VSC sodba Kp 481/2000

Ob delni ugoditvi pritožbi okrožnega državnega tožilca in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni:
1. v odločbi o kazni tako, da se po I. odstavku 53. člena Kazenskega zakonika prekliče pogojna obsodba, izrečena v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 27.8.1999, opr. št. K 49/97-40; z upoštevanjem kazni 10 (deset) mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe in posameznih kazni, določenih v izpodbijani sodbi, se enotna kazen zviša na 2 (dve) leti zapora.
3. v prostoreku tako, da se obtožba zoper M. K., da naj bi z udeležbo pri izvršitvi skupaj s sedaj že pokojnim sostorilcem, druge osebe hudo žalil,z njimi grdo ravnal ter jim delal nasilje s tem, da sta oba dne 14.11.1994 v Celju: a) najprej ob 16.30 uri skupaj prišla v gostinski lokal "Daj dam" v O. u. in tam natakarico K.Ž. žalila z izrazi:prasica, ustrelila te bova, ker si kriva, da je brat v zaporu", goste v lokalu sta pozivala, naj odidejo, ker sta določila zapiralni čas od 18.00 uri, ter lahko izpraznita vsako gostilno,kdaj hočeta,istočasno pa s pestmi udarjala po točilnem pultu b) ob 17.30 uri pa sta z nasiljem nadaljevala v lokalu "S." v O. u., saj sta že ob vstopu zakričala"vsi ven, golazen" nato vrgla kozarec, poln pijače v okna,kjer se je razbila šipa, M. K. pa je sunil Š. L., ki se ga je prijel, da sta oba padla po tleh, pri čemer je L. utrpel udarnino nosu, F. M. pa sta nagnala iz lokala z brcami, natakarici M. S. pa je M.K., ko ju je skušala pomiriti, grozil,da bo obračunal tudi z njo, če ne bo tiho. S takšnim obnašanjem je M. K. skupaj s sostorilcem v obeh lokalih povzročil prestrašenost in zgražanje pri gostih v lokalu, saj so se v obeh lokalih vsi gostje umaknili in odšli in o njunem razgrajanju obvestili policijo, s čemer naj bi obdolženi M. K. v sostorilstvu storil dve kaznivi dejanji nasilništa po II. in I. odstavku 299. člena Kazenskega zakonika v zvezi s členom 25 Kazenskega zakonika. po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne.

Obdolženi M. K. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec sodbe spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/II in I Kazenskega zakonika na škodo N. F., kaznivih dejanj grdega ravnanja po členu 146/I Kazenskega zakonika na škodo U.M. in S. S. in kaznivega dejanja tatvine po členu 211/II in I Kazenskega zakonika na škodo V. C., lastnice trgovine "P.". Za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe mu je bila določena kazen 6 mesecev zapora, za kaznivi dejanji grdega ravnanja 4 mesece zapora in 2 meseca zapora ter za kaznivo dejanje tatvine 3 mesece zapora. V skladu z določbo 2. točke II. odstavka 47. člena Kazenskega zakonika mu je bila izrečena enotna kazen eno leto in dva meseca zapora. Pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. K 49/97-40, z dne 27. 8. 1999, ni bila preklicana. Z isto sodbo (tč. II izreka) je bil obdolženi oproščen obtožbe zaradi dveh kaznivih dejanj nasilništva v sostorilstvu po II. in I. odstavku 299. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika. Stroški prostoreka so obremenili proračun.   Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec in izrazil nezadovoljstvo z nepreklicem pogojne obsodbe. Poleg tega je izpodbijal prostorek zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je preklic pogojne obsodbe, izdajo obsodilne sodbe v obsegu prostoreka ter nato zvišanje izrečene enotne kazni. Pritožba okrožnega državnega tožilca je delno utemeljena. Izpodbijano sodbo je bilo treba spremeniti tudi po uradni dolžnosti. Glede na predlagani preklic pogojne obsodbe je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bilo kaznivo dejanje preprečitev uradnega dejanja uradni osebi po členu 302/IV, III, II in I Kazenskega zakonika storjeno dne 27. 11. 1993. Za to kaznivo dejanje je bila obdolžencu s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. K 49/97-40, z dne 27. 8. 1999 določena kazen deset mesecev zapora pogojno odložena za dobo štirih let. V letu 1994 naj bi obdolženec storil, še obravnavani kaznivi dejanji nasilništva in sicer dne 14. 11. 1994. Sodba po opr. št. K 49/97 je bila obdolžencu izrečena dne 27. 8. 1999, to je torej teden dni po storitvi kaznivega dejanja grdega ravnanja na škodo S. S., za katero mu je sodišče izreklo kazen v sedaj izpodbijani sodbi. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da gre dejansko za kontinuirano obliko nasilniškega vedenja obdolženca, oziroma da podobna ravnanja predstavljajo način življenja in kumuniciranja obdolženca z okolico. Vrsta in narava kaznivih dejanj, ki jih je obdolženec storil še preden je bil pogojno obsojen, predstavljajo kazniva dejanja z elementom nasilja, ki se konstantno ponavljajo. Glede na izrečeno nepogojno zaporno kazen v izpodbijani sodbi ter na težo in vrsto kaznivega dejanja iz okrožne pristojnosti, kamor spada kaznivo dejanje preprečitev uradnega dejanja uradni osebi po členu 302/IV, III, II in I Kazenskega zakonika, ki je vsebinsko in po predpisani kazni hujše kaznivo dejanje, se je sodišče druge stopnje odločilo, da ugodi predlogu okrožnega državnega tožilca in prekliče pogojno obsodbo, zaradi česar je tudi zvišalo enotno kazen. Pač pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je kazenski pregon za kaznivi dejanji v obsegu prostoreka absolutno zastaral dne 14. 11. 2000. Ne glede na dejstvo,da je okrožni državni tožilec v pritožbi opozoril na možnost zastaranja kazenskega pregona, je bila zadeva odstopljena sodišču druge stopnje šele dne 5. 12. 2000, ko je že nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. Zato o tem delu pritožbe ni moglo več odločati. Dolžno je bilo spremeniti ta del izpodbijane sodbe v zavrnilno sodbo. Ker gre za enake stroškovne posledice, odločbe o stroških kazenskega postopka v tem delu ni spremenilo. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene druge kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi delnega pritožbenega uspeha okrožnega državnega tožilca bi moral obdolženec plačati stroške pritožbenega postopka. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje ga je tudi sodišče druge stopnje oprostilo te plačilne dolžnosti.