VSL sodba I Cpg 315/2000

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. Zahteva tožene stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ... vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke v znesku 71.119,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.1999 do plačila (2. točka izreka). Zoper sodbo je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo, sklicujoč se pri tem na napoved pritožbe. Pritožila se je iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi, podredno pa spremeni. Priglasila je tudi pritožbene stroške. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Kadar gre za gospodarske spore majhne vrednosti, sodišče izda le sodbo s skrajšano obrazložitvijo po 1. odst. 496. člena ZPP, ki obsega samo navedbo tožbenih zahtevkov in dejstev, na katere stranke opirajo zahtevke. Šele ko stranka napove pritožbo, izdela sodišče sodbo z obrazložitvijo, ki je po 324. členu ZPP sestavni del vsake sodbe. V tej zadevi gre za spor majhne vrednosti (pcto 136.549,60 SIT s pp), zato je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je najprej izdelalo sodbo s skrajšano obrazložitvijo. Ker pa je pritožnica z vlogo z dne 14.12.1999 napovedala pritožbo (3. odst. 496. člen ZPP), je sodišče prve stopnje skladno s 5. odst. 496. člena ZPP izdelalo še sodbo s polno obrazložitvijo. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izdalo dve različni sodbi. Smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Tožena stranka s trditvami, da tožeča stranka pri spornem carinjenju blaga ni zahtevala pisne dispozije ter da sodišče prve stopnje napačno razlaga izpoved priče E., ki je potrdil navedbe tožene stranke, da mu je ta dala navodila, pod katero šifro naj carini blago, smiselno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ker gre v obravnavani zadevi za postopek v sporu majhne vrednosti, sodbe na podlagi 1. odst. 458. člena ZPP ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pripravljalni vlogi z dne 25.8.1998 (list. št. 10) je tožeča stranka zatrjevala, da toženi stranki ni odgovorna za škodo, ker je uvoz blaga zapadel v plačilo carine, saj ji tožena stranka ni dostavila niti pisne niti ustne dispozicije za uvoz blaga. V pripravljalni vlogi z dne 26.8.1999 (list. št. 16) je ponovno navedla, da ji tožena stranka ni posredovala pisne dispozicije in tudi ne tarifne številke, ki niso obremenjene s carinskimi dajatvami. Zato navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka zatrjevala, da ji tožena ni dala naloga za carinjenje spornega blaga, ne držijo, saj takšnih trditev tožeča stranka ni podala. Zatrjevala je le, da ji tožena stranka ni dala dispozicije in ne da s toženo stranko ni kontaktirala. Zato tudi ni podano nasprotje z izpovedjo priče E., da je ta kontaktiral s toženo stranko. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP torej ni podana. Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do dokazov tožene stranke, smiselno torej, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč prav na podlagi dokazov tožene stranke v prilogi B2 in B3 ugotovilo, da iz označb blaga ZN 8015 0,55 X100XL IN ZN 80817 1,2 X 1250 XL v ECL, ni razvidno, da je šlo pri predmetnem carinjenju za enako blago kot pri prejšnjem uvozu. Računa št. 67/97 M., na katerega se pritožnica sklicuje v pritožbi, tožena stranka v tej zadevi ni predložila, zato ga sodišče prve stopnje tudi ni moglo upoštevati. Smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke iz 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi predloženega dokaznega gradiva pravdnih strank pravilno sklepalo, da tožena stranka ni dokazala, da gre pri spornem uvozu za enako blago kot pri prejšnjem uvozu in tudi ne, da je tožeča stranka napačno uvrstila blago pod tarifno številko, ki je zapadla v plačilo carine. Na ugotovljensko dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške, ki so ji nastali s carinjenjem blaga (prim. 839. člen ZOR). Ker niso podani pritožbeni razlogi niti ne tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353.člen ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154 in 155. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti pritožbene stroške.