UPRS Sodba II U 259/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da opusti zagotavljanje devetih zaposlenih delavk drugemu delodajalcu – uporabniku delovne sile: A. d.o.o., dokler ne bo vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu pri ministrstvu, pristojnem za delo. Odločeno je bilo tudi, da je rok za izvršitev odločbe takoj po prejemu odločbe in da je delodajalec dolžan o izvršitvi odločbe pisno obvestiti Inšpektorat RS za delo, Območno enoto Ljubljana v 8 dneh po prejemu te odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je inšpektorica za delo pri tožeči stranki opravila izredni inšpekcijski nadzor dne 28. 10. 2011 in ugotovila, da tožeča stranka na podlagi pogodbe o opravljanju storitev posreduje vseh svojih devet zaposlenih delavk na delo čiščenja k uporabniku delovne sile oziroma izvajalcu prevzetih del čiščenja na posameznih objektih A. d.o.o.. Predmet te pogodbe je samo delo posredovanih delavk, medtem ko čiščenje posredovane delavke opravljajo v organizaciji družbe A. d.o.o., po navodilih navedene družbe in pod njihovim nadzorom, z delovnimi sredstvi ter čistili navedene družbe in v njihovi obleki. Delavke z opravljanjem dela čiščenja za A. d.o.o. po navedeni pogodbi izpolnijo 40 urni tedenski delovni čas, za katerega so z delodajalcem sklenile pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec nima sklenjene nobene pogodbe za čiščenje poslovnih prostorov z nobenim direktnim naročnikom. Na objektih, kjer čistijo navedene zaposlene delavke delodajalca za A. d.o.o. nastopajo kot delavke A. in ne kot zaposlene delavke delodajalca oz. samostojne podjetnice B.B. Glede na navedeno je bilo ugotovljeno, da se s sklenjeno pogodbo o opravljanju storitev čiščenja skriva tipična pogodba o zagotavljanju dela delavcem drugemu delodajalcu. Delodajalec ni podizvajalec A. d.o.o., temveč navedeni družbi zagotavlja le delovno silo, za kar pa bi moral biti vpisan v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, pri ministrstvu pristojnem za delo. Tožeča stranka je tako kršila 168. člen Zakona o urejanju trga dela (ZUTD), zato se ji naloži ukrep, naveden v izreku te odločbe.

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve s svojo odločbo št. 0610-9/2012 z dne 4. 5. 2012. Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene ugovore, da ne gre za posredovanje delovne sile, pač pa za izvajanje osnovne dejavnosti, to je storitev čiščenja. Ugotavlja, da je bilo v postopku pri organu prve stopnje nesporno ugotovljeno, da je tožeča stranka svoje zaposlene delavce posredovala drugemu delodajalcu, ne da bi za to dejavnost izpolnjevala predpisane pogoje. Pooblaščenka tožeče stranke, ki je bila prisotna pri inšpekcijskem pregledu dne 28. 10. 2011, pa je celo izjavila, da je tožeča stranka v fazi pridobivanja vpisa v register za opravljanje dejavnosti drugemu delodajalcu. Zato je izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa pravno utemeljen. Kot neutemeljen je zavrnilo pritožbeni ugovor, da je izrek izpodbijane odločbe neizvršljiv, ker se v izreku poimensko ne navaja delavk tožeče stranke, na katere se izrek nanaša. Iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru pri tožeči stranki z dne 28. 10. 2011 je razvidno, da je pri tožeči stranki zaposlenih devet delavcev, torej je povsem jasno, da se izrek izpodbijane odločbe nanaša na vseh devet delavcev, ki so zaposleni pri tožeči stranki. Razen tega je tožeča stranka dne 18. 1. 2012 sporočila , da je izpodbijano prvostopno odločbo izvršila.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Ponavlja pritožbene ugovore, da je izrek izpodbijane odločbe neizvršljiv in posledično ničen, ker v izreku ni navedenih poimensko vseh devet zaposlenih delavk, na katere se ukrep nanaša. Prav tako nasprotuje ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, da tožeča stranka ni posredovala zaposlenih delavk na čiščenje drugim delodajalcem, pač pa je izvajala svojo osnovno dejavnost, to je storitev čiščenja. Bistveno kršitev pravil postopka pa je inšpekcijski organ zagrešil s tem, ker ni izvedel zaslišanja tožeče stranke in tudi ni izvedel ogleda kraja izvajanja storitev čiščenja ter ni opravil razgovora z delavkami tožeče stranke. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in jo izreče za nično. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče soglaša tudi z razlogi, s katerimi je svojo odločitev utemeljil prvostopni inšpekcijski organ in s katerimi je pritožbene ugovore zavrnila tožena stranka, zato se v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje izrecno sklicuje.

V 163. členu ZUTD je določeno, da je delodajalec, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku vsaka pravna ali fizična oseba, ki sklepa pogodbe o zaposlitvi z delavci z namenom, da bi delavce napotil k uporabniku, pri katerem ti delavci začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika in je pri ministrstvu, pristojnem za delo, vpisan v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu (register) oz. v evidenco tujih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu (evidenca). V skladu z drugim odstavkom 168. člena ZUTD se dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku lahko začne opravljati z dnem vpisa v register. Inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem tega predpisa v skladu s pristojnostjo določeno v 1. členu Zakona o inšpekciji dela (ZID) opravlja inšpektorat za delo oziroma neposredno inšpektor za delo (6. člen ZID). Po 15. členu ZID ima inšpektor za delo (med drugim) tudi pravico in dolžnost, da stranki z odločbo odredi, da z dejanjem, opustitvijo dejanja oz. z aktom, v roku, ki ga določi inšpektor, zagotovi izvajanje zakonov.

V zadevi je prvostopni organ na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ugotovil, da tožeča stranka vse svoje zaposlene delavke posreduje drugemu delodajalcu in da za dejavnost posredovanja ne izpolnjuje predpisanih pogojev (ni vpisana v register). Zato tožeča stranka zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da izvaja svojo osnovno dejavnost in da ne posreduje zaposlenih delavk za delo čiščenja drugemu delodajalcu, ne more biti uspešna. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba nična, ker v izreku ni poimensko navedenih vseh devet posredovanih delavk. Za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa je bistvena ugotovitev (ki jo tožeča stranka izrecno ne zanika), da so vse zaposlene delavke storitev čiščenja opravljale po navodilih in nadzorom A. d.o.o., z delovnimi sredstvi in čistili navedene družbe in v njihovi obleki, in to 40 ur na teden, ter da tožeča stranka v obravnavanem obdobju ni imela sklenjene nobene pogodbe za čiščenje poslovnih prostorov z nobenim direktnim naročnikom. Zato dejstvo, da posredovane delavke v izreku izpodbijane odločbe niso poimensko navedene, na zakonitost te odločbe nima vpliva. Kot neutemeljen je sodišče zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da so bila v postopku kršena pravila postopka. Iz podatkov predloženih upravnih spisov namreč izhaja, da je bila tožeči stranki dana možnost, da se izjasni o ugotovljenih dejstvih in izvedenih dokazih (zapisnik z dne 28. 10. 2011), pooblaščenka tožeče stranke pa je tudi izjavila, da je v fazi pridobivanja vpisa v register za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu.

Glede na vse navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroškov temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.