VSL sodba in sklep I Cp 116/2009

1.) Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2.) Pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje se delno ugodi in sicer tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. štev. In 48/2003 z dne 25.9.2003 razveljavi tudi v delu, kolikor je toženi stranki naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 497,26 EUR od 2.3. 2002, in sicer kolikor presegajo znesek glavnice (torej kolikor presegajo 497,26 EUR) in se tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. V preostalem delu pa se pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in se izpodbijana sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odmerilo stroške izvedenine v znesku 408,69 EUR. S sodbo pa je vzdržalo v veljavi svoj sklep opr. štev. In 48/2003, z dne 25.9.2003 v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo 497,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2002 dalje do plačila in stroškov izvršilnega postopka v znesku 115,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2003 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku 300,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeni sklep in sodbo vlagata pritožbi toženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge. V obeh pritožbah poudarjata, da je mnenje izvedenke ničvredno, saj je bilo izdelano na podlagi fotokopij spisa in ne na podlagi originalnih listin. V pritožbi zoper sodbo še poudarjata, da je njunega pooblaščenca sodišče prve stopnje onemogočilo pri zastopanju. Predlagata razveljavitev tako sodbe kot tudi sklepa.

Pritožba zoper sklep ni utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je delno utemeljena.

K pritožbi zoper sklep

Prav vseeno je ali izvedenec v pravdnem postopku izdela izvedensko mnenje na podlagi spisa oz. originalnih podatkov ter listin spisa ali pa fotokopiranih listov oz. listin, ki se nahajajo v spisu. Bistveno je, da gre za verodostojne kopije v potrebnem obsegu, čemur pa pritožnika v konkretnem primeru ne oporekata. V pritožbi izpostavljena okoliščina torej na vsebino in pravilnost izvedenskega mnenja sama po sebi prav gotovo ne more vplivati. Pritožnika verodostojnosti kopij (v smislu ponareditve) kot tudi ne morebitnemu manjku listin, ki bi jih izvedenka potrebovala za izdelavo izvedenskega mnenja, ne oporekata in so zato vse njune sicer zelo obširne pritožbene trditve, ki izražajo grajo ravnanju sodišča, ki izvedenki naj ne bi izročilo originalnega spisa temveč ga naj bi le fotokopiralo in fotokopije poslalo izvedenki, pravno nepomembne.

Pritožnika nadalje substancirano ne izpodbijata višine odmerjene izvedenine, pritožbeno sodišče pa tudi po uradni dolžnosti ni ugotovilo kakšnih napak pri izračunu zneska priznane nagrade za izvedenkino mnenje, upoštevaje tudi določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 7/2002 do 71/2007).

Zato je bilo potrebno pritožbo zoper sklep zavrniti ter izpodbijani sklep potrditi (člen 353 ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

K pritožbi zoper sodbo

Izrek izpodbijane sodbe je povsem jasen in ni v medsebojnem nasprotju, kot to poskušata prikazati pritožnika. Zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Enaki razlogi kot za pritožbo zoper sklep veljajo tudi za pritožbo zoper sodbo. Izvedenkino mnenje je strokovno pravilno, čeprav izdelano na podlagi fotokopiranega pravdnega spisa oz. listin iz spisa in sodba sodišča prve stopnje, ki delno temelji na njenem izračunu, dejansko in materialno pravno pravilna. Zakaj naj bi bilo mnenje nepravilno, pritožnika sicer substancirano niti ne pojasnita. Mnenje ni nejasno, nepopolno ali pa s samim seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju in torej izpolnjuje tudi procesne zahteve iz 254. člena ZPP.

Pooblaščencu pritožnikov tudi ni bila onemogočena možnost zastopanja, saj je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje z dne 16.10.2008, s katerim sodišče prve stopnje pooblaščencu pritožnikov ni dopustilo zastopanja in odločilo, da procesnih dejanj pooblaščenca, ki bi jih v nadaljevanju postopka opravil za toženo stranko, ne bo upoštevalo, razveljavilo. Zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti oz. pravice do izjave).

Povsem nepomembni so končno tudi pritožbeni očitki v zvezi s predlogom za izvršbo ter verodostojno listino oziroma v tej zvezi izpodbijanim sklepom o izvršbi oz. oporekanjem njegovi delni pravnomočnosti. Predmet pritožbenega izpodbijanja je namreč v tej fazi postopka zgolj izpodbijana sodba in ne že pravnomočni del sklepa o izvršbi. Sodišče prve stopnje je odločalo zgolj še o pogodbenih obrestih že od pravnomočno prisojene glavnice, pri čemer datum zapadlosti obresti ter datum plačila zneska glavnice med strankama nista bila sporna, v pritožbi pa posebej tudi ni sporna sama višina prisojenih obresti.

Sodišče druge stopnje pa sicer po uradni dolžnosti ugotavlja, da je v zvezi z odločitvijo o s tožbenem zahtevku za plačilo zamudnih obresti od zneska 497,26 EUR od 2.3.2002 do plačila kršeno materialno pravno pravilo - prepoved ultra alterum tantum. V konkretnem primeru je pomembno ali so natekle zamudne obresti od glavnice presegle glavnico do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list RS 40/2007; OZ-A). V takšnih primerih so namreč upoštevaje določbo 376. člena OZ (v zvezi s 1060. členom OZ ter odločbo Ustavnega sodišča RS štev. U-I-300704, z dne 2.3.2006) zamudne obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS štev. Up-699/05-22, z dne 5.7.2007; zakon je začel veljati dne 22.5.2007). Z navedenim dnem (22.5.2007) je bila uveljavljena sprememba določbe 376. člena OZ, ki je ukinila prepoved ultra alterum tantum in ponovno dopustila tek zamudnih obresti preko višine glavnice. Iz priloženega izračuna, ki je sestavni del te sodbe, pa je razvidno, da so v konkretnem primeru zamudne obresti do navedenega dne že presegle omenjeno glavnico in so zato prenehale teči. Ker sodišče prve stopnje ni omejilo teka zamudnih obresti, je torej nepravilno uporabilo materialno pravo in je zato pritožbeno sodišče v tem delu spremenilo sodbo, kot je razvidno iz izreka pritožbene odločbe.

Ob povedanem je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v preostalem delu pa zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (člena 353 ZPP in 4. točka 358. člena ZPP).