VSK sodba Cpg 278/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013.

2Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek na povrnitev škode zaradi neutemeljene začasne odredbe po 279. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v višini 212.450 EUR in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 3.976,20 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila zatrjevana škoda v zvezi z izdano začasno odredbo, prav tako toženi stranki glede na okoliščine ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja.

3Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da prepoved odsvojitve in obremenitve ni ovira za sklenitev najemne pogodbe. Od potencialnih najemnikov se namreč ne more pričakovati, da so prava uke stranke in da so seznanjene z relevantnimi stališči sodne prakse. Vpis prepovedi na povprečnega najemnika deluje grozeče in ga odvrača od najema. Da je vpis začasne odredbe ustvarjal vtis spornosti, bi lahko izpovedal N.T., ki pa ga sodišče ni zaslišalo. Poleg tega pa je tudi najem obremenitev, zato se prepoved nanaša tudi na najem. Za stališče sodišča, da tožeča stranka ni izkazala, zakaj ni prišlo do sklenitve nepremičnine na Č. ulici, ni nobene podlage, saj je tožeča stranka nedvoumno izkazala, da je obstajal interes potencialnega najemojemalca za sklenitev najemne pogodbe. Da najemna pogodba ni bila sklenjena prav zaradi začasne odredbe, bi se sodišče lahko prepričalo z zaslišanjem N.T., katerega zaslišanje je tožeča stranka predlagala v pripravljalni vlogi z dne 20.6.2012. Sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, zaradi česar ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Poleg tega zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo. Vprašanje, ali je družba E. sposobna plačevati najemnino, ni predmet tega postopka, poleg tega pa tega zgolj iz navedb tožene stranke ni mogoče zaključiti, drugih podatkov pa v spisu ni. V zvezi z zaključkom, da je tožena stranka upravičeno predlagala izdajo začasne odredbe, tožeča stranka najprej poudarja, da sodišče ne more ponovno odločati o utemeljenosti predloga za začasno odredbo. Predpostavka nedopustnega ravnanja je podana že s pravnomočnostjo sklep o razveljavitvi začasne odredbe.

4V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz več razlogov, pravilen pa je že prvi. V postopku VIII Pg 1 je bila najprej izdana začasna odredba in sicer prepoved, da dolžnik ne sme odtujiti ali obremeniti svojih nepremičnin z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Učinke take zaznambe ureja 99. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), med njimi pa ni prepovedi sklepanja najemnih pogodb. To je logično, saj je treba upoštevati namen izdaje začasnih odredb, to je, da se z njimi omogoči morebitna kasnejša izvršba. Na možnost izvršbe na nepremičnino pa dejstvo, da je nepremičnina oddana v najem, ne vpliva. Pritožnik sicer navaja, da naj bi vpisana prepoved na potencialne najemnike delovala grozeče in jih odvračala od najema, prav tako naj se od potencialnih najemnikov ne bi moglo pričakovati, da so seznanjeni s stališči sodne prakse glede pravnih posledic izdane začasne odredbe. S temi navedbami tožeča stranka ne more uspeti. Izdana začasna odredba oddajanja v najem ne preprečuje, kar pomeni, da škode zaradi morebitnega drugačnega razumevanja potencialnih najemnikov, ni mogoče pripisati toženi stranki. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo postopka, ker ni zaslišalo predlagane priče, ki bi vedela povedati o tem, kako je razumela izdano začasno odredbo, saj ne gre za odločilno dejstvo v zadevi.

7Ker začasna odredba ni preprečevala sklepanja najemnih pogodb, zatrjevana škoda, ki naj bi tožeči stranki nastala, ker nepremičnin ni oddajala v najem, ni v vzročni zvezi z izdano začasno odredbo. Manjka torej ena od predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje zahtevek utemeljeno zavrnilo že iz tega razloga. Pritožbenemu sodišču se zato z ostalimi pritožbenimi navedbami ni bilo treba ukvarjati, sodbo je preverilo le še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za tožečo stranko in na določbi 155. člena ZPP, ki je v odgovoru na pritožbo zgolj ponavljala navedbe iz sodbe in svoje dosedanje navedbe in torej ni šlo za potreben strošek postopka.