in s tem tudi uporabno dovoljenje. Izrek odločbe bi moral biti definiran tudi z opisom pekarske dejavnosti. Manjkajo namreč elementi pekarne (npr. kako velika je pekarna po dolžni, širini), zato tožnica nima možnosti izpodbijanja omenjene okoliščine. Meni še, da odločba ni obrazložena, saj ne citira določb ZUP, poleg tega ničesar ne ugotavlja, ampak zavezancem odreja pridobitev uporabnega dovoljenja za namen pekarske dejavnosti. Sklicuje se na tretji odstavek 197. člena ZGO-1. S tem določilom in z vsemi uradnimi dokumenti je tožnica „pretrgala vez z gradbeništvom“.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z izpodbijano odločbo in njenimi razlogi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), s katerimi je pojasnjeno, zakaj je pristojni gradbeni inšpektor v obravnavanem primeru tožnici in sozavezancema kot lastnikom poslovnih prostorov izrekel inšpekcijski ukrep prepovedi njihove uporabe. V njej so navedene vse pravno relevantne okoliščine (da gre za objekt, zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja, da so sestavni del tega objekta tudi poslovni prostori, da za ta del oziroma za poslovni del objekta uporabno dovoljenje ni bilo izdano, da so zavezanci lastniki poslovnih prostorov, na katere se nanaša izpodbijana odločba) in pravna podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa in načina njegove izvršitve. Prav tako se strinja z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi so bila zavrnjena pritožbena stališča, ki jih tožnica ponavlja tudi v tem upravnem sporu, med drugim o tem, kdo je inšpekcijski zavezanec, o vplivu potrdila z dne 15. 2. 1999 o priglasitvi del za ureditev lokala na obveznost pridobitve uporabnega dovoljenja in glede možnosti, da se zavezanci izjavijo o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja:

Neutemeljeno je tožbeno stališče, da je gradbeni inšpektor z ogledom trgovine, pri katerem inšpekcijski zavezanci niso bili navzoči, prekoračil svoja pooblastila. V skladu z 19. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) ima inšpektor pri fizični ali pravni osebi, pri kateri opravlja inšpekcijski nadzor, pravico pregledati prostore. Pri tem ima inšpektor na podlagi prvega odstavka 20. člena pravico vstopiti v prostore in objekte brez predhodnega obvestila ter brez dovoljenja zavezanca oziroma njegove odgovorne osebe, ne glede na delovni čas, če z zakonom ni drugače določeno. Za pregled prostorov mora pridobiti odločbo sodišča le v primeru, če gre za pregled posameznih prostorov v stanovanju (22. člen ZIN). Glede na navedeno v zadevi opravljeni ogled (iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bil opravljen 4. 11. 2011) brez navzočnosti inšpekcijskih zavezancev ni bil nezakonit.

Po 11. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je uporabno dovoljenje odločba, s katero tisti upravni organ, ki je za gradnjo izdal gradbeno dovoljenje, na podlagi poprej opravljenega tehničnega pregleda, dovoli začetek uporabe objekta. Navedeno dovoljenje je v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZGO-1 pogoj za začetek uporabe objekta, ki je bil zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja. Enako zahtevo je vseboval tudi 8. člen ZGO/84, ki je določal, da se zgrajeni objekt lahko začne uporabljati, ko je zanj izdano uporabno dovoljenje, ter prvi odstavek 74. člena, po katerem se je smel zgrajeni objekt ali njegov del, ki je pomenil tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto, uporabljati šele, ko je bilo izdano uporabno dovoljenje. Inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem določb ZGO-1, torej tudi glede določb o pridobitvi uporabnega dovoljenja, v skladu s 26. členom ZGO-1 opravljajo gradbeni inšpektorji inšpektorata v sestavi ministrstva, pristojnega za prostorske in gradbene zadeve. V okviru inšpekcijskega nadzorstva gradbeni inšpektor v skladu s 145. členom ZGO-1 med drugim nadzoruje tudi, ali so izpolnjeni pogoji za začetek uporabe objektov po tem zakonu, konkretno, ali je bilo izdano uporabno dovoljenje. Če se uporablja brez njega, pristojni gradbeni inšpektor na podlagi prve alineje 3. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1 z odločbo prepove uporabo objekta.

Iz navedenih določb je razvidno, da je gradbeni inšpektor stvarno pristojen za opravljanje nadzora v zvezi z uporabnim dovoljenjem in za odločanje v tem postopku. Gradbeni inšpektor torej preverja, ali so z vidika določb ZGO-1 izpolnjeni pogoji za uporabo objekta, zgrajenega na podlagi gradbenega dovoljenja. Zmotno je namreč tožničino stališče, da se je gradbeni inšpektor v obravnavanem primeru ukvarjal s presojo pogojev za opravljanje dejavnosti, ki se opravlja v njenem lokalu, saj je tako iz izreka kot iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je bil inšpekcijski ukrep izrečen zato, ker poslovni prostor nima uporabnega dovoljenja.

V zadevi namreč ni sporno, da so obravnavani poslovni prostori, katerih solastnica je tožnica in zato tudi inšpekcijska zavezanka, del stanovanjsko-poslovnega objekta, zgrajenega na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 28. 4. 1987, in da je bilo uporabno dovoljenje izdano le za stanovanjski del. To pomeni, da za poslovni del objekta in torej tudi ne za tožničine poslovne prostore, uporabno dovoljenje ni bilo izdano, čeprav taka zahteva izhaja tudi iz že omenjenih določb ZGO/84. Če uporabnega dovoljenja ni pridobil investitor, bi morali to storiti kupci poslovnih prostorov kot lastniki objekta oziroma njegovega dela, preden so začeli poslovne prostore uporabljati oziroma jih dali tretjim v uporabo. V obravnavani zadevi torej ne gre za primer, ko bi bilo pridobljeno uporabno dovoljenje za lokal, kakršen je bil tudi po namembnosti opredeljen v gradbenem dovoljenju (v konkretnem primeru kot papirnica), pa bi se mu namembnost kasneje spremenila (v trgovino s prehrambenimi proizvodi ali pekarno), in bi moral gradbeni inšpektor prepovedati njegovo uporabo na podlagi prvega odstavka 153. člena ZGO-1. Po tej določbi se namreč prepove uporaba objekta oziroma tistega njegovega dela, ki se uporablja v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja in novega uporabnega dovoljenja. Glede na navedeno je treba tudi ugotovitev upravnega organa, da se lokal uporablja za pekarsko dejavnost, razumeti le z vidika, da so sporni poslovni prostori dejansko v uporabi, zaradi česar je bilo treba izreči ukrep iz 150. člena ZGO-1.

Na odločitev ne more vplivati dejstvo, da naj bi tožnica in sozavezanca v lokalu opravljali dela, za katera so pridobili potrdilo o priglasitvi del. Omenjena listina je relevantna le za dela, ki so navedena v njej, in le v tem delu nadomešča uporabno dovoljenje, nima pa učinka v zvezi z gradnjo, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje z dne 28. 4. 1987. Posledično ne vpliva niti na dolžnost pridobiti uporabno dovoljenje za poslovni del objekta. Drugačno tožbeno stališče je zato neutemeljeno.

Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na tretji odstavek 197. člena ZGO-1, ki določa, da se šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu tudi poslovni prostori v etažni lastnini, ki so bili rekonstruirani na podlagi gradbenega dovoljenja, izdanega na podlagi dosedanjih predpisov, ter objekti, ki so se pred 9. novembrom 1996 lahko zgradili na podlagi priglasitve po 46. členu ZGO/84, če so v uporabi in se jim namembnost po tem datumu ni spremenila. Nesporno namreč je, da obravnavani poslovni prostori niso bili zgrajeni na podlagi priglasitve del, ampak na podlagi gradbenega dovoljenja.

Ker ostale navedbe za odločitev v zadevi niso pravno pomembne, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj v tožbi niso navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).