VSC sklep Cpg 232/2013

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločitev.
Pritožba stranskega intervenienta se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 1844/2010 z dne 12.6.2012 izreklo:“ I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 216.268,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: 150.169,44 EUR od 17.2.2010 do plačila, od zneska 1.027,11 EUR od 7.2.2010 do plačila,od zneska 53.238,06 EUR od 2.3.2010 do plačila, od zneska 2.652,47 EUR od 11.2.2010 do plačila, od zneska 8.315,57 EUR od 19.7.2010 do plačila, od zneska 865,41 EUR od 20.7.2010 do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške tega postopka v znesku 7.125,72 EUR v roku 15 dni od vročitve odločbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom I Pg 1844/2010 z dne 6.6.2012 izreklo:“Stranska intervencija V. d.d - v stečaju na strani tožene stranke se zavrne.“

Pritožba zoper sklep o zavrnitvi stranske intervencije

Sodišče prve stopnje je v sklepu, s katerim je zavrnilo stransko intervencijo V. d.d.- v stečaju na strani tožene stranke navedlo, da med pravdnima strankama teče pravda zaradi plačila terjatve v znesku 216.268,06 EUR s pripadki. V. d.d.- v stečaju je dne 7.5.2012 priglasil stransko intervencijo na strani tožene stranke, o kateri se tožeča stranka ni izjavila. Po določbi prvega odstavka 199.člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se lahko tisti, ki ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki kot intervenient, izjavo o vstopu pa poda na naroku ali s pisno vlogo (tretji odstavek 199.člena ZPP). Intervencija je dopustna le, če ima intervenient pravni interes, pravno korist od tega, da zmaga v pravdi ena od strank te pravde, ta pa je podana takrat, kadar je intervenient s stranko, ki se ji pridruži, v takšnem pravnem razmerju, da bi odločitev lahko vplivala na njegov civilnopravni ali javnopravni položaj, intervenient pa mora izpolnjevati poleg tega tudi splošne predpostavke glede sposobnosti biti stranka in glede pravdne sposobnosti. Intervenient se lahko pridruži eni pravdni stranki na lastno pobudo ali pa, ker ga je glavna stranka obvestila o pravdi in pozvala, naj ji v pravdi pomaga. Intervencija se izvrši z vstopno izjavo. Če je ta priglašena z vlogo, mora imeti ta poleg splošnih podatkov tudi pridružitveno (vstopno) izjavo, to je izjavo, da se intervenient pridružuje postopku, na čigavi strani se pridružuje postopku, navesti pa mora tudi svoj intervencijski interes, ga obrazložiti in po potrebi verjetno izkazati. V. d.d.- v stečaju v svoji priglasitvi stranske intervencije ni navedel nič od zgoraj naštetega, zato je sodišče zaradi ne izkazanega pravnega interesa na strani tožene stranke priglašeno stransko intervencijo zavrnilo.

Zoper ta sklep je po svojem pooblaščencu vložil pravočasno pritožbo stranski intervenient iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter dopusti stransko intervencijo ali izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba navaja, da je v obravnavanem primeru na predlog tožene stranke sodišče prve stopnje sedaj pritožnika pozvalo k priglasitvi stranske intervencije, nato pa priglašeno intervencijo zavrnilo, čeprav pravdni stranki priglašeni intervenciji nista nasprotovali.

Stranski intervenient se strinja s stališčem sodišča prve stopnje. da je pravna korist podana takrat, če je s toženo stranko v takšnem razmerju, da bi odločitev lahko vplivala na njegov civilnopravno pravni položaj in ravno za takšno situacijo gre v obravnavanem primeru.

V pravdi namreč tožeča stranka od tožene stranke zahteva, da ji plača terjatev, ki jo od tožene stranke zahteva tudi stranski intervenient. Terjatev nedvomno obstaja, vprašanje je zgolj komu jo bo tožena stranka poravnala in na kakšen način. Terjatev se nanaša na izvedena gradbena dela, ki jih je stečajni dolžnik pred začetkom stečajnega postopka opravil za O. Ž., tožeča stranka pa je bila podizvajalec stečajnega dolžnika. Tožeča stranka v pravdi zatrjuje, da je terjatev (ki je v osnovi terjatev stečajnega dolžnika) prešla nanjo, s čimer pa se stečajni dolžnik ne more strinjati, ker meni, da spada vtoževana terjatev (še vedno) v njegovo premoženje.

Terjatev je O. Ž. kot pogojno prijavila v stečajni postopek (zaradi možnosti pobota) in tudi tožeča stranka jo je prijavila v stečajni postopek kot nepogojno in ji je bila priznana.

Pritožba meni, da je glede na vse navedeno potrebno stranskemu intervenientu dovoliti sodelovanje v postopku, kjer bo med drugim lahko zatrjeval in dokazoval, da terjatev do O. Ž. ni prešla na njegovega podizvajalca (tožečo stranko) in da podizvajalec ne more biti privilegiran proti upnikom na način, da pride do popolnega poplačila svoje terjatve iz terjatve stečajnega dolžnika proti O. Ž. (tožeči stranki).

Če bo terjatev dosojena tožeči stranki, potem bo s plačilom prenehala in stečajni dolžnik iste terjatve ne bo mogel terjati od tožeče stranke.

Stroški pritožbe niso priglašeni.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in najprej pojasnila, da stranski intervenient ne zahteva poplačila terjatve, ki se vtožuje do tožene stranke, saj je vtoževano terjatev v višini 207.087,08 EUR tožena stranka stranskemu intervenientu v celoti plačala in v postopku v zvezi s tem predložila dokazila.

Stranski intervenient v pritožbi navaja, da je tožeči stranki v stečajnem postopku priglašeno terjatev priznal, torej priznava, da jo dolguje sam in ne tožena stranka, ki je vtoževano terjatve priglasila v stečajnem postopku nad stranskim intervenientom kot pogojno, ker bo imela v primeru neugodnega izida v pravdi regresni zahtevek do stranskega intervenienta.

Tožena stranka ni priglasila stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne izpodbija za v zadevi odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kolikor je to ugotovilo, da sedaj pritožnica sploh ni navedla svoj intervencijski interes, tako da bi ga obrazložila in da bi ga po potrebi tudi za verjetno izkazala. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi vloge lahko le ugotovilo, da je pritožnica sicer priglasila stransko intervencijo, vendar pa ni obrazložila svojega intervencijskega interesa.

Te odločilne dejanske okoliščine pritožba ne izpodbija in ob takšnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je skladno s prvim odstavkom 200. člena ZPP intervencijo zavrnilo in je pritožba povsem neutemeljena.

Stranski intervenient je tisti, ki mora izkazati svoj intervencijski interes, kar drugače povedano pomeni, da ga mora obrazložiti in po potrebi verjetno izkazati. Pri tem je seveda dopustno, da se v primeru, ko ga ena od strank v postopku povabi z obvestilom o pravdi po 204. členu ZPP, da se pravdi pridruži kot stranki intervenient in v obvestilu navede, zakaj meni, da je intervencija smiselna, da se stranski intervenient sklicuje glede svojega intervencijskega interesa na navedbe stranke, vendar pa mora to sklicevanje biti izrecno izraženo in ne zadošča, kot je bilo v obravnavani situaciji, da je pritožnik poslal zgolj vlogo v vsebini, ki glasi: “V zgoraj navedenem gospodarskem sporu, ki se pred Okrožnim sodiščem v Celju vodi pod opr.št. I Pg 1844/2010 družba V. d.d.- v stečaju, S. t. ..., V., ki jo po pooblastilu stečajne upraviteljice A.G. zastopa odvetniška pisarna K., Š. in partnerji d.o.o., K. c. ..., R. n. K. (pooblastilo priloženo), priglaša stransko intervencijo na strani tožene stranke O. Ž.“(listna številka 103 spisa).

Z vlogo, kot je citirana, pritožnik ni z ničemer obrazložil svojega intervencijskega interesa in gre za „golo“ vlogo, ki pa ne nalaga sodišču prve stopnje, da bi jo moralo vračati v dopolnitev v smislu 108.člena ZPP, saj vloga vsebuje vse sestavine, da je sposobna za obravnavanje, odsotnost obrazložitve intervencijskega interesa pa narekuje odločitev, kot jo je pravilno sprejelo sodišče prve stopnje, s tem, ko intervencije ni dopustilo.

Pritožbene navedbe, da v pravdi tožeča stranka od tožene stranke zahteva, da ji plača terjatev, ki jo od tožene stranke zahteva tudi stranski intervenient in da terjatev nedvomno obstaja, vprašanje je zgolj komu jo bo tožena stranka poravnala in na kakšen način ter da se terjatev nanaša na izvedena gradbena dela, ki jih je stečajni dolžnik pred začetkom stečajnega postopka opravil za O. Ž., tožeča stranka pa je bila podizvajalec stečajnega dolžnika in da tožeča stranka v pravdi zatrjuje, da je terjatev (ki je v osnovi terjatev stečajnega dolžnika) prešla nanjo, ter da se s tem stečajni dolžnik ne more strinjati, ker meni, da spada vtoževana terjatev (še vedno) v njegovo premoženje in da je terjatev O. Ž. kot pogojno prijavila v stečajni postopek (zaradi možnosti pobota) in tudi tožeča stranka jo je prijavila v stečajni postopek kot nepogojno in ji je bila priznana ter da je glede na vse navedeno potrebno stranskemu intervenientu dovoliti sodelovanje v postopku, kjer bo med drugim lahko zatrjeval in dokazoval, da terjatev do Občine Žalec ni prešla na njegovega podizvajalca(tožečo stranko) in da podizvajalce ne more biti privilegiran proti upnikom na način, da pride do popolnega poplačila svoje terjatve iz terjatve stečajnega dolžnika proti O. Ž. (tožeči stranki), so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati, saj pritožnik ne navede, zakaj teh navedb ni mogel podati že v vlogi, s katero je priglašal svojo stransko intervencijo (337. člen ZPP) in bi s takimi navedbami nedvomno zadosti obrazložil svoj intervencijski interes.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo stranskega intervenienta zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2.točka 365.člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Pritožbenemu sodišču se ni bilo potrebno izrekati glede stroškov pritožbenega postopka, ker niti pritožnik niti tožena stranka, ki je odgovorila na pritožbo, nista priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba zoper sodbo

Zoper sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka,zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba povzema da je sodišče prve stopnje zaključilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka temelji na pooblastilu v pogodbi K. O. ... (temeljna pogodba), sklenjene med toženo stranko in družbo V. d.d., ki je toženo stranko pooblastila, da plačuje upnikom - podizvajalcem družbe V. d.d. (4.člen te pogodbe) ter da že na tej pravni podlagi po sprejemu pooblastila s strani tožene stranke družba V. d.d. ni mogla preklicati /obiti/pooblastila po toženi stranki že prejetega pooblastila na škodo podizvajalcev. Tako na podlagi te temeljne pogodbe sodišče prve stopnje meni, da bi tožena stranka na podlagi tega pooblastila morala dela, ki jih je izvedla tožeča stranka plačati samo njej in to bi bila pravno veljavna izpolnitev. Po stališču sodišča prve stopnje je že s temeljno pogodbo nastalo asignacijsko razmerje v korist tožeče stranke, pri tem pa da dvojno pooblastilo pri izvedbi postopka in vsebine pogodb narekuje že sam Zakon o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2).

Takšna presoja sodišča prve stopnje je za toženo stranko presenečenje, ker kaj takega, da bi že po temeljne pogodbi nastalo asignacijsko razmerje, ni trdila niti tožeča stranka.

Pritožba izpostavlja zmotno uporabo materialnega prava, saj je temeljna pogodba sklenjena v času, ko je veljal ZJN-2 iz leta 2006 (brez novel) in Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (v nadaljevanju Uredba), ki je pričela veljati 25.7.2007. Samo šesti odstavek 4. člena ZJN-2 je določal: „Vlada z namenom zagotovitve finančne discipline s predpisom natančneje določi pravila v primerih, ko ponudniki nastopajo s podizvajalci, tako, da v pogodbi glavni izvajalec pooblasti naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma situacije neposredno plačuje podizvajalcem. Glavni izvajalec mora računu oziroma situaciji obvezno priložiti potrjene račune oziroma situacije svojih podizvajalcev,“ in nobene druge določbe glede obveznost naročnika in glavnega izvajalca do podizvajalcev ZJN-2 ni vseboval.

Z zapisom takšnega pooblastila v temeljni pogodbi med toženo stranko in družbo V. d.d. je bilo zadoščeno formalnim pogojem, da bi tožena stranka lahko plačevala dela tožeči stranki, vsekakor pa je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi že navedeno pooblastilo pomenilo, da je v trenutku sklenitve temeljne pogodbe nastala asignacija ter bila vzpostavljena neposredna obveznost za plačilo izključno med naročnikom (toženo stranko) in podizvajalcem (tožečo stranko).

Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se je pogodbeno določilo sklicevalo še na Uredbo in tako pooblastilo konkretizira pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi šele lahko ustvarili neposredno zavezo plačila med naročnikom del ter podizvajalcem.

Sodišče prve stopnje je sporno razmerje presojalo le po temeljni pogodbi (4.člen te pogodbe), bi pa moralo upoštevati, da ZJN-2 iz leta 2006 in Uredba nista posegla v splošna pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) iz 631.člena, ki določa pogoje, pod katerimi naročnik sme in mora plačati neposredno podizvajalcem svojega izvajalca.

Uredba je, kot trdi pritožba, le določila pogoje, pod katerimi se domneva, da je glavni izvajalec pripoznal terjatve podizvajalca in če je izpolnjen pogoj o domnevanem pripoznanju lahko podizvajalec zahteva neposredno plačilo od naročnika, če so obenem izpolnjeni ostali pogoji iz 631.člena OZ ( podizvajalčeva terjatev do izvajalca mora biti dospela, izvajalčeva terjatev do naročnika mora biti dospela, obe terjatvi se morata nanašati na ista dela, podizvajalec mora zahtevati plačilo od naročnika).

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je napačno presojalo pojem asignacije, ki je zložen posel in se sestoji iz dveh enostranskih poslov - dveh pooblastil. V temeljeni pogodbi ni pooblastila tožeči stranki, da v svojem imenu sprejme izpolnitve, prav tako ni akcepta pooblastila tožene stranke. Poleg tega je asignacija mogoča le glede obstoječih, torej že nastalih terjatev, v trenutku sklenitve temeljne pogodbe terjatve še sploh niso obstajale, in četudi bi se sledilo sodišču prve stopnje, da gre za zakonito asignacijo, je potrebo vedeti, da nikoli ni bila izražena volja tožeče stranke, da na tej podlagi sprejme plačilo.

Ker s sklenitvijo temelje pogodbe ni nastala asignacija, sta pravdni stranki v skladu s tripartitnim sporazumom šele po nastanku in zapadlosti terjatev skupaj z V. d.d. podpisovali posamezne asignacije, na podlagi katerih je tožena stranka sprejela nalog ter tožeči stranki v celoti izpolnila obveznosti po asignacijski pogodbi. Povsem zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka najkasneje z vložitvijo predpravdnega zahtevka sprejela pooblastilo v njeno korist.

Pritožba opozarja na nasprotje razlogov izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje samo pojasni, da ZJN-2 in Uredba ne določata neposrednega plačila podizvajalcem, nato pa presodi, da vključitev pooblastila v pogodbo kot ga nalaga zakon, pomeni neposredno zavezo za plačilo.

Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- tožeča stranka je kot podizvajalec z družbo V. d.d. kot glavnim izvajalcem na podlagi Pogodbe o celostnem urejanju odvodnjavanja in čiščenja komunalnih voda in varovanju vodnih virov na povodju S., sklenjene s toženo stranko 22.10.2008 pod št. K. O. …, sklenila dve podizvajalski pogodbi in sicer št. … C. z dne 6.11.2009 za izvedbo del :“ Ureditev ceste K. - L.“ in št. … C. z dne 14.12.2009 za izvedbo del: “Ureditev ceste L. v. - B. (kanal) P.” in naročena so bila še dela po predračunu št....-C.;

- da obstajajo potrjene situacije in dolgovani zneski družbe V. d.d. do tožeče stranke kot podizvajalca: po situaciji št. ... z dne 1.12.2009 v višini 150.169,44 EUR z zapadlostjo 16.2.2010; po računu št. ... z dne 30.12.2009 v višini 1.027,11 EUR z zapadlostjo 6.2.2010; po situaciji št. ... z dne 8.1.2010 v višini 53.238,06 EUR z zapadlostjo 1.3.2010, po računu št. ... z dne 10.2.2010 v višini 2.652,47 EUR z zapadlostjo 27.3.2010, po situaciji št. ... z dne 4.5.2010 v višini 8.315,57 EUR z zapadlostjo 18.7.2010, po situaciji št. ... z dne 24.5.2010 v višini 865,41 EUR z datumom zapadlosti dne 20.7.2010, tako da zanaša skupaj terjatev tožeče stranke do V. d.d. za izvršena dela v znesku 216.268, 06 EUR;

- po sklenitvi podizvajalskih pogodb so bili podpisani trije tripartitni sporazumu in sicer sporazum z dne 6.11.2009 (za obveznost do višine 240.513,73 EUR na osnovi pogodbe št. ...-CMC), sporazum z dne 9.12.2009 ( za obveznost do višine 63.216,74 EUR na osnovi ponudbenega predračuna št. ... -CMC) ter sporazum brez datuma (za obveznost do višine 148.484,40 EUR na osnovi ponudbenega predračuna št. ...-CMC in vsi trije sporazumi vsebujejo pooblastilo toženi stranki, da v imenu glavnega izvajalca izvršuje nakazila za obveznosti glavnega izvajalca do tožeče stranke neposredno tožeči stranki;

- da so sporazumi bili delno izpolnjeni in sicer sporazum z dne 6.11.2009 za znesek 90.393,72 EUR, sporazum brez datuma je bil izpolnjen za 111.363,30 EUR, sporazum z dne 9.12.2009 pa ni bil niti delno izpolnjen;

- da je tožeča stranka s pozivom z dne 29.6.2010 pozvala toženo stranko na plačilo neplačanega dolga, ki je plačilo zavrnila z navedbo, da je plačala vse, za kar so bile sklenjene asignacijske pogodbe, v preostalem pa je plačevala neposredno glavnemu izvajalcu, razen 10% zadržanih sredstev;

- da je v Pogodbi o celostnem urejanju odvodnjavanja in čiščenja komunalnih voda in varovanju vodnih virov na povodju S. z 22.10.2008 pod št. K. O. ..., sklenjeni med toženo stranko kot naročnikom in glavnim izvajalcem V. d.d. v 4. členu opredeljeno, da izvajalec pooblašča naročnika iz te pogodbe, da na podlagi šestega odstavka 4. člena Zakona o javnem naročanju ter v skladu z Uredbo o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (Ur. l. RS št. 66/2007), na podlagi potrjenega računa oziroma situacije neposredno plačuje podizvajalcem. Glavni izvajalec mora računu oziroma situaciji obvezno priložiti potrjene račune oziroma situacije svojih podizvajalcev.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je že s temeljno pogodbo dano nakazilo (asignacija) v smislu 1035. člena OZ, ki upravičuje tožečo stranko, kot podizvajalca, da zahteva plačilo od tožene stranke kot naročnika del za tista dela, ki jih je opravila na podlagi pogodbenega razmerja med njo in glavnim izvajalcem.

Pravilno pritožba meni, da je v temeljni pogodbi umanjkal bistveni del nakazila,to pa je pooblastilo glavnega izvajalca (nakazovalca, asignanta), prejemniku nakazila (tožeči stranki, asignatarju), da v svojem imenu sprejme izpolnitev. Prejemnik nakazila ima pravico zahtevati od nakazanca izpolnitev šele takrat, ko mu ta izjavi, da sprejema nakazilo (1036. člen OZ) in kar je je bistveno in ureja 1040. člen OZ, upnik ni dolžan privoliti v dolžnikov nakazilo, s katerim naj bi dolžnik izpolnil svojo obveznost, vendar pa ga mora o svoji zavrnitvi obvestiti, ker mu sicer odgovarja odškodninsko in šele, ko je upnik privolil v nakazilo, je dolžan zahtevati od nakazanca, da ga izpolni.

Sodišče prve stopnje sicer samo pravilno ugotovi, da niti ZJN-2 niti Uredba ne dajeta podizvajalcu pravico zahtevati neposredno plačilo od naročnika (26.točka obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar pa materialno pravno zmotno zaključi, da pa je takšno pooblastilo vsebovano v sami temeljni pogodbi, vendar pa temu ni tako, ker ne vsebuje nakazila (dvojnega pooblastila), kar je že pojasnjeno, tako da sploh ni nastala pogodbena pravna podlaga (po temeljni pogodbi) za neposredni zahtevek tožeče stranke za plačilo opravljenega dela do tožene stranke kot naročnika del.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega (pogodbenega prava), ko je sporno razmerje presojalo zgolj na podlagi določil temeljne pogodbe, zaenkrat preuranjeno ugodilo tožbenemu zahtevku, je pritožbeno sodišče, ne da bi se ukvarjalo z drugimi pritožbenimi očitki, že iz tega razloga pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče o zadevi ne more odločiti samo, ker bi sicer stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165.člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče upoštevati, da je temeljna pogodba, torej pogodba med naročnikom del in glavnim izvajalcem del bila sklenjena v času, ko je veljal ZJN-2 brez novel in zgolj Uredbo o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju, brez novel, ki so razmerja med naročniki, glavnimi izvajalci in podizvajalci (skušala) konkretneje urediti. Upoštevati pa bo moralo, da so poleg temeljne pogodbe bile sklenjene podizvajalske pogodbe, ki pa so kot bistven pogoj za veljavnost štele sklenitev Sporazumov ureditvi medsebojnih razmerij, ki so tudi bili sklenjeni in sporno razmerje presojati tudi glede na ta pogodbena razmerja. Vsekakor ne bo smelo spregledati vseh ugovor, ki jih je podala tožena stranka tako glede zadržanih sredstev, kot glede zapadlosti terjatev v višini 9.180,98 EUR glede nezmožnosti plačila zaradi prepovedi izplačil po začasni odredbi kot tudi vpliv v stečajnem postopku priglašenih in priznanih terjatev ali prerekanih terjatev. Presojati bo moralo, v odvisnosti od ugotovljenega dejanskega stanja, tožbeni zahtevek na pravnih podlagah, kot jih je izrecno opredelila tožeča stranka.