UPRS sodba I U 517/2009

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Litija, št. 330-212/2008-43 z dne 14. 10. 2008 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 80,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov upravnega postopka se zavrne.

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da nepremično premoženje A.A., vpisano v z.k. vl. št. 43 k.o. B., parc. št. 11, 12, 13, 29, 30, 31/1, 32, 33, 53, 54, 57, 58, 77/1, 78/1, 84/4, 85/1, 86/1, 87, 123/1, 123/5 in 123/6 ter nepremično premoženje, na katerem je vknjižena solastninska pravica za A.A. in C.C., vsakega do 1/2, vpisano v z.k. vl. št. 65 k.o. B., parc. št. 15, 22, 37, 38, 47, 48, 56, 68/1, 68/2, 68/3, 69, 70, 72, 73, 89/3, 89/7 in 89/10 ter premično premoženje imenovanih, ki rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti, šteje za zaščiteno kmetijo (1. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je bilo v postopku ugotovljeno, da sta A.A. in C.C. lastnika oziroma solastnika nepremičnin, ki ležijo na območju UE Litija, A.A. pa tudi lastnik nepremičnin, ki ležijo na območju UE Lendava. Zemljišča, ki sestavljajo kmetijo, ležijo na območju UE Litija. A.A. in C.C. sta zakonca. V postopku je bila opravljena ustna obravnava, združena z ogledom, na kateri sta stranki vztrajali, da sta kmetiji v UE Litija popolnoma ločeni, tako vizuelno kot funkcionalno. Navajali sta, da je kmetija D. namenjena pridelavi rastlin (orehov), kmetija E. pa zaradi nestrinjanja med solastniki propada in se ne vzdržuje. Stranki sta uveljavljali ločitveno premoženjsko pravico iz sklenjenega zakona v Italiji. Kmetiji tudi zgodovinsko nista bili nikoli povezani, menili pa sta tudi, da katastrski podatki ne odgovarjajo dejanskemu stanju, saj njiv ni. Napovedali sta, da se bo predlagala sprememba katastrskih podatkov, s to spremembo pa po vsej verjetnosti obe kmetiji skupaj ne bosta dosegli predpisanega kvoruma. Na naroku je bilo tudi izjavljeno, da je bilo stavbišče na naslovu ..., prodano, tako da kmetija nima več gospodarskega poslopja in stanovanjske hiše. Upravni organ ugotavlja, da sta kmetiji E. in D. med seboj gospodarsko povezani. Iz vpogleda v aplikacijo grafične enote rabe kmetijskih zemljišč (GERK) je razvidno, da imata nosilca KMG-MID ... F.F. in KMG-MID ... G.G., vpisane površine v uporabi tako od ene kot tudi od druge navedene kmetije. Iz pridobljenega načrta parcel izhaja, da je razdalja med najbolj oddaljeno parcelo 89/3 k.o. B. in gospodarskimi poslopjem na parceli 29 k.o. B., na papirju 31 cm, kar predstavlja v merilu 1:2280, 892,8 m v naravi, prav tako je vidno tudi, da so parcele tako ene kot druge kmetije dejansko povezane med seboj. Iz vpogleda v zemljiško knjigo, vl. št. 65 k.o. B. izhaja, da je nepremičnina, parc. št. 67, stavbišče v izmeri 1095 m2, odtujena, kar izhaja tudi iz izjave C.C., zato kmetija E. nima več stanovanjskega in gospodarskega poslopja, kar še dodatno izkazuje, da se ne more smatrati kot samostojna kmetija. Kljub zatrjevanju, da sta kmetiji ločeni tudi po dejavnosti, temu upravni organ ne more pritrditi, saj so se konji tako ob prvem kot ob drugem ogledu pasli na površinah, ki pripadajo drugi kmetiji. V skladu z določili 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) je upravni organ pridobil posestna lista št. 43 in 65, oba k.o. B., iz katerih izhaja, da vsa zemljišča, ki so v lasti oziroma solasti A.A. in C.C., obsegajo 48.505 m2 njiv, 163 m2 sadovnjakov, 16.723 m2 travnikov, 11.351 m2 pašnikov, 85.979 m2 gozdov in 2.052 m2 stavbišč, ter predstavljajo skupaj 70.533,125 m2 primerljive kmetijske površine (2. odstavek 2. člena ZDKG). Glede na izračun primerljive kmetijske površine, ki je večja kot 5 ha in pa glede na dejstvo, da zgoraj navedena zemljišča ležijo na istem območju, znotraj neke smiselno določene teritorialne zaokrožene celote, znotraj katere ni mogoče govoriti o oddaljenosti oziroma razdrobljenosti, ter so v lasti oziroma solasti zakoncev, se štejejo za zaščiteno kmetijo.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi se je strinjal z razlogi prvostopnega organa, ki je svojo odločitev oprl na obseg primerljive kmetijske površine, saj gre za zemljišča v isti katastrski občini, ki sestavljajo skupaj eno gospodarsko enoto ter so v primerni medsebojni oddaljenosti.

Tožeča stranka izpodbija odločbo prvostopnega organa, ker meni, da sta bili z izpodbijano odločbo prisilno združeni dve ločeni kmetiji. Opozarja, da je isti upravni organ dovolil leta 2003 pravni posel, konkretno odpis treh parcel iz takrat nezaščitene in očitno še samostojne kmetijsko – gozdarske enote E., z aktom z dne 14. 10. 2003, s čimer je takrat „de iure“ potrdil samostojnost kmetije E., ki je imela popolnoma isto lastninsko stanje in površinsko stanje kot leta 2008, ko se je upravni organ odločil, da kmetijo v solasti tožeče stranke združi z drugo, večjo kmetijo D., ki je v lasti soproga. Tožeča stranka navaja, da je že tekom postopka opozarjala na režim ločenega premoženja med zakoncema, ki izvira iz poročne pogodbe, sklenjene v Republiki Italiji in iz katere jasno in nedvoumno izhaja želja in pravica oziroma ločeni premoženjski režim, v katerem sta se zakonca odločila živeti ob sklenitvi poroke. Kljub dokazilom in uveljavljanju te pravice, se organa o tem nista izjasnila, niti pridobila mnenja Ministrstva za pravosodje o možnosti uveljavitve te pravice. Zakonska zveza v primeru tožeče stranke je bila sklenjena v drugi državi Evropske unije, kjer je predviden režim ločenega premoženja. Dejstvo je tudi, da zakonca nikoli nista živela na istem naslovu, kot tudi, da vsak opravlja svoje premoženjske posle brez potrebne privolitve drugega zakonca, kar je izrecno predpisano v Civilnem zakoniku Republike Italije, na podlagi katerega je bila sklenjena zakonska zveza in iz katerega izvirajo tudi pravice zakoncev ob prostem razpolaganju svojega dela premoženja. Upravni organ se do tega ni opredelil, ampak je to enostavno spregledal. Tožeča stranka nadalje navaja, da je svojo polovico kmetije E. kupila in plačala, ker je bila to vedno tako, kot izvira iz zgodovinskih zemljiškoknjižnih izpiskov, kot pričevanja krajanov, samostojna kmetija s svojimi travniki, pašniki in gospodarskimi poslopji in ni bila nikoli v odvisnosti druge kmetije po domače D., katero pa je samostojno kupil in plačal soprog. S tem nakupom tožeča stranka ni imela ničesar in se z njim ni strinjala, kot tudi se ne strinja z namembnostjo oziroma upravljanjem te kmetije, ki ni v ničemer povezana s kmetijo E. in ne tvori ne skupne gospodarske enote, kot napačno zatrjuje upravni organ, še manj pa se na obeh kmetijah odvija skupna gospodarska oziroma kmetijska proizvodnja oziroma ni nikakršnega premičnega premoženja v skupni lasti obeh kmetij, saj se kmetija D. ukvarja z gojenjem sadnih dreves (orehov, ipd.), kmetija E. pa zaradi nestrinjanja lastnikov v glavnem propada. Napačen je tudi matematičen seštevek skupne kvadrature 70.533,125 m2. Upravni organ upošteva v seštevku 2.052 m2 stavbišč, istočasno pa v svoji odločbi ugotavlja, da je bilo 1095 m2 stavbišč dne 25. 9. 2008 odtujenih, ponovnega seštevka kvadratnih metrov pa ni opravil in odločba vsebuje napačno skupno kvadraturo. Že iz tega naslova je odločba nična, saj ne odraža dejanskega stanja oziroma navaja neresnične podatke o skupni površini in predstavlja kot taka hibo v upravnem postopku, ki je ni odpravil niti drugostopni organ, saj je le ta potrdil seštevek primerljivih površin, kar enostavno matematično ni res. Napačno pa je izračunana tudi namembnost kmetijskih površin, saj kljub dejstvu, da prvostopni organ ugotavlja, da je večina površin, konkretno parc. št. 58 k.o. B., tako tudi parc. št. 30, 31/1, 53 in 54 namenjena paši, pa jih v upravnem postopku obravnava kot njive, kar predstavlja višji ponder v ugotavljanju primerljivih površin. Obseg 48.505 m2 njiv pripomore, da je upravni organ lahko zadostil minimalno zakonskemu predpisanemu kvorumu 5 ha. Predlaga odpravo prvostopne odločbe, povrnitev stroškov upravnega pritožbenega postopka in upravnega spora.

Tožeča stranka v pripravljalnem spisu navaja, da je tekom postopka v upravnem sporu dosegla spremembo nekaterih njivskih površin v travnike in pašnike, v površini 15.104 m2 in 33.401 m2, skupaj 48.505 m2 ter prilaga o tem obvestilo GURS.

Stranka z interesom v tem postopku A.A., enako kot tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen status zaščitene kmetije za v izreku našteta zemljišča, ki so v lasti zakoncev, tožeče stranke in njenega moža.

V 2. odstavku 4. člena ZDKG je navedeno, da se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva in obsega zaščitene kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka pa podatki iz zemljiškega katastra. Navedena določba pomeni, da se podatki glede obsega in vrste rabe zemljišč ter njihove kakovosti zajemajo iz zemljiškega katastra in zemljiške knjige. Gre za podatke iz javnih evidenc, za katere pa je vedno možno dokazovati, da niso pravilni (171. člen ZUP). V obravnavani zadevi iz dejstev, ki jih je na ogledu ugotovil organ sam in so povzeta v izpodbijani odločbi, izhaja, da naj bi stanje v uradni evidenci o dejanski rabi zemljišč – katastra ne odgovarjalo resnični dejanski rabi. V izpodbijani odločbi so navedene ugotovitve, da se na parceli, št. 58 k.o. B. pasejo konji, za namen paše pa so ograjene tudi parcele 30, 31/1, 53, 54 in 58, vse k.o. B., parcele 37, 38, 47 in 48, k.o. B. pa so pokošene. Navedena dejstva bi kazala, da površine, ki so bile upoštevane v izračunu primerljivih površin kot njive, to niso. Na ustni obravnavi, združeni z ogledom, dne 25. 9. 2008, sta stranki napovedali spremembo katastrskih podatkov, ker sta menili, da katastrski podatki ne odgovarjajo dejanskemu stanju. Organ kljub drugače izkustveno ugotovljenim dejstvom na ogledu, ugovoru o spornosti pravilnosti podatkov katastra ni sledil, temveč je svojo odločitev oprl na dejstva, ki jih je kataster izkazoval. S preuranjeno odločitvijo je tožeči stranki onemogočil, da bi v obravnavanem postopku dokazala, da podatek iz javne evidence katastra ne odgovarja dejanskemu stanju (da so dejstva o dejanski rabi neresnična), na kar so kazale že ugotovitve organa. Tožeči stranki je bilo s takim ravnanjem onemogočeno dokazovanje in ugotavljanje pravilnega dejanskega stanja, kar pomeni kršitev pravil postopka. Organ bi svojo odločitev lahko oprl na podatke katastra le, če bi strankam dal možnost (primeren rok), da svoja zatrjevanja izkažejo s sprožitvijo postopka pri geodetski upravi.

Sodišče je v obravnavani zadevi upravni akt odpravilo, ker je ugotovilo, da se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, to pa je vplivalo oziroma bi moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka) – 2. alinea 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). V ponovnem postopku naj organ ponovno preveri dejansko rabo parcel, ki jo izkazuje kataster, oziroma da stranki možnost, da drugačno rabo dokaže.

Nosilni razlog za odpravo izpodbijane odločbe je bistvena kršitev določb postopka, ki je posledično vplivala na vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče iz navedenega razloga vrača zadevo prvostopnemu organu, da ponovno izpelje postopek, zato ne odgovarja na ugovore tožeče stranke, ki jih je v tožbi skupaj z nosilnim razlogom za odpravo odločbe uveljavljala.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1.

Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 80 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07).

Sodišče pa je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov upravnega postopka, ker za povrnitev stroškov upravnega postopka, v postopku upravnega spora pred sodiščem, ni podlage.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.