VSM sklep I Cp 1460/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljev za izdajo začasne odredbe (prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin parc. št. 1977, 1975/2 in 1975/3, vse k.o. ..., ki so v lasti nasprotnih udeležencev). S sklepom o popravi pa je popravilo pisni napaki v priimku predlagatelja in sedežu drugega udeleženca.

Zoper prvonavedeni sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta predlagatelja po svojih pooblaščencih. Prvostopenjskemu sodišču očitata, da je zmotno uporabilo določbe Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL), in sicer zgolj drugi odstavek 7. člena, ni pa upoštevalo tretjega in četrtega odstavka 7. člena tega zakona. 7. člen ZVEtL določa dvofazni postopek, v prvi fazi je postavljena domneva, da je pripadajoče zemljišče k stavbi zemljiška parcela, na kateri stavba stoji in se nato otvori osnovni vložek za vpis etažne lastnine in ustreznega števila podvložkov; problematika celotnega pripadajočega zemljišča pa se razreši v drugi fazi postopka, v kateri sodišče meritorno odloča in določi kot pripadajoče zemljišče tisti del zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, ki je neposredno namenjen za redno rabo stavbe. Navajata, da sta že v predlogu za vzpostavitev etažne lastnine navedla, da del stavbe G.T., ..., ki predstavlja skupne prostore – kotlovnica, stoji tudi na parc. št. 1975/2 in 1975/3 in da k stavbi pripada tudi parc. št. 1977, vse k.o. ... ter da sta izkazala, da nameravata nasprotna udeleženca, ki sta trenutna zemljiškoknjižna lastnika navedenih parcel, prodati te parcele in bi s tem predlagateljema in drugim etažnim lastnikom nastala nenadomestljiva škoda. Menita, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo, da predlagatelja nista verjetno izkazala da sta oziroma bosta pridobila lastninsko pravico na parc. št. 1977, 1975/2 in 1975/3, vse k.o. .... Navajata še, da na navedenih parcelah (1975/2 in 1975/3) stoji del same stavbe, pa tudi dvoetažni objekt, ki je nedeljivo povezan s to stavbo, in v katerem so med drugim kotlovnica, prostor za kurjavo in kurjača, stopnišče, kar so skupni prostori stavbe G.T., na katerih morajo ob vpisu etažne lastnine v zemljiško knjigo določiti solastniški delež, medtem ko se streha dvoetažnega zemljišča ves čas uporablja kot funkcionalno zemljišče stavbe (dvorišče parkirišče). Res iz podatkov GURS in priloženih pogodb izhaja, da se stavba nahaja zgolj na parc. št. 1975/1; k pritožbi vloženi posnetek iz digitalnega katastra pa pokaže, da del te stavbe stoji tudi na parc. št. 1975/2 in 1975/3. Menita, da je sodišče prve stopnje tako zmotno ugotovilo dejansko stanje, da predlagatelja nista verjetno izkazala, da sta oziroma bosta pridobila lastninsko pravico na teh parcelah in da se je nepravilno oprlo na priložene pogodbe, ni pa upoštevalo navedb v predlogu za vzpostavitev etažne lastnine in stanja v naravi; v predlogu za izdajo začasne odredbe pa sta tudi navedla, da nameravata nasprotna udeleženca te parcele prodati in v zvezi s tem predlagala zaslišanje prič; s prodajo teh parcel pa bi predlagateljema in drugim etažnim lastnikom nastala nenadomestljiva škode. Predlagata, da naj višje sodišče „izpodbijani sklep razveljavi, oziroma ga spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi.“

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je preizkusilo napadeni sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in po uradni dolžnosti (člen 37 Zakona o nepravdnem postopku – ZNP v zvezi s členom 350/II Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 366. členom ZPP ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb postopka, tako da ta pritožbeni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za pravilno odločitev glede predlagane začasne odredbe in pravilno uporabilo materialno pravo ter nista podana niti ostala dva pritožbena razloga. Višje sodišče zato, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, povzema pravilne razloge iz napadenega sklepa. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predlagatelja nista verjetno izkazala, da sta oziroma bosta pridobila lastninsko pravico na parc. št. 1977, 1975/2 in 1975/3, vse k.o. ..., ki so v lasti nasprotnih udeležencev. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo trditveno podlago in listine, ki sta jih kot dokaz predložila predlagatelja in ki izkazujejo, da sta predlagatelja lastnika stanovanj v stavbi, stoječi na parc. št. 1975/1, k.o. ... . Nenazadnje predlagatelja sama tudi v pritožbi priznavata, da iz podatkov GURS res izhaja, da stoji stavba le na parc. št. 1975/1; pritožbene navedbe v zvezi z dvoetažnim objektom ter k pritožbi priložen posnetek iz digitalnega katastra, pa predstavljajo, seveda glede predloga za izdajo začasne odredbe, nedopustno pritožbeno novoto po členu 337/I ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 15. členom ZIZ, saj predlagatelja ne izkažeta, da vsega tega nista mogla navesti že v predlogu za izdajo začasne odredbe in tega posnetka tudi predložiti. O verjetnosti govorimo takrat, ko so razlogi, ki govorijo v prid določeni trditvi, prepričljivejši od tistih, ki govorijo proti njej. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno in dokazno podlago v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe tako pravilno zaključilo, da predlagatelja nista izkazala za verjetno, da terjatev obstoji ali da jima bo terjatev zoper nasprotna udeleženca (dolžnika) nastala in da tako ni izpolnjen prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 272. člena ZIZ ter je predlog predlagateljev za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo. Pri tem se je sodišče prve stopnje tudi pravilno sklicevalo na drugi odstavek 7. člena ZVEtL – kar se seveda nanaša na verjetnost obstoja terjatve. Seveda pa bo v nadaljnjem postopku, ko bo odločalo o vzpostavitvi etažne lastnine in pripadajočem zemljišču, pripadajoče zemljišče določilo v skladu z določbami celotnega 7. člena ZVEtL in je neutemeljena tudi ta pritožbena graja.

Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo predlagateljev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev višjega sodišča temelji na 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 15. členom ZIZ.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih predlagatelja nista priglasila.