VDSS VDS sodba in sklep Psp 939/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Revizija se ne dopusti.

Prvostopenjsko sodišče je izdalo zamudno sodbo ter z njo zavrnilo

tožnikov zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati SIT 86.221,00

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2005 do plačila in mu

povrniti stroške postopka v višini sodnih taks z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb

postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

prvostopenjsko sodišče (zavrnilno) zamudno sodbo izdalo ob

pravilni uporabi materialnega prava ter da ni kršilo s pritožbo

uveljavljanih postopkovnih določb, ne ostalih, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona

o pravdnem postopku; Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami).

V konkretni zadevi je namreč tožnik tožencu z odločbo z dne

9.10.2002 (priloga A/2 v spisu sodišča prve stopnje), kot je

razvidno iz izreka te odločbe, določil za šolsko leto 2002/2003

republiško štipendijo v višini 17.177,00 SIT mesečno, ki mu je

bila dodeljena z odločbo z dne 5.10.1998 za strokovno izobrazbo

oz. za strokovni naslov lesarski tehnik. Zakon o zaposlovanju in

zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS št. 5/91 -

67/2002), kot je veljal v času izdaje odločbe, republiško

štipendijo opredeljuje kot pravico (2. odst. 56. čl. ter 2. odst.

59čl.) in je zato tožnik o višini navedene pravice odločil z

odločbo, kot to določa Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur.l.

RS št. 80/99 s spremembami) v 1. odst. 207. čl..

Pritožbeno sodišče je že v vrsti zadev zavzelo stališče, da mora

upravni organ v primeru, ko z odločbo prizna določeno pravico,

tudi o prenehanju te pravice pred potekom časa, do katerega je z

odločbo priznana, odločiti z odločbo. Po ZUP morajo namreč

postopati upravni organi, kadar v upravnih stvareh, neposredno

uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali

pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank (1.

čl.). Ker mora upravni organ po že navedeni določbi ZUP o pravici

odločiti z odločbo, mora posledično tudi o prenehanju z odločbo

priznane pravice, odločiti z odločbo. Zato bi tožnik moral, v

kolikor je ugotovil, da toženec, kot izhaja iz kartice obveznosti

štipendista (priloga A/4), za mesece od septembra 2002 do

januarja 2003 ni upravičen do republiške štipendije, - za to

obdobje pa mu je izplačal vtoževani znesek -, o prenehanju z

odločbo priznane pravice, odločiti z odločbo. Da bi tožnik tako

postopal, pa iz listinske dokumentacije, ki je bila predložena v

času do zaključka postopka pred prvostopenjskim sodiščem, ne

izhaja. Tožnik namreč dotlej ni predložil odločbe o prenehanju

pravice do republiške štipendije in se na tako odločbo ne v

tožbi, ne v njej priloženih prilogah (tako ne v opominu pod A/3,

kot tudi ne v ostalih prilogah od A/1 do A/4) ne sklicuje ter jih

kot dokaz ne navaja.

Ob opisanem dejanskem in pravnem stanu, ki ga je pravilno

ugotovilo prvostopenjsko sodišče ter pravilno zaključilo tudi, da

bi toženec moral tudi o prenehanju pravice odločiti z odločbo, je

le-to ob dejstvu, da toženec na tožbo ni odgovoril, pravilno

odločilo s tem, ko je izdalo zavrnilno zamudno sodbo, kot to

določa ZPP v 3. odst. 318. člena. Iz dejstev, navedenih v tožbi

ter le-tej priloženih prilogah, namreč ne izhaja utemeljenost

tožbenega zahtevka zaradi tega, ker tožnik do zaključka postopka

pred prvostopenjskim sodiščem ni predložil oz. izkazal, da bi

izdal odločbo o prenehanju pravice do republiške štipendije.

Toženec v pritožbi sicer oporeka zaključku prvostopenjskega

sodišča, da bi moral tudi o prenehanju pravice do štipendije

izdati odločbo. Razloguje, da odločba o priznanju republiške

štipendije ne velja za celotno obdobje šolanja, marveč le za

tisto šolsko leto, za katero kandidat vloži vlogo. Na podlagi te

vloge mu tožnik izda odločbo, s katero mu ob izpolnjevanju

predpisanih pogojev, dodeli štipendijo za vsako šolsko leto

posebej in ne za celoten čas šolanja. Poudarja tudi, da se

izdajajo odločbe o prenehanju pravice do republiške štipendije

samo v primerih prenehanja pred potekom šolskega leta, za

katerega je bila štipendija dodeljena, določenih v 43. čl.

Pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS št. 26/93 s spremembami) ter

da dejstvo nepredložitve dokazila o uspešnem zaključenem letniku,

za katerega je bila štipendija dodeljena in na podlagi katerega

tožnik utemeljuje svoj zahtevek, ni razlog za predčasno

prenehanje štipendije. Zaradi tega pritožba meni, da v teh

primerih odločba o prenehanju pravice do štipendije ni dejstvo,

na podlagi katerega bi tožnik (šele) lahko zahteval vrnitev

štipendije. Pritožbeno sodišče pa s tem v zvezi ugotavlja, da

prihaja tožnik v pritožbi sam s seboj v nasprotje, povzete

pritožbene navedbe pa so v nasprotju tudi z listinsko

dokumentacijo, ki jo je predložil sam tožnik. Iz že citiranega

izreka odločbe z dne 9.10.2002 je namreč jasno razvidno, da se

štipendija z odločbo dodeli (konkretno z odločbo z dne

5.10.1998), za naslednja šolska oz. študijska leta pa se z

odločbo določi (na novo) višina štipendije (konkretno z odločbo z

dne 9.10.2002). Poleg tega pa se tožnik v pritožbi sklicuje prav

na odločbo o prenehanju pravice do republiške štipendije (priloga

A/5) z dne 4.2.2003. Iz nje je med drugim razvidno, da je

odločil, da tožencu preneha pravica do republiške štipendije pred

potekom roka, določenega z odločbo o dodelitvi in sicer s šolskim

letom 2002/2003, ker je tožnik ugotovil, da je toženec izgubil

status dijaka.

Vendar pa je tožnik navedeno odločbo priložil šele pritožbi in

torej ne v času do zaključka postopka pred prvostopenjskim

sodiščem. V pritožbi pa sme pritožnik navajati nova dejstva in

predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni

mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo

oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2.

odst. 286. čl. ZPP (337. čl., 1. odst. ZPP). V konkretnem primeru

tožnik ne izkazuje, da odločbe o prenehanju pravice do republiške

štipendije, izdane dne 4.2.2003, ne bi mogel priložiti že tožbi,

vloženi na prvostopenjsko sodišče 30.9.2005 (kuverta k list. št.

3). Sklicevanje pritožbe s tem v zvezi, da bi sodišče, če že

zaradi pasivnosti toženca ni izdalo ugoditvene zamudne sodbe,

moralo razpisati narok za glavno obravnavo, na katerem bi tožnik

lahko predložil tudi navedeno odločbo o prenehanju pravice ter

pritožbeno stališče s tem v zvezi, da je zato podana bistvena

kršitev določb po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, je zmotno. Če

namreč toženec na tožbo ne odgovori, sodišče ne razpiše naroka za

glavno obravnavo, marveč izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku

ugodi (ugoditvena zamudna sodba), če so izpolnjeni v 318. čl. ZPP

predpisani pogoji; ali pa izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek

zavrne, če iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost

tožbenega zahtevka (zavrnilna zamudna sodba iz 3. odst. 318. čl.

ZPP). Zato je na zavodu (tožniku) v primeru, ko iz dejstev,

navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka

(nesklepčna tožba), zavarovanec (toženec) pa na tožbo ne

odgovori, riziko, da bo izdana (brez naroka za glavno obravnavo)

zavrnilna zamudna sodba po 3. odst. 318. čl. ZPP.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Po 1. tč. 31. čl. ZDSS-1 v zvezi z 2. odst. 367. čl. ZPP revizija

ni dovoljena v sporu, v katerem vrednost ne presega 1.000.000,00

SIT. V konkretnem primeru je glavnična vrednost spora nižja. To

pa pomeni, da je sodišče druge stopnje na podlagi 5. tč. 31. čl.

ZDSS-1 in v skladu z določbami 32. čl. ZDSS-1 dolžno odločiti

tudi o dopuščenosti revizije zoper svojo sodbo. Stališče

pritožbenega sodišča glede pravnega vprašanja, da je upravni

organ dolžan tudi o prenehanju z odločbo priznane pravice,

odločiti z odločbo, je v sodni praksi pritožbenega sodišča

enotno. Zato je le-to odločilo, da revizije zoper to sodbo ne

dopusti.