UPRS sodba I U 94/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Murska Sobota (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 0610-463/2007-138 (1004-07) z dne 6. 10. 2009 tožniku odmeril davek od dohodka iz dejavnosti za leto 2004 v znesku 83.385,36 EUR (točka 1.1 izreka), akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2005 v znesku 145.831,90 EUR in pripadajoče obresti v znesku 15.299,08 EUR (točka I.2 izreka), akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2006 v znesku 110.888,53 EUR s pripadajočimi obrestmi v višini 6.866,35 EUR (točka I.3 izreka), davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 744.350,70 EUR po stopnji 20 % v skupnem znesku 148.870,14 EUR s pripadajočimi obrestmi v višini 11.726,65 EUR (točka I.4 izreka); odločeno je še, da morajo biti obveznosti plačane v 30 dneh, sicer bodo zaračunane zamudne obresti in se bo začela izvršba, da stroški niso bili zahtevani in da pritožba ne zadrži izvršitve (točke II, III in IV izreka).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ po tem, ko je izvedel, da se tožnik v Republiki Sloveniji ukvarja s preprodajo nepremičnin, pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor DDV in davka od dohodkov iz dejavnosti za leta 2004, 2005 in 2006 in dne 13. 8. 2008 o ugotovitvah izdelal zapisnik, na katerega tožnik ni podal pripomb.

V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik posluje z nepremičninami, in sicer kupuje, obnavlja in preprodaja tujcem starejše hiše na Goričkem, za kar prejema plačila na svoj transakcijski račun (TRR), ki ga ima v Avstriji. Ugotovljeno je bilo tudi, da je imel tožnik oblikovano spletno stran www … com, na kateri je oglaševal prodajo nepremičnin. Kot izhaja iz izjav kupcev hiš, pridobljenih v postopku, so ti prišli v kontakt s tožnikom preko internetnih strani in preko elektronske pošte sprejemali ponudbe v zvezi z nepremičninami v Sloveniji. Tako so preko elektronske pošte, telefona in osebno potekali pogovori in dogovarjanja glede nakupa oziroma prodaje nepremičnin med tožnikom in kupci. Ko se je kupec odločil za nakup nepremičnine, je tožnik izstavil račun, ki ga je posredoval po elektronski pošti. Znesek iz računa so kupci plačali na TRR, naveden na izdanem računu. Račun je imel tožnik odprt pri banki v Avstriji. Včasih so bili najprej plačani avansi in kasneje celotna kupnina, plačila kupcev pa so bila vedno izvršena preden je prišlo do prenosa lastništva od dejanskega prodajalca na kupca. Pogodba je bila sklenjena pri notarju med slovenskim prodajalcem in angleškim kupcem brez sodelovanja tožnika ob prisotnosti tožnikove žene A.A., oziroma pri njej zaposlenega delavca. Ob sklenitvi pogodbe je slovenski prodajalec prejel kupnino od angleškega kupca, ki jo je ta že predhodno nakazal na tožnikov TRR. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik nepremičnine zaračunaval v mnogo višji, tudi v dvakrat višji vrednosti od tiste, ki je bila določena s strani slovenskih prodajalcev.

V postopku je bilo po vpogledu v register davčnih zavezancev (RDZ) ugotovljeno, da je bil tožnik (tujec) dne 27. 2. 1997 v RDZ vpisan kot fizična oseba s prebivališčem na naslovu B. Ugotovljeno je še bilo, da tožnik v Sloveniji ni prijavljen niti stalno niti začasno in da v Sloveniji ne vlaga dohodninskih napovedi. Glede tega je tožnik izjavil, da ni rezident Slovenije, iz potnega lista pa izhaja, da je rezident Velike Britanije. Na zahtevo po predložitvi potrdila, da je bil v letih 2004 do 2006 zavezanec za dohodnino v državi, katere rezident je, je izjavil, da tega potrdila ne more dobiti, ker jih v Angliji ne dajejo. Izjavil je še, da je njegov stalni naslov v C., Anglija, ter naj se mu tja uradno pošiljajo vsa pisanja. Poudaril je, da kot fizična oseba državljan Velike Britanije lahko opravlja vse posle, ki niso z zakonom posebej prepovedani, ne da bi jih moral registrirati ter navedel, da ima v Angliji podjetje z nazivom D. na naslovu stalnega bivališča in da v Sloveniji in v drugih državah ustvarja prihodke z opravljanjem različnih dejavnosti.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je na računih o prodaji nepremičnin naveden naziv dejavnosti D. in naslov B. ter TRR, odprt v Avstriji pri Raiffiesen bank na ime tožnika. Naziv dejavnosti je enak nazivu, kot ima registriranega tožnikova žena A.A., slovenska državljanka z bivališčem v B. Postopki so potekali tudi zoper A.A., a je bilo ugotovljeno, da je z moževim poslovanjem sicer povezana, vendar je v zvezi s prodajo nepremičnin opravljala le nekatere administrativne posle. Vsi izdani računi v zvezi s preprodajo nepremičnin pa se nanašajo na dejavnost tožnika (str. 5, 6, 7, in 8 izpodbijane odločbe).

Tožnik tekom postopka ni predložil dokazil, da bi nastopal kot nepremičninski posrednik, čeprav je tako deloval. Prav tako tožnik, kot posrednik, ki se je izkazoval pod nazivom D., ni bil zaveden v imeniku nepremičninskih posrednikov, ki delujejo na področju Slovenije in ni vpisan v RDZ kot samostojni podjetnik posameznik in tudi ne kot fizična oseba, ki opravlja dejavnost. Prvostopenjski organ je tožnikovo izjavo, dano v postopku glede registrirane dejavnosti v Angliji, preveril na podlagi mednarodne izmenjave informacij pri angleškem davčnem organu in ugotovil, da tožnik v Angliji nima registrirane dejavnosti ne podjetja, prav tako pa tam ni predlagal dohodninskih napovedi. Iz ugotovitev sledi, da je tožnik, kljub temu, da ni imel prijavljenega prebivališča, v letih 2004 do 2006 bival v Republiki Sloveniji in je za dohodke, ki jih je ustvaril v Sloveniji zavezanec za davek, prav tako pa bi moral svojo dejavnost registrirati, česar ni storil. Tožnik je izdajal račune in se kupcem ter naročnikom obnove hiš predstavljal, kot da deluje v okviru registriranega podjetja za dejavnost, ki jo je izvajal. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbe Zakona o dohodnini (ZDoh za leto 2004 in ZDoh-1 za leti 2005 in 2006) in podrobno opisuje postopek v 20 primerih prodaje oz. preprodaje nepremičnin, ki jih je tožnik z računi neobstoječega podjetja D. zaračunal kupcem ter navaja doseženo razliko v ceni pri teh preprodajah. Tako je bila za leto 2004 ugotovljena davčna osnova v višini 49.597.492,00 SIT, za leto 2005 v višini 72.654.312,00 SIT in za leto 2006 v višini 56.123.686,00 SIT (str. 55, 56, 57, 58, 59 in 60) izpodbijane odločbe.

Prvostopenjski organ ob sklicevanju na določbe Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) poudari, da se, glede na splošne določbe tega zakona, DDV obračunava in plačuje od dobav blaga in opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo. Glede na 6. člen ZDDV dobava blaga pomeni prenos pravice do razpolaganja z opredmetenimi stvarmi, kot da bi bil prejemnik lastnik. Sklicuje se še na 13. člen ZDDV in ponovno poudari, da je tožnik na izdanih računih kupcem zaračunaval nepremičnine v celotni vrednosti, kot da zaračunava nepremičnino, katere lastnik je sam. Kupnina je bila plačana kasneje prodajalcem (lastnikom) v precej nižjih zneskih, kot jih je tožnik zaračunal na izdanih računih. Prodajalec je kupnino prejel od kupca običajno istega dne, kot je bila pri notarju sklenjena prodajna pogodba za nepremičnino. Od višine kupnine iz pogodbe je bil odmerjen davek od prometa nepremičnin. S tem, ko je tožnik kupcem izstavljal račune za višje vrednosti (razlike so razvidne iz preglednice 1, str. 50 do 53 izpodbijane odločbe), je prejel dohodke, od katerih ni obračunal DDV. Poleg zaračunanih nepremičnin je tožnik istim kupcem zaračunaval še storitve obnove nepremičnin, od katerih je bil prav tako dolžan obračunati in plačati DDV od storitev. Posledično je prvostopenjski organ tožniku naložil v plačilo DDV od dosežene razlike pri posredovanju prodaje nepremičnin oziroma od zaračunanih storitev obnove nepremičnin (str. 61 do 67 izpodbijane odločbe).

Tožnik se z odločitvijo ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT- 499-04-67/2008-2 z dne 29. 11. 2011 zavrnilo. Drugostopenjski organ se v obrazložitvi svoje odločbe v zvezi s pritožbenim ugovorom o kršitvah določb postopka glede uporabe jezika v postopku, glede možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe in kršitve pravil o vročanju, najprej sklicuje na sedmi odstavek 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ta določba daje strankam možnost, da pred organi uporabljajo jezik, ki ga razumejo in da se v ta jezik prevajajo tudi izjave, dane v postopku. V tem primeru iz izpodbijane odločbe in drugih podatkov spisa izhaja, da je pooblaščena oseba davčnega organa razgovore s tožnikom vodila v angleškem jeziku, torej v jeziku, ki ga tožnik razume. Tožnik tekom razgovorov ni izrazil nobenega dvoma glede razumevanja povedanega in je tako komunikacija med tožnikom in pooblaščeno osebo potekala. S tem tožniku ni bilo onemogočeno spremljanje postopka in dajanje izjav v njemu znanem jeziku kot zatrjuje, in zato po presoji drugostopenjskega organa ne gre za bistveno kršitev postopka.

V zvezi z navedbo, da pooblaščena oseba ni sodna tolmačka za angleški jezik pojasni, da zakon za tolmača ne predpisuje določene formalne izobrazbe oziroma, da bi moral biti registriran kot sodni tolmač. Očitek, da raven znanja pooblaščene osebe ni zadostna pa negira tudi dejstvo, da so pisanja, ki so jih kupci nepremičnin predložili v postopku, pisana v angleškem jeziku in ni izkazano, da bi bila napačno razumljena. Iz podatkov spisa pa tudi ni razvidno, da bi tožnik pri svojih obiskih v prostorih davčnega organa in v razgovorih s pooblaščeno osebo izrazil zahtevo, da se mu izdani akti davčnega organa pojasnijo v njegovem jeziku. Glede na podatke spisa se je tožnik do prejema sklepa o predložitvi dokumentacije (dne 26. 5. 2008) na vsa pisanja, ki jih je prejel na naslovu B., tudi odzval. Po prejemu sklepa pa je poslal davčnemu organu dopis z dne 10. 6. 2008 v katerem navaja, da ne razume slovenskega jezika in posledično tudi ne, kaj davčni organ od njega zahteva in da je davčni organ dolžan poskrbeti, da bo potekal postopek v jeziku, ki ga razume. Skladno s prvim odstavkom 62. člena ZUP so bila vsa pisanja vročena tožniku v slovenskem jeziku.

V zvezi z ugovori o nepravilnosti vročanja ter glede možnosti tožnika, da se izjavi o pomembnih dejstvih in okoliščinah poudari, da tožnik v Sloveniji ni prijavil začasnega oziroma stalnega bivališča, v RDZ pa je bil vpisan kot fizična oseba na podlagi začasnega bivališča na naslovu B. dne 27. 2. 1997. Tožnik je navajal, da ima stalno bivališče v Angliji in v Sloveniji ne živi, prihaja le občasno k družini, ki živi v na naslovu B. Iz njegove spletne strani, izjav v medijih v letu 2005 in 2007 (priloge spisa), v katerih je pojasnjeval koliko hiš je v Sloveniji že prodal Angležem pa izhaja, da že štirinajst let živi v Sloveniji. Prav tako je na vseh računih, ki jih je izdal tujim kupcem nepremičnin, naveden naslov B. in ne naslov v Angliji, za katerega zatrjuje, da je naslov stalnega bivališča oziroma sedež njegovega podjetja. Prvostopenjski organ je pisanja pošiljal tudi na naslov, ki ga je navedel kot stalno bivališče, vendar tožnik pisanj na navedenem naslovu ni nikoli sprejel. Sicer pa je iz kopij izdanih računov tožniku, na katerih je naveden naslov B. in izpisov saldakontov dobaviteljev tožnika razvidno, da je tožnik v letih od 2004 do 2006 kot fizična oseba opravil več nabav različnega gradbenega materiala. Pa tudi na dobavnicah k računom je poleg imena kupca (tožnika) v več primerih razviden še njegov osebni podpis. Ne nazadnje je tožnik v letu 2007 in 2008 osebno prejel več pisanj davčnega organa na navedenem naslovu (npr. dne 6. 6. 2008 sklep za predložitev dokumentacije in dne 14. 10. 2008 izpodbijano odločbo). Navedbe tožnika, da ne živi v Sloveniji in tudi v letih 2004 do 2006 ni živel, so neizkazane in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja neresnične. Glede očitka, da med listinami, ki jih je tožnik osebno prejel ni navedenega zapisnika o ugotovitvah davčnega organa, ki naj bi mu bil vročen 15. 9. 2008 in za katerega navaja, da ga ni prejel, ugotavlja, da vročitve zapisnika po 87. členu ZUP ni bilo mogoče opraviti, ker se je pošiljka vrnila z oznako preseljen. Zato mu je bil zapisnik vročen skladno z določbami 96. člena ZUP. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je prvostopenjski organ poskušal tožnika po tem, ko pisnega vabila z dne 6. 8. 2008 ni prevzel, tudi po telefonu (uradni zaznamek z dne 8. 8. 2008) obvestiti o sklepnem razgovoru. Na to se je tožnik odzval negativno, in sicer, da nima kaj pojasnjevati (uradni zaznamek z dne 11. 8. 2008). Ob navedenem je ugovor, da je bil tožnik prikrajšan za pravico, da se izjavi o relevantnih dejstvih in dokazih, pomembnih za izdajo odločbe, neutemeljen. S strani prvostopenjskega organa je bilo storjeno vse, da bi se v postopku ugotovilo dejansko stanje, ugotovitve glede poslovnega in davčnega ravnanja tožnika pa tudi po oceni drugostopenjskega organa kažejo na namen izogniti se plačilu davčnih obveznosti.

Glede na ugotovitve postopka je tožnik v letih 2004 do 2006, za katera se je opravila odmera davka od dohodkov iz dejavnosti, bival v Sloveniji in ustvarjal dohodke na ozemlju Slovenije z opravljanjem preprodaje nepremičnin in pri tem dejavnosti ni imel registrirane. Vsako opravljanje dejavnosti pa je tako po ZDoh kot po ZDoh-1 obdavčeno. Glede ugovorov o rezidentstvu tožnika se sklicuje na določbe 3. in 5. člena ZDoh in pojasni, da ureditev v ZDoh razlikuje med zavezanci za dohodnino in zavezanci za posamezne davke (3. člen ZDoh in 5. člen ZDoh-1) in pojasni, da je zavezanec za davek od dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji tako rezident kot nerezident. Ker je prvostopenjski organ ugotovil, da je imel tožnik v letu 2005 in 2006 v Sloveniji svoje običajno bivališče ter središče svojih osebnih in ekonomskih interesov, se šteje za rezidenta, saj izpolnjuje enega izmed pogojev, določenih v 6. členu ZDoh-1. Tožnikovih pavšalnih ugovorov, da dejavnosti v Sloveniji ni opravljal in da davčni organ nima podlage za obdavčenje, glede na ugotovitve ni mogoče upoštevati, saj te, skupaj z dokazi izpričujejo drugače. Kot neupošteven zavrne tudi očitek tožnika, da se zaračunani znesek obnov ne bi smel šteti kot provizija, saj tožnik morebitnih dejanskih stroškov, ki jih je imel z obnovo konkretne nepremičnine, ni izkazal. Skladno s tretjim odstavkom 76. člena ZDavP-2 mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Posledično je bil ob vseh ugotovitvah tožniku tudi utemeljeno odmerjen DDV.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Najprej poudarja, da je prišlo v postopku do kršitve pravice tožnika, da spremlja potek postopka po tolmaču v jeziku, ki ga razume. Tožnik je namreč državljan Velike Britanije in slovenskega jezika ne razume, prvostopenjski organ pa ga v postopku, v katerem je izdana izpodbijana odločba, ni v njemu razumljivem jeziku poučil, da ima pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Opozarja, da pravica stranke, ki ne razume slovenskega jezika, do spremljanja poteka postopka po tolmaču sodi v sklop določb ZUP o uporabi jezika (sedmi odstavek 62. člena), kršitev te pravice pa predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka v skladu s 5. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Pri zmotnem tolmačenju pravice tujca, da spremlja postopek po tolmaču, pa je vztrajal tudi pritožbeni organ zato tožnik zavrača obrazložitev pritožbenega organa in vztraja pri svojih očitkih glede procesne kršitve.

V postopku so bila tudi kršena pravila o vročanju, ker je davčni organ pisanja vročal na naslov, ki ni naslov tožnikovega stalnega ali začasnega bivališča, kljub temu, da je bil s podatki o stalnem bivališču stranke seznanjen. Zaradi te kršitve je bila tožniku odvzeta možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Posebej tožnik opozarja, da pri spornem procesnem postopanju vztraja prvostopenjski organ tudi v zvezi z vročanjem drugostopenjske odločbe, ki prav tako ni bila tožniku vročena v overjenem prevodu, ampak se je vročitev drugostopenjske odločbe opravila izključno v slovenskem jeziku. Tako se tožnik tudi ne more seznaniti z vsebino odločbe, s tem postopanjem pa se tožniku posega v njegove pravice.

Na opozorila tožnika, da slovenskega jezika ne razume in da ne ve, na kaj se postopek nanaša, je prvostopenjski organ različno reagiral - včasih je navajal, da tožnik „obvlada in razume slovenski jezik“ (dopis tožniku z dne 4. 7. 2008), včasih pa, da mu ni treba postaviti tolmača, ker pooblaščena oseba z njim opravlja razgovore v angleškem jeziku. Kako je bilo ugotovljeno, da tožnik zna slovensko, v izpodbijani odločbi ni navedeno. Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj je uradna oseba, ki je ugotovila, da naj bi tožnik znal slovensko, z njim potem govorila v angleškem jeziku. S tem je namreč ne le prišla sama s seboj v nasprotje, pač pa tudi kršila pravila postopka, ki določajo, da se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku.

Oporeka navedbi drugostopenjskega organa, da „tekom razgovorov s pooblaščeno osebo pritožnik ni izrazil nobenega dvoma glede razumevanja povedanega“, saj je bila situacija povsem nasprotna in je tožnik davčni organ večkrat obvestil, da slovenskega jezika ne razume. Meni, da ne gre (zgolj) za pravico stranke, spremljati postopek v jeziku, ki ga razume, pač pa izrecno za pravico, da stranka postopek spremlja po tolmaču. Navaja, da so pogoji za imenovanje za tolmača določeni v Zakonu o sodiščih in Pravilniku o sodnih tolmačih in so zahtevni. Če pooblaščena oseba davčnega organa izpolnjuje navedene pogoje tožniku ni znano, meni pa, da ni sodna tolmačka za angleški jezik. Zaradi kršitve določb o uporabi jezika so bile v obravnavanem postopku kršene tudi številne druge procesne pravice tožnika.

Meni, da bi se vročanje pisanj moralo opraviti na naslovu stalnega ali začasnega bivališča stranke, in sicer na naslov stalnega bivališča, ki je C. UK, začasnega bivališča pa tožnik nima. Kljub temu, da je bilo ugotovljeno (tretji odstavek na 5 strani obrazložitve), da v registru UE Murska Sobota ni podatka, da bi bil tožnik stalno ali začasno prijavljen v Sloveniji, je prvostopenjski organ pisanja vročal na naslov B. Gre za naslov, kjer živi tožnikova žena, njuna otroka ter ženini starši. Tožnik ima stalno bivališče v Angliji, zaradi poslovnih obveznosti pa precej časa preživi na Hrvaškem in na poslovnih potovanjih, družino v Sloveniji pa obiskuje. Glede listin, ki naj bi jih tožnik osebno prevzel na naslovu B. pove, da je med obiski v Sloveniji občasno dobil pošto, ki je zanj prispela na naslov njegove družine. Posebej poudari, da ni prejel zapisnika o ugotovitvah davčnega postopka z dne 13. 8. 2008, za katerega je v odločbi navedeno, da naj bi bil vročen 15. 9. 2008. S tem je bil prikrajšan za pravico, da se izjavi o relevantnih dejstvih in dokazih. Zaradi kršitve pravil o uporabi jezika in pravil o vročanju je bila kršena pravica zavezanca za davek, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Postopek je lahko pravičen ter v postopku izdana odločba legitimna le, če se vestno upoštevajo vse predpisane procesne kavtele, ki ne smejo biti in niso same sebi v namen. Tožnik tudi meni, da so razlogi izpodbijane odločbe glede nekaterih bistvenih okoliščin v medsebojnem nasprotju. Tako prvostopenjski organ po eni strani navaja (prvi odstavek na strani 17 obrazložitve), da je pridobil podatke od kupcev tožnika, v nadaljevanju pa navaja, da so kupci nepremičnine kupili od fizičnih oseb, državljanov Slovenije in tožniku očita, da je pri poslu deloval kot posrednik in dobil provizijo. Oboje hkrati ni mogoče.

Prav tako v izpodbijani odločbi ni izrecno navedeno, ali je prvostopenjski organ tožnika v obdobju od 2004-2006 štel za rezidenta ali za nerezidenta. Ker so pogoji obdavčitve različni, je to ena od bistvenih okoliščin o kateri v obrazložitvi manjkajo navedbe in razlogi. Iz navedb na strani 10 obrazložitve bi bilo mogoče sklepati, da se za tožnika v obdobju 2004 - 2006 šteje, da je bil rezident, ker je bival v Sloveniji. Vendar to ne drži in je dejansko stanje v zvezi s tem dejstvom popolnoma napačno ugotovljeno. Tožnik v letu 2004 ni bival v Sloveniji nepretrgoma 6 mesecev, v letih 2005 in 2006 pa ne skupno več kot 183 dni. V letu 2004 na območju Republike Slovenije tudi ni ustvaril obdavčljivih prejemkov, v letih 2005 in 2006 pa v Sloveniji ni imel svojega običajnega bivališča, pa tudi ne središča ekonomskih interesov. V tem obdobju je v Sloveniji bivala njegova žena in otroci, kar pa ne zadošča za zaključek, da so izpolnjeni pogoji za rezidentstvo v smislu 4. točke 6. člena ZDoh-1. Tožnik v spornem obdobju tudi ni bil zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost. Ker je davčni organ dejansko stanje v zvezi s tem napačno ugotovil, je posledično tudi napačno uporabil ZDDV.

Na konkretne očitke za vsakega posameznega od 20 primerov bi tožnik lahko odgovoril, če bi bil s potekom postopka seznanjen oziroma, če bi mu bilo omogočeno spremljanje postopka v jeziku, ki ga razume in če pristojni organ ne bi kršil pravil o vročanju ter mu predočil listine, na katere opira svoje ugotovitve. Ker vsebine navedb ne more primerjati z vsebino listin, ker z njimi ne razpolaga in mu niso bile predložene, ne more argumentirano odgovoriti na konkretne ugotovitve v zvezi s posameznimi domnevnimi kupci in zato lahko zgolj pavšalno zavrne očitke, da je navedenim kupcem prodal nepremičnine. Tožnik graja tudi drugostopenjsko odločbo, in meni, da na opozorila o protislovjih v prvostopenjski odločbi ni odgovorjeno.

Vztraja, da ni izvajal niti dejavnosti posredovanja v prometu z nepremičninami, niti dejavnosti obnove nepremičnin v Sloveniji, pač pa je kupcem iz Anglije nudil svetovalne storitve v zvezi s postopki nakupa nepremičnin v Sloveniji. Teh storitev pa ni nudil v Sloveniji in jih ni nudil slovenskim državljanom in tu zanje tudi ni prejemal plačila. Meni, da pristop davčnega organa, ki v razliko kot domnevno provizijo všteje tudi stroške obnove, metodološko ni pravilen. Stroške obnove bi lahko teoretično upoštevali kot ustvarjeno razliko (ali neke vrste provizijo) le v primeru, če obnova ne bi bila izvedena. V izpodbijani odločbi pa je večkrat navedeno, da naj bi tožnik izvajal obnovo nepremičnin. Plačilo za izvedena dela pa ni provizija. Iz tega razloga je višina odmerjenega davka očitno previsoka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je sodišču poslala odgovor na tožbo, v katerem prereka navedbe v tožbi in pojasnjuje razloge za odločitev. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnik je sodišču po pooblaščencu poslal pripravljalo vlogo v kateri prereka navedbe iz odgovora na tožbo in vztraja pri tožbenih razlogih. Tožnik je sodišču tudi sam poslal vlogo v angleškem jeziku.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Glede na prvi odstavek 62. člena ZUP se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. V tem jeziku se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisnik, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku. Po določbi sedmega odstavka 62. člena ZUP pa imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati postopek po tolmaču, organ pa jih je dolžan o tem poučiti. Organ je torej dolžan stranko poučiti o pravici do tolmača, če ve, da stranka ne razume slovenskega jezika. Organ to lahko ve, kadar stranka to sama pove oziroma če organ to ugotovi glede na konkretne okoliščine vodenja postopka.

V obravnavanem primeru je bila izpodbijana odločba izdana v davčnem inšpekcijskem postopku. Res je sicer, da je tožnik državljan Velike Britanije, vendar glede na vse podatke upravnih spisov, zlasti glede tega, da je izkazano, da je tožnik navajal, da živi v Sloveniji že 14 let in da ima v Sloveniji ženo in otroke, tudi po presoji sodišča zgolj to še ne pomeni, da bi organ moral sklepati tudi na to, da tožnik ne razume slovenskega jezika. Upravni organ pa tolmača ni dolžan zagotoviti po uradni dolžnosti, če stranka te zahteve jasno ne izrazi. Pri rabi jezika v postopku gre namreč za pravico stranke, ki pa je ta ni dolžna izkoristiti. To velja še zlasti za obravnavano zadevo, ko gre za odločitev v davčno inšpekcijskem pregledu. V inšpekcijskem postopku pa inšpektorji opravljajo naloge inšpekcijskega nadzora z namenom varovanja javnega interesa ter interesov pravnih in fizičnih oseb (5. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ZIN). Poleg tega pa gre v tem postopku za odločitev v davčno inšpekcijskem pregledu, ki prvenstveno temelji na listinah. Tožnik je brez dvoma imel tudi možnost, da si sam zagotovi svojega tolmača, vendar te možnosti, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, ni izkoristil. Glede na podatke upravnih spisov tudi po presoji sodišča ni dvoma, da je prvostopenjski organ tožnika seznanjal z ugotovitvami postopka in da je storil vse, da bi s tožnikom izvedel tudi sklepni razgovor sladno s 139. členom ZDavP-2. Glede na vse navedeno tudi po presoji sodišča kršitev po petem odstavku 237. člena ZUP ni podana.

Glede ugovora v zvezi kršitvijo določb postopka o vročanju pisanj, sodišče ugotavlja, da je bilo tekom postopka ugotovljeno, da tožnik v Sloveniji začasnega oziroma stalnega bivališča ni prijavil, iz RDZ pa je bilo razvidno, da je bil tožnik že leta 1997 v register vpisan kot fizična oseba na podlagi njegovega začasnega bivališča na naslovu B. Tožnik sicer navaja, da ima stalno bivališče v Veliki Britaniji, v Slovenijo pa prihaja le občasno k svoji družini, ki živi v ... na naslovu B. Ob tem je bilo v postopku ugotovljeno (tožnikova spletna stran, izjave v medijih v letu 2005 in 2007 itd.), da že štirinajst let živi v Sloveniji. Poleg tega je, kot je navedel že drugostopenjski organ, na vseh računih, ki jih je izdal tujim kupcem nepremičnin, naveden naslov B. in ne naslov v Veliki Britaniji. Prvostopenjski organ je pisanja pošiljal tožniku tudi na naslov, ki ga je navedel kot njegovo stalno bivališče (v Veliki Britaniji), a so se pisanja ob vročanju na tem naslovu vračala. Ker tako kljub več poskusom vročanja ni bilo mogoče opraviti na naslovu, ki ga je navedel tožnik, je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ ravnal pravilno in zakonito, ko je, ker vročitve zapisnika po 87. členu ZUP ni bilo mogoče opraviti, zapisnik vročil skladno s 96. členom ZUP.

Glede ugovora, da tožnik ni izvajal dejavnosti sodišče pripominja, da sicer v davčnem ugotovitvenem in dokaznem postopku velja, da davčni organ nosi breme dokazovanja, saj mora davčni organ pred izdajo odmerne odločbe po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odmerno odločbo ter omogočiti strankam, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in interese (73. člen ZDavP-2). Vendar pa iz tega logično sledi, da tudi sam davčni zavezanec nosi del dokaznega bremena, zlasti, če meni, da obstajajo dejstva v njegovo korist, za kar mora predložiti dokaze oziroma predlagati njihovo izvedbo (76. člen ZDavP-2, enako tudi sklep Ustavnega sodišča Up-94/95 z dne 25. 5. 1995). Stranki namreč njeno nesodelovanje oziroma pasivnost ali celo izogibanje glede predlaganja, predložitve, preverjanja ali razlaganja dokazov ne more biti v korist.

Sodišče se v ostalem strinja z razlogi za odločitev, kot jih je obširno navedel prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je pritožbene ugovore, ki so v pretežnem delu enake tožbenim zavrnil drugostopenjski organ ter se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja tudi sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

Glede na vse navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temeljita na 25. členu ZUS-1.