VSL sodba I Cpg 756/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v razmerju med pravdnima strankama razveljavilo učinke pravnih dejanj, in sicer učinke pogodbe z dne 1.7.2010, sklenjene med tožečo stranko kot naročiteljem in toženo stranko kot prevzemnikom posla, plačila denarnega zneska 270.481,45 EUR dne 22.9.2010 in plačila denarnega zneska 117.042,31 EUR dne 21.12.2010 (1. točka izreka), toženi stranki je naložilo, naj v roku 15 dni v stečajno maso tožeče stranke plača 387.523,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2011 do plačila (2. točka izreka), toženi stranki pa je tudi naložilo povračilo stroškov tožeče stranke v višini 5.247,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (3. točka izreka).

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno obdobju izpodbojnosti iz 269. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (1. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP), in če je oseba, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP). Pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, je izpodbojno ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP (2. odstavek 271. člena ZFPPIPP). Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (2. točka 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP).

6Sodišče prve stopnje se res ni izreklo o zatrjevanjih tožene stranke, da dejanja niso izpodbojna, saj naj bi šlo za nujne in tekoče posle tožene stranke po definiciji 34. člena ZFPPIPP, kar naj bi pomenilo, da ti posli ne bi mogli biti izpodbojni niti v primeru, da bi se izvajali in plačila zanje izvrševala že po začetku postopka insolventnosti. Tu gre za kršitev, ki jo višje sodišče lahko samo odpravi v smislu 1. odstavka 354. člena ZFPPIPP. Toženi stranki je treba pojasniti, da plačila, ki jih kot nujna za redno poslovanje družbe po nastopu insolventnosti opredeljuje 34. člen ZFPPIPP, samo zato še niso neizpodbojna. 3. odstavek 34. člena ZFPPIPP namreč jasno določa, da poslovodstvo in drugi organi družbe ne smejo opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani, po 4. odstavku 34. člena ZFPPIPP pa za dejanja, ki so prepovedana po 3. odstavku tega člena, veljajo zlasti preusmeritev poslovanja ali finančnih tokov na drugo pravno ali fizično osebo in pravna dejanja, ki bi bila ob stečajnem postopku izpodbojna. Zakaj naj bi bila prav dejanja, ki naj bi jih za tožečo stranko opravljala tožena stranka, in sam prenos določenih storitev na toženo stranko nujna za redno poslovanje tožeče stranke, tožena stranka ni pojasnila. Poleg tega pa tudi v tem primeru ni bilo nobene podlage, da bi tožena stranka za svoje storitve dobila vsa plačila, drugi upniki, katerih terjatve prav tako predstavljajo nujna dejanja in plačila, pa glede na vrednost priznanih terjatev v stečajnem postopku očitno niso bili plačani. Tako ravnanje prepoveduje navedeni 3. odstavek 34. člena ZFPPIPP, saj gre za neenako obravnavanje upnikov – ti upniki so v stečajnem postopku lahko poplačani le v manjšem deležu, nikakor pa ne v celoti, kot je bila očitno tožena stranka, to pa že samo po sebi pomeni, da je izpolnjen objektivni element izpodbojnosti iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP vsaj glede izvršenih plačil.

7Višje sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izpodbojno tudi dejanje sklenitve pogodbe z dne 1.7.2010. Že iz trditev tožene stranke je razvidno, da so bili člani upravnega odbora tožeče stranke (I. Z., A. M. in J. J.) tudi edini, ki so bili zaposleni pri toženi stranki (vloga z dne 23.3.2012), pri čemer je po trditvah tožene stranke le-ta tožeči stranki zaračunavala izključno storitve v zvezi z izvajanjem funkcije poslovodenja, na osnovi izdanih računov za poslovodenje pa je pridobljena sredstva s strani tožeče stranke tožena stranka v celoti prelila v plače oseb, ki so poslovodne funkcije izvajale (vloga z dne 4.12.2012). Zaradi lastniških in upravljavskih povezav med pravdnima strankama ni bilo nobene logične usmeritve za prenos dela upravljavskih funkcij na toženo stranko, tudi tožena stranka pa sama ne ponuja pojasnil, kaj jo je k temu vodilo oziroma kaj je osebe, ki so bile v obeh pravnih osebah iste in so sporno pogodbo sklenile za tožečo stranko, k temu vodilo. V luči začetka postopka prisilne poravnave (predlog je bil vložen 31.12.2010), ki se je zaradi umika predloga za začetek postopka prisilne poravnave ustavil in se je zato začel stečajni postopek, pa je jasno, da je šlo za prepovedano preusmeritev denarnih tokov na drugo osebo, da je šlo za pogodbo, ki je bila izrazito škodljiva za tožečo stranko oziroma za njeno premoženje in s tem za premoženje, namenjeno za poplačilo upnikov. Ob tem tožena stranka tudi ni prerekala trditev tožeče stranke, da so te osebe vse posle opravljale pri tožeči stranki (2. odstavek 214. člena ZPP). Taka pogodba, po kateri naj bi bili po navedbah tožene stranke plačani le stroški poslovodenja oseb, ki so bili člani upravnega odbora tožeče stranke, je bila brez dvoma sklenjena v škodo drugih upnikov tožeče stranke.

8Navedbe tožene stranke, kaj naj bi naredila za tožečo stranko po sporni pogodbi, so pomanjkljive, do podanih trditev pa se je sodišče prve stopnje opredelilo. Pri tem je bilo v zvezi s temi dejstvi, ob izrecni trditvi tožeče stranke, da tožena stranka ni ničesar naredila za tožečo stranko po sporni pogodbi, na toženi stranki trditveno breme, kaj, kdaj in koliko je naredila za tožečo stranko, s tem pa je povezano tudi dokazno breme. Poudariti je potrebno, da pogodba o posredovanju (priloga B9) niti ni podpisana s strani naročnika. Pogodbo z L. je tožena stranka dejansko sklenila v svojem imenu in za svoj račun, in to šele 17.1.2011 (po začetku postopka prisilne poravnave), po navedbah tožene stranke prav z namenom, da bi dejanski (gradbeni) del posla opravila tožeča stranka. Vendar pa tožena stranka pri tem spregleda, da ti posli, ki naj bi pomenili pridobivanje poslov za tožečo stranko, niso tudi posli, za katere je v pogodbi z dne 1.7.2010 navedeno, da sodijo med naloge tožene stranke iz 2. člena pogodbe. Gre le za posle tožene stranke, z vsebino, ki ni predmet sporne pogodbe, zato je bilo vsako dokazovanje z zaslišanjem prič v zvezi s tem nepotrebno. Tudi glede odločbe UVK z dne 23.3.2012 je ugotoviti, da ta ne dokazuje, da je tožena stranka za tožečo stranko opravljala dogovorjene posle, temveč iz nje izhaja, da je obvladovala tožečo stranko zaradi lastniških in upravljavskih povezav, da je s tem odločilno vplivala na poslovno politiko tožeče stranke, in to na nedovoljen način. S takim dokazom pa ni možno dokazati, da je tožena stranka izpolnjevala obveznosti do tožeče stranke po sporni pogodbi. Narava dela prevzemnika posla po podjemni pogodbi namreč ni obvladovanje naročnika, temveč je delo po navodilih naročnika, torej gre za vsebinsko podrejeno vlogo, ne pa za obvladujočo. Tudi ta dokaz torej ne izkazuje, da bi tožena stranka opravljala storitve po pogodbi, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da so bili ti posli dejansko opravljeni.

9Pri tem višje sodišče poudarja, da iz spisa (zadnji narok za glavno obravnavo in izpodbijana sodba) izhaja, da je v dokaznem postopku sodišče prve stopnje vpogledalo listine, ki sta jih predložili pravdni stranki. Tak dokazni sklep je povsem jasen – vpogledalo je vse predložene listine, ni pa vsake posebej analiziralo, saj jih je očitno ocenilo kot nebistvene za odločitev (213. člen ZPP). Višje sodišče zato zaključuje, da kršitev, ki jo zatrjuje tožena stranka (da iz obrazložitve ni razvidno, katere konkretne dokaze je sodišče v postopku izvedlo), ni podana.

10Poudariti je potrebno, da res iz pogodb o zaposlitvi pri toženi stranki izhaja, da so imeli I. Z., A. M. in J. J. pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi poslovodne osebe za polovičen delovni čas, od 1.7.2010 dalje pa so bili pri tožeči stranki zaposleni le za delovni čas 20 ur na teden. Ob dejstvu, da so vse delo v zvezi s tožečo stranko opravljali pri tožeči stranki (neprerekana trditev tožeče stranke), dela za toženo stranko pa naj bi po pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih s toženo stranko, opravljali na sedežu tožene stranke ali v drugih prostorih tožene stranke v Ljubljani, po potrebi pa tudi zunaj tega kraja, je tudi videti, da ni šlo za opravljanje dela poslovodenja kako drugače, kot pa pred sklenitvijo sporne pogodbe z dne 1.7.2010. Vse to kaže, da so člani upravnega odbora delo opravljali tako, kot do takrat, sama pogodba pa je bila usmerjena zgolj proti premoženju tožeče stranke, s posledico oškodovanja bodoče stečajne mase oziroma v kršitev enakopravnega obravnavanja upnikov tožeče stranke. Glede na navedeno se višje sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je sploh opravila kako delo za tožečo stranko, pri čemer višje sodišče še dodaja, da bi glede na vsesplošno prepletenost morala točno navesti, kaj je bilo narejeno v okviru del upravnega odbora tožeče stranke, kaj pa zunaj tega okvira, torej po pogodbi pravdnih strank. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je bilo na toženi stranki, ki pa tega bremena ni zmogla. Ob pomanjkljivih trditvah tožene stranke tudi ni bilo potrebno izvajanje dokazov, saj z izvedbo dokazov (zaslišanjem prič) pomanjkljivih trditev ni mogoče dopolnjevati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič kot nepotrebne.

11V zvezi s subjektivnim elementom izpodbojnosti je sodišče prve stopnje zapisalo, da je že ugotovilo, da je tožena stranka prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev. Temu je tožena stranka nasprotovala, v pritožbi je navedla, da se 2. odstavek 271. člena ZFPPIPP nanaša na stipulacijski del posla, torej na zavezo, da tožena stranka opravi nasprotno izpolnitev, ne pa na izpolnitveni del posla, torej na dejansko izpolnitev.

12Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zanikala, da bi vedela za insolventnost tožeče stranke v času sklepanja pogodbe in v času spornih plačil, navajala je tudi, da v tem času tožeča stranka sploh ni bila insolventna. Na to je tožeča stranka odgovorila s trditvami, podanimi na prvem naroku za glavno obravnavo, da je poslovodstvo tožeče in tožene stranke (gre za iste osebe!) že pred sklenitvijo pogodbe z dne 1.7.2010 vedelo za plačilno nesposobnost tožeče stranke, plačila pa so dnevno usklajevali in plačevali le najbolj nujne stroške, takrat so zamujali s plačili praktično vsem dobaviteljem, vodstvo pa se je pripravljalo na izvedbo prisilne poravnave. Tem navedbam tožena stranka ni opredeljeno nasprotovala, zato jih je šteti za priznane (2. odstavek 214. člena ZPP). Namen zanikanja teh dejstev namreč glede na dodatne navedbe tožeče stranke in v zvezi s tem predlaganim dokazom (zaslišanje priče) ne izhaja iz prejšnjih navedb tožene stranke.

13Ob dejstvu, da je tožeča stranka zelo zamujala s plačili svojih obveznosti, ki je nenazadnje tudi splošno znano dejstvo, pa bi moralo biti vsakemu skrbnemu poslovodstvu znano, da družba v daljšem obdobju ni sposobna poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. Na to kaže tudi višina prijavljenih in priznanih terjatev v stečajnem postopku. Tako stanje pa v skladu s 1. točko 1. odstavka 14. člena ZFPPIPP pomeni stanje insolventnosti, ki bi ga uprava najmanj morala prepoznati, s tem pa bi s tem morala biti seznanjena tudi tožena stranka, ki so jo obvladovale iste fizične osebe.

14Čeprav ima tožena stranka prav, ko trdi, da mora biti za uporabo 2. odstavka 271. člena ZFPPIPP neodplačnost posla podana že v zavezovalni fazi, čemur v obravnavani zadevi ni bilo tako, pa po oceni višjega sodišča ni dvoma, da je podan subjektivni element izpodbojnosti iz 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, saj je tožena stranka ob sklenitvi posla najmanj morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna.

15Tako se je strinjati z zaključkom, da sta podana tako objektivni kot subjektivni element izpodbojnosti, zato je bilo zahtevku tožeče stranke pravilno ugodeno. Izpodbijana sodba je tako pravilna, višje sodišče pa je na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP lahko samo odpravilo kršitve postopka. Zato je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

16Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške.