VSL sodba I Cpg 513/2002

1. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki III. izreka spremeni tako, da se v 1. odst. namesto zneska 4.746.000,00 SIT pravilno glasi 3.072.000,00 SIT, v 2. odst. pa namesto zneska 786.720,00 SIT pravilno glasi 572.568,00 SIT.
2. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba v izpodbijanem delu (točka I. izreka) potrdi.
3. Tožeča stranka in stranski intervenient na strani tožeče stranke sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v točki I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na:

1ugotovitev delne ničnosti kreditnih pogodb med toženima strankama, sklenjenih dne 16.8.1991, 5.9.1991 in 25.9.1991 v delu, ki se nanaša na opredelitev obrestne mere za obrestovanje po navedenih kreditnih pogodbah.

2ugotovitev ničnosti sklenjenih kreditnih pogodb med toženima strankama štev. 1/10-91, štev. 2/11-91, štev. 3/12-91 in štev. 1/2-92, sklenjenih dne 8.10.1991, 21.11.1991, 7.12.1991 in 1.2.1992.

3plačilo prvotožene stranke drugotoženi stranki v znesku 40.597.980,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 14.267.666,00 SIT od 9.2.1993 do plačila in od zneska 26.018.558,00 SIT od 17.7.1996 do plačila, od zneska 311.756,00 SIT pa od 6.2.1998 do plačila.

4plačilo stroškov tožeče stranke in stranskemu intervenientu z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pod točko II izreka je prvostopno sodišče zaradi umika tožbe ustavilo postopek glede prvotno uveljavljanega primarnega tožbenega zahtevka na razveljavitev kreditnih pogodb, sklenjenih dne 16.8.1991, 5.9.1991, 25.9.1991, 8.11.1991, 21.11.1991 in 7.12.1991 med toženima strankama in na plačilo 13.871.256,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Pod točko III izreka pa je prvostopno sodišče tožeči stranki naložilo plačilo prvotoženi stranki 4.756.000,00 SIT pravdnih stroškov, drugotoženi stranki pa 786.720,00 SIT pravdnih stroškov, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2002 do plačila.

Zoper sodbo (točka I. izreka) in sklep o stroških postopka (točka III. izreka) sta pravočasno vložila pritožbi tožeča stranka in stranski intervenient na strani tožeče stranke. Oba vlagata pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in odločitev o stroških postopka razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

Pritožba je bila vročena toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Pritožbi sta delno utemeljeni samo v delu, ki se nanaša na odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka.

Za odločitev o utemeljenosti pritožb je za pritožbeno sodišče odločilno vprašanje, ali ima tožeča stranka izkazano aktivno legitimacijo za uveljavljanje tožbenega zahtevka, kot ga je uveljavljala v tem postopku. V izpodbijani sodbi je prvostopno sodišče tožeči stranki aktivno legitimacijo priznalo na podlagi določb 8. člena Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije (ZDruP - Ur. list RS, št. 69/95). Takšno stališče prvostopnega sodišča pa je po prepričanju pritožbenega sodišča materialnopravno nepravilno. Za odločitev o navedenem vprašanju so namreč relevantna naslednja dejstva, ki so razvidna iz spisa in ki med strankami niso sporna: - 9.2.1993 je bil nad drugo toženo stranko začet stečajni postopek, - 15.12.1995 je bilo izdelano revizijsko poročilo pri drugotoženi stranki (v spisu pod prilogo A7), - 25.1.1996 je tožeča stranka vložila tožbo.

Tožbeni zahtevek tožeča stranka uveljavlja iz naslova varovanja družbene lastnine v smislu 2. odst. 50. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Ur. list RS, št. 55/92, 31/93). Ob tem pa je potrebno upoštevati, da je 2. člen ZLPP izrecno izključeval uporabo tega zakona za podjetja v stečajnem postopku od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka dalje (5. alinea 1. odst. 2. člena ZLPP). V skladu z 2. odst. istega člena bi možnost uporabe navedenega zakona za primere iz 1. odst. moral urejati poseben zakon.

Slovenski pravni red (50. člen ZLPP in določbe Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije) je tožečo stranko postavil kot varuha družbene lastnine, dokler ta v postopku lastninjenja ne dobi konkretnega lastnika. Njegova funkcija je torej v tem, da v postopku lastninjenja zagotovi pravilno ugotovitev obsega nenominiranega družbenega kapitala, na katerem bo po izvedenem postopku lastninjenja določen dejanski lastnik. Za obstoj aktivne legitimacije za uveljavljanje zahtevkov iz varstva družbene lastnine pa ne zadostuje zgolj sklicevanje na določbo 8. člena ZDruP, kot je to storilo prvostopno sodišče. V skladu s 1. alinejo 2. odst. 1. člena ZDruP ima tožeča stranka naloge v zvezi z varstvom družbene lastnine samo v okvirih pooblastil, ki jih je imel po določbah ZLPP družbeni pravobranilec samoupravljanja oziroma na podlagi določb Zakona o gospodarskih javnih službah in Zakona o gospodarskih družbah. Ker ZGD nima določb o upravičenjih družbenega pravobranilca v zvezi z varstvom družbene lastnine, je potrebno njegova upravičenja v smislu 8. člena ZDruP razlagati samo v okviru pooblastil po določbah ZLPP. Ker je ZLPP izrecno izključil uporabo določil zakona za podjetja v stečajnem postopku, tožeča stranka nima legitimacije za uveljavljanje zahtevkov iz naslova varstva družbene lastnine. Z uvedbo stečajnega postopka nad drugotoženo stranko se pri tej pravni osebi ne more več postavljati vprašanje varovanja nenominiranega kapitala, ki bi potreboval posebnega skrbnika (tožečo stranko). Podjetja z družbenim kapitalom so namreč po določilih ZLPP podjetja, ki imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital, katerega predstavlja razlika med vrednostjo aktive podjetja ter vrednostjo obveznosti podjetja (3. člen ZLPP). Z uvedbo stečajnega postopka družbenega kapitala pri stečajnem dolžniku (drugotoženi stranki) ni več, zato drugotožena stranka v tem smislu ne potrebuje več tožeče stranke kot posebnega skrbnika za varstvo njenih interesov. Vprašanje varsta interesov stečajnega dolžnika po uvedbi stečajnega postopka pa urejajo specialne določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS, št. 67/93), po katerem je to glavna naloga stečajnega upravitelja (80. člen ZPPSL). Glavni namen stečajnega postopka je oblikovanje stečajne mase, v katero gre vse dolžnikovo premoženje za poplačilo upnikov (95. člen ZPPSL). Ugoditev tožbenemu zahtevku (vsaj dajatvenemu delu) pa bi v posledici pri drugotoženi stranki zgolj pomenilo povečanje stečajne mase in s tem večje poplačilo upnikov. Tožeča stranka pa v skladu z določbami ZPPSL in ZDRUP nima izkazane legitimacije za vlaganje zahtevkov za varovanje interesov upnikov v stečajnem postopku, saj način njihovega varstva ureja izključno ZPPSL.

Glede na sklicevanje tožeče stranke na besedilo 2. odst. 50.a člena ZLPP, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta določba zgolj dopušča, da se tudi v podjetjih v stečajnem postopku izvede revizija s strani revizijskega organa. Zgolj ta določba pa še ne daje legitimacije tožeči stranki na uveljavljanje zahtevkov iz 2. odst. 50. člena ZLPP. Navedeno določbo je potrebno razumeti tako, da se opravi revizija zato, da se ugotovijo eventuelne nezakonitosti in nepravilnsoti pri poslovanju z družbenim premoženjem zaradi drugih namenov, med njimi tudi zaradi možnosti kazenskega pregona oziroma izvajanja civilnih sanckij proti odgovornim osebam v primeru oškodovanja družbene lastnine v času, ko je ta še obstajala (glej sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 28/98). Takšne zahtevke na osnovi ugotovitev revizijskega organa pa bi v stečajnem postopku lahko uveljavljali le stečajni upravitelj oziroma upniki zoper stečajnega upravitelja, ne pa tudi tožeča stranka. Podobno stališče je že izraženo tudi v odločbi VSS III Ips 80/2001, v kateri je odločalo o aktivni legitimaciji tožeče stranke v primeru, ko je bila revizija opravljena v skladu s 1. odst. 50.a člena ZLPP v podjetju katerega dejavnost je prirejanje iger na srečo, za katerega tudi niso veljala določila ZLPP (2. alineja 1. odst. 2. člena ZLPP). Iz utemeljitve VSS v navedeni odločbi, da je potrebno vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke presojati glede na ostale predpise, ki so urejali postopek lastninjenja tovrstnih podjetij, izhaja, da aktivne legitimacije ni mogoče utemeljevati zgolj na določilu 50. a člena ZLPP.

Iz navedenega je tako razvidno, da je prvostopno sodišče nepravilno razlagalo materialne predpise, ko je tožeči stranki priznalo aktivno legitimacijo za uveljavljeni tožbeni zahtevek. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi prvostopno sodišče že iz tega razloga moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Ker pa je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov, v tem delu odločitev prvostopnega sodišča ni nepravilna, zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi ob zgoraj navedeni materialnopravni utemeljitvi zavrnilo, in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo. Iz navedenega razloga pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z obsežnimi pritožbenimi navedbami obeh pritožnikov, ki se nanašajo na razlogovanje prvostopnega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki pa glede na navedena izhodišča pritožbenega sodišča niso relevantna.

Ker pritožbeno sodišče v postopku pred prvostopnim sodiščem ni ugotovilo bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Deloma pa sta utemeljeni pritožbi v delu, ki se nanašata na odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka (točka III. izreka sodbe). Pritožbi sicer neutemeljeno zatrjujeta, da v tem delu odločitve prvostopnega sodišča ni mogoče preizkusiti. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi pojasnilo, da je o stroških odločalo glede na uspeh v pravdi (154. člen ZPP) na podlagi vloženih stroškovnikov v skladu z Odvetniško tarifo. Ker sta vložena stroškovnika toženih strank na naroku dne 21.1.2002 sestavni del zapisnika o opravljenem naroku (list. št. 448, 457 in 458) je pritožbeno sodišče opravilo preizkus utemeljenosti teh stroškov. V okviru tega preizkusa je ugotovilo, da je prvostopno sodišče dejansko previsoko odmerilo nastale pravdne stroške toženima strankama. Za odmero višine utemeljenih pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo določila 16. člena Odvetniške tarife ter tarifno štev. 14 - 15 Odvetniške tarife. Ob tem je upoštevalo, da je bila vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe 13.871.256,00 SIT, od 6.2.1998 40.099.451,00 SIT in od 23.3.1999 40.597.980,00 SIT. Upoštevaje navedeno se je v skladu s 16. členom Odvetniške tarife višina nagrade po 1. točki tarifne številke 13 (od katere se obračunava nagrada po tarifni številki 14 in 15) in ob upoštevanju spremembe vrednosti točke po Odvetniški tarifi, spreminjala, tako da je ob vložitvi tožbe znašala 1.300 točk, od 25.1.1997 1.200 točk, od 6.2.1998 2.000 točk, od 12.9.1998 1.900 točk in od 6.10.2001 1.800 točk. Od priglašenih stroškov prvotožene stranke po stroškovniku z dne 21.1.2002 je prvotožena stranka tako upravičena do stroškov za odvetniške storitve za odgovor na tožbo - 1.300 točk, pripravljalno vlogo 10.5.1996 1.300 točk, pristop na narok 23.1.1998 300 točk, pripravljalno vlogo 22.1.1998 900 točk, pristop na narok 20.2.1998 500 točk, trajanje 50 točk, pripravljalne vloge z dne 19.2.1998, 13.3.1998, 5.5.1998, 12.6.1998 in 18.8.1998 petkrat po 1.500 točk, pristop na narok 12.5.1998 (prvi narok) 2.000 točk, pripravljalni spisi 7.11.1998, 7.12.1998, 17.6.1999 in 17.12.1999 štirikrat 1.425 točk, pristop na narok 7.1.2000 950 točk, trajanje 150 točk, pristop na narok 9.6.2000 950 točk, trajanje 150 točk, pristop na narok 15.9.2000 475 točk, pristop na narok 13.10.2000 950 točk, pripravljalna vloga 12.9.2001 1.425 točk, narok 21.2.2002 950 točk in trajanje 50 točk. Skupni stroški prvotožene stranke tako znašajo 25.600 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 100,00 SIT in 20 % DDV znaša 3.072.000,00 SIT. V skladu z istimi merili je drugotožena stranka od priglašenih stroškov po stroškovniku upravičena do stroškov zastopanja drugotožene stranke na narokih za glavno obravnavo in sicer dne 9.6.2000 950 točk, 15.9.2000 475 točk, 13.10.2000 950 točk in 21.2.2002 950 točk, kakor tudi do nadomestila za odsotnost iz pisarne štirikrat 180 točk in 2 % materialnih stroškov - 80 točk, kakor tudi priglašenih potnih stroškov pooblaščenca drugotožene stranke v višini kilometrine štirikrat 14.000,00 SIT in cestnine štirikrat 2.160,00 SIT. Skupni stroški drugotožene stranke tako znašajo 477.140,00 SIT, ob upoštevanju 20 % DDV pa 572.568,00 SIT, kar je tožeča stranka dolžna povrniti. Ker je prvostopno sodišče pri odmeri upravičenih stroškov toženih strank tako nepravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbama ugodilo in odločbo prvostopnega sodišča spremenilo, v okviru zgoraj navedene obrazložitve tako, da je toženima strankama priznalo potrebne pravdne stroške v višini, kot jima pripadajo v okviru citiranih materialnih predpisov (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. člena v zvezi s 3. odst. 154. člena ZPP. Tožeča stranka in stranski intervenient sta s pritožbo uspela samo v nebistvenem delu glede stroškov postopka, zato sta dolžna sama nositi nastale pritožbene stroške.