VSK sklep II Ip 162/2012

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru prvega in drugega dolžnika in razveljavilo sklep o izvršbi tega sodišča z dne 23.1.2012, VL1 ter predlog upnika za izvršbo kot nedovoljen zavrglo. Poleg tega je sodišče prve stopnje razveljavilo tudi sklep o zavarovanju z dne 2.2.2012, Z1 in predlog upnika za izdajo predhodne odredbe kot neutemeljen zavrnilo, ugovor prvega in drugega dolžnika pa zavrglo. Upniku je tudi naložilo, da je dolžan v osmih dneh plačati nerazdelno dolžnikoma stroške postopka v višini 33.777,96 EUR.

Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil upnik po svojem pooblaščencu in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne ugovor prvega in drugega dolžnika zoper sklep o izvršbi, prav tako pa tudi ugovor prvega in drugega dolžnika zoper sklep o zavarovanju, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da sodišče sploh ni obrazložilo, zakaj sta zahtevek po tej zadevi in zahtevek iz pravde enaka. Ne gre za identičen tožbeni predlog, kar pa zadeva ekvivalenčno teorijo pa tudi dejanska podlaga ni enaka. V izvršbi je bila namreč s strani prvega dolžnika izdana menica, drugi dolžnik pa je menico avaliral. Po drugi strani pa gre v pravdi za navideznost domnevnega tristranskega dogovora. Dolžnika bosta lahko po razveljavitvi sklepa o izvršbi v bodoči pravdi uveljavljala tudi ugovore iz temeljnega posla. Vendar sodišče ne bo odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi pravnega posla, ki ne predstavlja tožbene podlage, temveč bo odločalo le utemeljenosti ugovora. V pravdi se ne vodi zadeva na ugotovitev neobstoja menične zaveze, pač pa za neobstoj kreditnega razmerja in vračil menic. Z izdajo sklepa o razveljavitvi sklepa o izvršbi ni več pravne podlage za sklep o zavrženju, saj ta sklep še ni pravnomočen. Do pravnomočnosti ostajajo vsi zakonski pogoji iz 257. in 258. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Napačna je tudi odločitev o stroških, saj dolžnikov ugovor o predhodni odredbi ni bil potreben.

Dolžnika sta po svoji pooblaščenki podala odgovor na upnikovo pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba upnika je utemeljena.

V predmetnem izvršilnem postopku na podlagi menice kot verodostojne listine uveljavlja upnik do dolžnikov plačilo (in izterjavo) zneska 10.909.740,89 EUR s pp. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da v predhodno začeti pravdi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (VIII Pg1), dolžnika (kot tožnika) tožita upnika (kot toženca) in družbo M. d.o.o. na ugotovitev ničnosti pogodbe o kratkoročnem posojilu (na podlagi katere je upnik prvemu dolžniku odobril posojilo v višini 10 mio EUR, ki ga je dolžnik zavaroval z bianco menicami, ki jih je izročil upniku) in pogodbe o pristopu k dolgu (na podlagi katere je drugi dolžnik pristopil k dolgu po omenjeni kreditni pogodbi in se zavezal kot menični porok) in zahtevata vrnitev menic in ugotovitev neobstoja terjatev upnika do dolžnikov. Po oceni sodišča prve stopnje je zato podana litispendenca (tretji odstavek 189. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). S takšnim pravnim naziranjem pa pritožbeno sodišče ne soglaša.

V konkretnem primeru namreč ugotovitvena tožba (pa tudi dajatvena tožba na vrnitev menic ni enaka zahtevku na plačilo menične obveznosti) ni ustvarila ovire litispendence za kasnejši predlog za izvršbo na podlagi menice kot verodostojne listine, saj gre pri omenjenem dajatvenem izvršilnem predlogu po vsebini za celovitejše pravno varstvo, upoštevaje tudi, da gre za poseben menični spor. Identiteta zahtevka se namreč ne upošteva le glede na tožbeni predlog (omenjena tožbena predloga sta nedvomno različna), marveč je treba upoštevati tudi dejanski tožbeni temelj. Dejanski stanji pa sta v konkretnem primeru različni: menični zahtevek je po vsebini pravnega varstva (četudi so glede na naravo menice dopustni ugovori iz temeljnega posla) širši, saj omogoča celovitejše pravno varstvo. Po oceni pritožbenega sodišča gre v konkretnem primeru sicer za enotnost določenih vprašanj, o kateri je treba odločiti, vendar pa predstavlja izdaja menice samostojno menično pravno opravilo s posebno menično zavezo (enako velja za aval), ki se presoja po meničnem pravu, medtem ko gre pri sklepanju pogodb (posojilo, pristop k dolgu) za civilnopravno opravilo in zavezo po splošnih obligacijskih predpisih. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pa se ne vodi ugotovitvena tožba na neobstoj menične zaveze, marveč je v teku pravda na ugotovitev ničnosti oz. neobstoja obligacijskih razmerij (kreditna pogodba, pristop k dolgu) in vračilo menic. V predmetni izvršbi pa gre za zahtevek na plačilo menice, kar pomeni tudi, da je treba ugotavljati veljavnost meničnega razmerja in izreči sodbo dolžnikoma na plačilo meničnega dolga, na kar utemeljeno opozarja obravnavana pritožba.

V konkretnem primeru se sicer neenaka zahtevka tudi medsebojno ne izključujeta. Ugoditev zahtevku na plačilo meničnega dolga avtomatično ne pomeni, da zahtevek na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o pristopu k dolgu (oz. ugotovitev neobstoja terjatev po teh pogodbah in vračilo menic) ni utemeljen. Tudi zavrnitev tega zahtevka avtomatično ne pomeni, da je utemeljen drug zahtevek. Zavrnitev zahtevka upnika, ki temelji na menici, nikakor avtomatično ne pomeni, da je podana tudi ničnost omenjenih obligacijskih pogodb in da je treba menice vrniti dolžnikoma.

Iz teh razlogov je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v ponovno odločanje – tako glede ugovora dolžnikov zoper sklep o izvršbi na podlagi menice kot verodostojne listine kot glede ugovora dolžnikov zoper izdani sklep o predhodni odredbi. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.