UPRS sodba II U 49/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je bilo začasno prepovedano izvajanje streljanja na strelišču Lovske družine A. do ureditve strelišča tako, da z linije streljanja ne bo več mogoče ustreliti izven območja strelišča, ki je opremljen z opozorilnim trakom, ali do pridobitve ustreznega dovoljenja po 51. členu Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1). Ureditev strelišča lahko zavezanec izvrši s premestitvijo opozorilnega traku in opozorilih tabel na razdalji od linije streljanja, ki je enaka dometu krogel iz orožij, ki se uporabljajo na strelišču ali z vzpostavitvijo preprek (blend ali nasipov) na strelišču, ki bodo izdelane iz materialov, ki bodo zadržali krogle iz vseh orožij, ki se uporabljajo na strelišču in bodo postavljene tako, da bodo onemogočile izlet krogel iz zavarovanega območja strelišča.

Iz obrazložitve izhaja, da je inšpektor v času inšpekcijskega nadzora ugotovil, da je na predmetnem strelišču lovske družine A. z linije streljanja glede na opremljenost oziroma zavarovanje strelišča in glede na domet krogel iz orožja, ki je v uporabi na strelišču, mogoče ustreliti izven območja strelišča. Inšpektor je z osebno zaznavo v času streljanja ugotovil, da lahko krogle neovirano odletijo izven strelišča oziroma izven zavarovanega prostora, s tem pa lahko pride do poškodb oseb, ki lahko neovirano pridejo v domet krogel izven zavarovanega območja strelišča. Na podlagi teh ugotovitev je inšpektor kljub dejstvu, da je bilo v času streljanja strelišče zavarovano s trakom ter opozorilnimi tablami, v skladu z načelom prevencije in načelom sorazmernosti ocenil, da je za varnost streljanja z orožjem, ki ga na tem strelišču uporabljajo lovci – strelci, potrebno storiti bistveno več, da bo zagotovljen splošen namen iz 1. člena ZOro-1, to je varovanje življenja in varnosti ljudi ter javnega reda. Brez zagotovitve dodatne varnosti prihaja na predmetnem strelišču do kršitev 22. člena ZOro-1, to je do kršitev splošnega pravila, ki določa, da mora vsakdo z orožjem in strelivom ravnati s posebno skrbnostjo. Izvajanje streljanja z orožjem je nevarna dejavnost, za zmanjšanje katere so predpisana pravila v ZOro-1 v poglavju civilna strelišča ter v Pravilniku o tehničnih pogojih varovanja prostorov, kjer se nahaja orožje, redu na strelišču ter pogojih za izvajanje streljanja. Tudi v Pravilniku o lovskem strelstvu, ki ga je sprejela Lovska zveza Slovenije, je določeno, da mora biti na strelišču poskrbljeno za varnost tako, da so odprta strelišča zavarovana z ograjo ali opozorilnimi trakovi, na vidnih mestih morajo biti postavljene opozorilne table in tabla, na kateri so izpisana pravila za vzdrževanje reda na strelišču. Kljub dejstvu, da je v konkretnem primeru postavljen trak na robu parcele, pa to ne zadostuje, da bi se zagotovila varnost za življenje in zdravje predvsem lastnikov sosednjih parcel, ki imajo vsekakor razpolagalno pravico s svojimi zemljišči in jim torej trak in opozorilne table ne prepovedujejo neomejenega gibanja po lastnih parcelah. Inšpektor je tako v skladu s 4., 5. in 6. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) ob upoštevanju načela prevencije, torej z namenom, da se prepreči možnost velikega rizika oziroma nevarnosti za poškodbe ali celo smrt ljudi odredil dodatne ukrepe, s katerimi je potrebno zagotoviti ne le pasivno varstvo in tako zadovoljiti zgolj osnovnim zahtevam varnosti, temveč s konkretnimi ukrepi onemogočiti vsako možnost ogrožanja varnosti in zdravja ljudi v času, ko se na strelišču izvaja streljanje. Gre torej za uveljavljanja načela, da se že zaradi suma o obstoju nevarnosti odredi ukrepe za odstranitev te nevarnosti. Ti ukrepi so v skladu z načelom samostojnosti, načelom varstva javnega interesa in načelom sorazmernosti.

Tožeča stranka se je zoper takšno odločbo pritožila, Ministrstvo za notranje zadeve pa je z uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Drugostopni organ navaja, da je za pravilno razumevanje določb ZOro-1 pomemben 1. člen, ki določa namen zakona. Inšpektor je dolžan ukrepati v vseh primerih, ko ugotovi, da določena ravnanja pravnih oseb v zvezi z orožjem lahko pomenijo nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Drugostopni organ zavrača pritožbene navedbe v zvezi s tem, da prvostopni organ prezre, da določilo 50. člena ZOro-1 ne velja za lovska strelišča, saj je inšpektor v skladu z 80. členom ZOro-1 pristojen za nadziranje zakona v celoti in ne le določbe 50. člena. Inšpektor je izrecno navedel, da je tožeča stranka sicer zadostila splošnim zahtevam lovskega predpisa, vendar pa to ne zagotavlja varnosti na predmetnem strelišču. Pri tem je treba upoštevati tudi 22. člen ZOro-1, ki določa splošno pravilo, po katerem mora vsakdo z orožjem in strelivom ravnati s posebno skrbnostjo. Pravilna in strokovna uporaba orožja namreč zahteva od vsakega posameznika, kakor tudi od pravnih oseb, ki uporabljajo ali omogočajo uporabo orožja, da se prostor, na katerem se orožje uporablja, zavaruje na način, ki tudi v primeru opustitve katerega od pravil varnega ravnanja z orožjem onemogoča nehoteno povzročitev škode, telesne poškodbe ali celo smrt ljudi v okolici. Drugostopni organ ne sledi pritožbenim navedbam, da zaključki inšpektorja temeljijo zgolj na njegovi osebni in prenagljeni oceni, inšpektor je namreč pri svojem delu samostojen in v skladu z načelom sorazmernosti in varstva javnega interesa lahko odreja ukrepe, ki so nujno potrebni, da se preprečijo določena ravnanja pravnih oseb v zvezi z orožjem, ki lahko pomenijo nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Glede nasipa na koncu strelišča pa drugostopni organ navaja, da ta sicer zadrži vse krogle, ki priletijo v nasip, vendar pa je dejstvo, da se ugotovitve inšpektorja ne nanašajo na streljanje in nevarnost preleta krogle preko varovanega nasipa v smeri predvidenega streljanja, temveč na možnost, da pride do nehotenega strela z linije streljanja, torej mimo nasipa. Ugotovitev inšpektorja v konkretnem primeru je, da je mogoče z linije streljanja ustreliti mimo nasipa, to je izven strelišča oziroma izven zavarovanega prostora strelišča. S tem lahko pride do poškodb oseb, ki lahko neovirano pridejo v domet krogel izven zavarovanega območja strelišča. Teh ugotovitev inšpektorja tožeča stranka ni ovrgla z nikakršnim relevantnim dokazom.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je po njenem mnenju izpodbijano odločbo izdal nepristojen organ. Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 50. člena ZOro-1 in meni, da se za lovska strelišča ne uporabljajo določbe ZOro-1, ampak določbe Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju: ZDLov-1). Za izvajanje nadzora nad lovsko dejavnostjo in lovskimi strelišči, pa je po mnenju tožeče stranke po določbi prvega odstavka 74. člena ZDLov-1 pristojna lovska inšpekcija. Lovsko strelišče je namreč po 8. členu ZDLov-1 del lovišča. Ker je izpodbijano odločbo izdal nepristojen organ, gre v tem primeru za bistveno kršitev določb postopka po 3. točki prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Razen tega se tožeča stranka sklicuje tudi na nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zatrjuje, da se strelišče nahaja v uvali, ki je s treh strani zaprta in odprta samo s hrbtno stranjo od linije streljanja, zato po mnenju tožeče stranke izven označenega strelišča ni mogoče ustreliti, saj grudobran, hrib in gozd zadržijo vse izstrelke. Strelišče ustreza vsem pogojem, ki jih zahteva Pravilnik o tehničnih pogojih varovanja prostorov, kjer se nahaja orožje, redu na strelišču in pogojih za izvajanje streljanja in Pravilnik o lovskem strelstvu. Po mnenju tožeče stranke prvostopni organ ni izkazal nobene konkretne ogroženosti ali nevarnosti. Nelovne površine določa prvi odstavek 10. člena ZDLov-1, kar pomeni, da je na vseh površinah, ki so bližje hiš in bivalnih prostorov kot strelišče, dopustno izvajati lov in uporabljati strelno orožje, pri čemer ni ustreznega zavarovanja. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbeni trditvi, da je izpodbijano odločbo izdal nepristojen organ. Na podlagi 80. člena ZOro-1 Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve izvaja nadzor nad izvajanem tega zakona pri vseh osebah, ki posedujejo orožje, se ukvarjajo s prometom orožja ali dejavnostjo strelišča. V skladu s tem členom je inšpektor pristojen za nadziranje tega zakona v celoti in ne le določbe 50. člena ZOro-1, ki se nanaša na dejavnost civilnega strelišča. Splošna pravila varnosti in reda na strelišču so določena z ZOro-1 in Pravilnikom o tehničnih pogojih varovanja prostorov, kjer se nahaja orožje, redu na strelišču in pogojih za izvajanje streljanja, varnost na lovskem strelišču pa urejajo tudi lovski predpisi, vendar pa je naloga prvostopnega organa v predmetni zadevi, da v skladu s 1. členom ZOro-1 zagotovi oziroma sprejme nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se zavarovala javni mir in varnost oziroma odvrnila neposredna nevarnost za življenje in zdravje ljudi ter premoženje. Tožena stranka tako vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

ZOro-1 ureja pravice in obveznosti posameznikov, pravnih oseb in samostojnih podjetnikov posameznikov v zvezi z orožjem z namenom varovanja življenja, zdravja in varnosti ljudi ter javnega reda. Splošno pravilo ravnanja z orožjem je, da mora vsakdo z orožjem in strelivom ravnati s posebno skrbnostjo. Posebna skrbnost pri ravnanju z orožjem se kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi ter prizadevanju, da je orožje v brezhibnem stanju (22. člen ZOro-1).

Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona pri pravnih osebah in podjetnikih, ki posedujejo orožje, se ukvarjajo s prometom orožja ali dejavnostjo strelišča, opravlja Inšpektorat RS za notranje zadeve (prvi odstavek 80. člena ZOro-1). Inšpektor samostojno opravlja naloge inšpekcijskega nadzora, izdaja odločbe in sklepe v upravnem postopku in odreja druge ukrepe, za katere je pooblaščen (četrti odstavek 80. člena ZOro-1). Inšpektor ima poleg splošnih pooblastil določenih v zakonu, ki ureja inšpekcijski nadzor, pravico in dolžnost med ostalim tudi začasno prepovedati opravljanje dejavnosti prometa z orožjem oziroma dejavnosti strelišča za čas, ki ga določi kot rok za odpravo ugotovljenih nepravilnosti in pomanjkljivosti (1. alinea 80.b člena ZOro-1).

V pristojnosti Inšpektorata RS za notranje zadeve je torej nadzor nad izvajanjem ZOro-1, kar pomeni tudi nadzor nad tem ali se z orožjem in strelivom ravna s posebno skrbnostjo (22. člen ZOro-1). Kot sta pravilno ugotovila upravna organa, je uporaba orožja nevarna dejavnost, kjer ima lahko vsaka tudi nehotena napaka zelo hude posledice za zdravje ali celo življenje ljudi. Zato je naloga pristojnega inšpekcijskega organa, v obravnavanem primeru organa prve stopnje, da ukrene vse potrebno, da do takšnih posledic ne pride. Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da je izpodbijano prvostopno odločbo izdal nepristojen organ. Napačno je stališče tožeče stranke, da je nadzor v predmetni zadevi stvar lovske inšpekcije. ZDLov-1 ne vsebuje nobenih določb v zvezi z lovskimi strelišči, glede lovske inšpekcije pa določa, da lovski inšpektorji nadzorujejo izvajanje določb tega zakona in predpisov izdanih na njegovi podlagi (prvi odstavek 74. člena ZDLov-1), pooblastila in pristojnosti, ki jih ima lovski inšpektor poleg pooblastil, ki jih ima po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, pa določa ZDLov-1 v četrtem odstavku 74. člena. Iz te določbe pa izhaja, da lovski inšpektor ne nadzoruje ne lovskih strelišč ne rokovanja z lovskim orožjem. Glede na to je pravilen zaključek upravnih organov, da je za nadzor nad (tudi lovskim) orožjem in strelišči pristojen Inšpektorat za notranje zadeve.

Kar pa zadeva četrti odstavek 50. člena ZOro-1, ki določa, da določila tega zakona o civilnih streliščih ne veljajo za lovska strelišča, ki jih lovske organizacije v okviru lovišča uporabljajo za pristrelitev in preizkus lovskega orožja svojih članov po lovskih predpisih, pa sodišče zaključuje, da to ne pomeni, da za lovska strelišča ne veljajo določila o posebni skrbnosti pri ravnanju z orožjem in strelivom iz 22. člena ZOro-1. Tudi sodišče se strinja z ugotovitvami iz prvostopne in drugostopne odločbe, da za varno uporabo orožja na strelišču ne zadošča, da je zadoščeno formalnim pogojem iz Pravilnika o lovskem strelstvu in Pravilnika o tehničnih pogojih varovanja prostorov, kjer se nahaja orožje, redu na strelišču in pogojih za izvajanje streljanja, kot so opozorilni trakovi in table, ampak da je dejansko onemogočeno, da krogla iz orožja, ki se uporablja na strelišču, izleti iz območja strelišča. Inšpektor je pri ogledu na kraju samem ugotovil, da za to ni poskrbljeno. V izogib ponavljanju sodišče povzema prvostopne in drugostopne ugotovitve, da tudi postavljeni nasip ne preprečuje let krogel izven območja strelišča, kadar pride do nehotenega strela izven strelišča.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.