168. člen ZUTD

Odložitev učinkov izpodbijanega akta v upravnem sporu ni mogoča, če je bil izpodbijani akt v času odločanja sodišča o predlogu za izdajo odložitvene začasne odredbe že izvršen. Dovoljenje za opravljanje dejavnosti je bilo v obravnavani zadevi tožeči stranki z izpodbijano odločbo zaradi ugotovljene kršitve obveznosti poročanja odvzeto, kar pomeni, da tožeča stranka dejavnosti, za katero ji je bilo izdano dovoljenje, ne more več opravljati, logična posledica tega pa je, da tožeča stranka tudi v register (pa čeprav le začasno - do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu) zaradi varstva javnega interesa ne more biti vpisana. Dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku lahko opravljajo le tisti delodajalci, ki razpolagajo z veljavnim dovoljenjem za opravljanje te dejavnosti in ki so na podlagi tega dovoljenja tudi vpisani v register kot javno evidenco.

Z izbrisom tožeče stranke iz Poslovnega registra Slovenije, kar vključuje prenehanje opravljanja pridobitne dejavnosti na trgu, je izpodbijana odločba izgubila pravni učinek. Izpodbijana prepoved tožeče stranke ne zavezuje več in ne posega v njen pravni položaj oziroma ne vpliva več nanjo, saj tožeča stranka nima več položaja samozaposlene osebe, za katero prepoved velja. Z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo v nov postopek tožeča stranka ne more več doseči izboljšanja pravnega položaja zase kot podjetnika, saj podjetniške dejavnosti ne opravlja več. Zaradi navedenega izrečena prepoved zanjo ni več pravno pomembna in v njen pravni položaj ne posega. Tožeča stranka ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje predmetnega postopka.

Dejstvo, da je tožniku delovno razmerje z dnem 15. 5. 2015 prenehalo na podlagi sporazuma, še ne pomeni, da (zaradi zlorabe in dejanskega delovnega razmerja pri drugo toženki) ne bi mogel uveljavljati zahtevkov zoper drugo toženko za čas do prenehanja dejanskega delovnega razmerja pri njej, vendar bi slednje, ker temeljijo na trditvah o obstoju dejanskega delovnega razmerja pri drugo toženki, moral uveljavljati pravočasno, torej v tridesetih dneh od dneva dejanskega prenehanja delovnega razmerja pri drugo toženki. Tudi v takšni situaciji, ko tožnikov zahtevek temelji na zatrjevanju obstoja dejanskega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ni mogoče obiti zakonskega roka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Delavci, ki delajo po fiktivnih civilnopravnih pogodbah in niti nimajo vzpostavljenega formalnega delovnega razmerja namreč glede uveljavljanja sodnega varstva in s tem povezanih pravic ne morejo biti v slabšem položaju od delavcev, ki imajo že vzpostavljeno formalno delovno razmerje pri enem delodajalcu, dejansko delovno razmerje pa obstaja pri drugem delodajalcu.

Reparacijski tožbeni zahtevek tožnika za čas sklenjenega delovnega razmerja s tretjo toženko ni utemeljen zaradi ugovora zastaranja (202. člen ZDR-1), ki ga je podala druga toženka. Tožba je bila vložena dne 5. 10. 2019, kar pomeni, da so zastarale terjatve tožnika, ki so zapadle do 4. 10. 2014 (in ne do 5. 10. 2014, kot je navedlo sodišče prve stopnje).

Izpodbijana odločitev temelji na listinskih dokazilih, izjavah več prič, pri tem pa upravni organ ni opravil ustne obravnave, na kateri bi tožeči stranki oz. njenemu zakonitemu zastopniku omogočil postavljanje vprašanj navedenim pričam, prav tako tožeča stranka ni bila vabljena na zaslišanje zgoraj navedenih prič, ki so jih v predmetnem postopku inšpekcijskega nadzora opravile uradne osebe. Tožeči stranki v upravnem postopku ni bila dana možnost sodelovati pri izvedbi dokazov, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.

V danem primeru gre za napotitev delavcev k uporabniku, pri katerem ti delavci začasno delajo, kot to določa 163. člen ZUTD. Tožnik je svoje zaposlene delavce posredoval na delu uporabniku, pri čemer pa za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu ni bil vpisan v register, kot to določa prvi odstavek 168. člena ZUTD. Glede na kršitev materialnega predpisa, to je določbe 168. člena ZUTD, je prvostopenjski organ na podlagi pooblastil iz 15. člena ZID pravilno izdal izpodbijano odločbo in tožniku naložil, da mora takoj opustiti zagotavljanje dela svojih zaposlenih delavcev drugemu delodajalcu.

Tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za izvajanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, saj dejavnosti nima vpisane v register.