VSM sodba I Cpg 288/2012

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahteva: (1.) razveljavitev v razmerju med strankama pogodbe o asignaciji z dne 20. 9. 2010, sklenjene med SG d.o.o. kot asignantom, Mestno občino kot asignatom in toženo stranko (v nadaljevanju: toženka) kot asignatarjem, ter razveljavitev učinka plačila v višini 4.456,83 EUR in (2.) plačilo zneska 4.456,83 EUR s pripadki z nakazilom na poslovni račun tožnika. Hkrati je še odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 605,04 EUR s pripadki (točka II izreka).

2Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri zaključku, da ima (neposredno) plačilo, ki ga je naročnik izvedel toženki kot podizvajalcu tožnika, podlago v določbi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), spregledalo njegove navedbe, da toženka na naročnika sploh ni naslovila zahteve za direktno plačilo, niti ni nikoli tega zatrjevala. Prav tako v nasprotju s presojo prvostopenjskega sodišča v obravnavani zadevi ni podlage za uporabo določil Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2). V pogodbi z naročnikom, Mestno občino, namreč ni določil o neposrednih plačilih podizvajalcem, določila novele ZJN-2B, ki je v 71. členu uzakonila neposredna plačila podizvajalcem, pa za posel ne veljajo, ker se je le-ta uveljavila po sklenitvi te pogodbe in nima retroaktivne veljavnosti. V razmerjih med strankami se neposredno ne uporablja Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcem, ker je le podzakonski akt, na kar se je tožnik tekom postopka izrecno skliceval, sodišče pa tega ni upoštevalo. Zmoten in brez vsake podlage je nadalje tudi zaključek, da je z dikcijo 10. člena pogodbe S-28-10 tožnik pooblastil naročnika, da neposredno plača toženki, saj je v navedenem določilu določen le način plačila. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazan objektivni pogoj za izpodbijanje. Ker bi moral naročnik plačilo izvesti na račun tožnika, je s plačilom toženki prišlo do zmanjšanja premoženja tožnika. Prav tako je v tej zvezi zmotna ugotovitev, da je bilo plačilo s strani naročnika izvedeno v običajnem roku in da je s tem bila izpodbita domneva objektivnega pogoja izpodbojnosti zaradi nesočasnosti izpolnitve. Mestna občina je pri plačilu prekoračila tako pogodbeno dogovorjeni rok, kot tudi rok, ki ga določa Zakon o izvrševanju proračunov. Protipravnega ravnanja pa sodišče ne more in ne sme proglasiti za običajno. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do njegove trditve, da je posel sklenjen v nasprotju z določilom 151. člena ZFPPIPP in je v celoti prezrlo navedbe, da za sklenitev izpodbijane pogodbe o asignaciji upravitelj takrat tekoče prisilne poravnave (ki za zastopanje dolžnika sploh ni bil pooblaščen) ni pridobil soglasja sodišča. Glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti meni, da je njegov obstoj v celoti izkazan, pri čemer tudi toženka ni zanikala vedenja o insolventnosti, saj je bila podizvajalska pogodba sklenjena v času, ko je nad dolžnikom tekel postopek prisilne poravnave. Tožnik je nadalje izkazal, da je imel tudi po potrditvi prisilne poravnave praktično ves čas blokirane račune. Deblokada posameznega računa za nekaj dni še ne pomeni, da je insolventnost dolžnika odpravljena. Pritožbenemu sodišču po navedenem predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in izpostavlja, da je na 3. strani vloge z dne 28. 2. 2012 navedla, da je naročniku predložila s strani tožnika potrjen račun št. 10/100456. Stališče sodišča prve stopnje, da asignacijska pogodba predstavlja izpolnitev upravičenja, ki ga je imela toženka na podlagi 631. člena OZ, je v skladu z ustaljeno sodno prakso, zato so nasprotne pritožbene trditve napačne. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži v plačilo njene stroške odgovora na pritožbo s pripadki.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolnoma ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljene oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP).

6V prvi vrsti je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bil v tem, da sodba nima ustreznih razlogov o vseh odločilnih dejstvih oz. (kot to poimenuje pritožba), da se sodišče ni izreklo o določenih, z njene strani zatrjevanih pravnorelevantnih dejstvih v zadevi. Tako se je do trditev tožnika o izostanku določbe o neposrednem plačilu podizvajalcem v gradbeni pogodbi z dne 17. 8. 2009 opredelilo v 19. točki obrazložitve, glede trditev v zvezi z okoliščino, da je pogodbo o asignaciji v imenu tožnika takrat (nedopustno) sklenil upravitelj prisilne poravnave, pa v točkah 23 in 24 obrazložitve izpodbijane sodbe.

7V obravnavanem gospodarskem sporu tožnik kot stečajni dolžnik izpodbija pravna dejanja (271. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP) sklenitve pogodbe o asignaciji z dne 20. 9. 2011, sklenjene med tožnikom kot asignantom, Mestno občino kot asignatom in toženko kot asignatarjem, ki je po navedeni asignaciji prejela premoženjsko korist v višini 4.456,83 EUR in terja plačilo tega zneska.

8Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo primarno na podlagi presoje, da sporno dejanje ni izpodbojno iz razloga, ker je imelo plačilo Mestne občine toženki pravno naravo zahtevka iz 631. člena OZ (neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika), asignacijska pogodba pa je izvedbo tega plačila le pravnotehnično olajšala. Dodatno po mnenju sodišča prve stopnje ustreznost takšne presoje v konkretnem primeru potrjuje tudi določba četrtega odstavka 10. člena pogodbe št. S-28-10 z dne 2.6.2010 (priloga B2 spisa), v kateri je bilo predvideno plačilo z asignacijo.

9Navedeni presoji prvostopenjskega sodišča v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj so v obravnavanem sporu izpolnjene vse predpostavke oz. pogoji iz 631. člena OZ, ki dajejo podjemnikovim sodelavcem pravico plačilo za opravljeno delo zahtevati neposredno od naročnika. Ugotovljena pravnorelevantna dejstva, ki takšno presojo utemeljujejo so naslednja:

-dne 17.8.2009 je bila sklenjena „glavna“ gradbena pogodba št. 34/2009-zp med Mestno občino (naročnik) in tožnikom (podjemnik), v kateri je bila dogovorjena izvedba prenove kinodvorane v večnamensko gledališko dvorano;

-dne 2.6.2010 sta pravdni stranki sklenili pogodbo, s katero je toženka prevzela izvedbo montaže odvajanja strehe na objektu gledališče MS, torej dela, katera so tudi predmet „glavne“ gradbene pogodbe;

-naročnik je na podlagi 12. začasne situacije po pogodbi št. 34/2009-zp tožniku dolgoval znesek 4.456,83 EUR;

-tožnik je toženki za (nesporno) opravljena dela dolgoval enak znesek na podlagi izstavljenega računa št. 10/100456 (priloga B9 spisa);

-da je toženka s strani tožnika potrjen račun iz prejšnje alineje zaradi izvedbe plačila predložila naročniku.

10Za tožnika pritožbeno ni sporno, da je toženko v konkretnem primeru šteti za njegovo podizvajalko (sodelavko), kot tudi ne (v trenutku sklenitve in izpolnitve asignacije) obstoj njegove terjatve do naročnika in njegovega dolga do toženke. Meni pa, da pogoj za uporabo določbe 631. člena OZ v konkretnem primeru ni izpolnjen zato, ker toženka na naročnika ni naslovila zahteve za neposredno plačilo oz. tega ni niti zatrjevala, sodišče pa tega pravnorelevantnega dejstva ni ugotovilo. Takšno pritožbeno izvajanje je v celoti zmotno oz. v nasprotju s podatki spisa in obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Toženka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2012 zatrjevala, da je naročniku zaradi izvedbe plačila predložila potrjen račun, kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo in povzelo v točki 15 obrazložitve sodbe. Predložitev s strani tožnika potrjenega računa naročniku je nedvomno šteti za zahtevo po (neposrednem) plačilu. Da je imela predložitev računa podlago v sklenjeni asignacijski pogodbi na navedeno ne vpliva, saj je, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, asignacijska pogodba izpolnitev razmerja, nastalega na podlagi 631. člena OZ, le pravnotehnično olajšala. Ker pri plačilu naročnika neposredno podizvajalcu na podlagi 631. člena OZ ne gre za dejanje stečajnega dolžnika, ga že iz tega razloga ni moč izpodbijati po določbah ZFPPIPP (1).

11Kljub temu, da je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti že v skladu z navedeno pravno podlago, je sodišče prve stopnje dodatno primer obravnavalo še z vidika določb ZJN-2 (in v tej zvezi Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju, v nadaljevanju: Uredba), kot tudi iz vidika obstoja objektivnega in subjektivnega pogoja za izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika po določbah ZFPPIPP.

12Pritožba z grajanjem razlogov sodišča prve stopnje o uporabnosti oz. veljavnosti določb ZJN-2 in Uredbe ne more biti uspešna. Bistveno v zadevi je namreč to, da je ZJN-2 tudi pred sprejemom novele ZJN-2B dopuščal izvajanje neposrednih plačil naročnika podizvajalcem, podrobnejša pravila izvedbe plačil pa so bila urejena z Uredbo, ki je stopila v veljavo dne 25. 7. 2007 (dan po objavi v Uradnem listu RS, št. 66-3636/2007), torej tudi že pred sklenitvijo gradbene pogodbe med naročnikom in tožnikom. Kljub temu, da v tej pogodbi določila o dolžnosti neposrednega plačila toženki ni (kar je logično z ozirom na dejstvo, da je bila pogodba med tožnikom in toženko sklenjena šele slabo leto po sklenitvi glavne gradbene pogodbe), je pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je bilo takšno pooblastilo naročniku smiselno dano v zapisu četrtega odstavka 10. člena pogodbe z dne 2. 6. 2010, sicer sklenjene med tožnikom in toženko, neposredno in izrecno pa s sklenitvijo izpodbijane asignacije. Pri izvedbi tega neposrednega plačila pa je bil naročnik seveda dolžan spoštovati pravila Uredbe, predvsem njenega 6. člena, ki izvedbo plačila veže na predložitev predložene potrjene situacije ali računa, kar je bilo v konkretnem primeru, kot že obrazloženo, tudi spoštovano.

13Pritožbeno sodišče se glede na dejstvo, da je tožbeni zahtevek tožnika (in s tem tudi njegova pritožba) neutemeljen že iz doslej navedenih razlogov, ni spuščalo v presojo pravilnosti zaključkov o neizkazanosti objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti oz. se vsebinsko glede tozadevnih pritožbenih očitkov ni opredeljevalo.

14Po obrazloženem je pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi toženka, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

-------------------------------

Op. št. (1): Stališče Vrhovnega sodišča iz odločbe opr. št. III Ips 237/2008 z dne 11.10.2011, povzeto tudi v odločbi Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I cpg 491/2011 z dne 23.3.2012.