VSRS Sklep III Ips 103/2011

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev petih znamk tožene stranke ... zaradi njihove neuporabe ter odločilo o stroških postopka.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

3Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 43/2011-8 z dne 5. 7. 2011 dopustilo revizijo glede vprašanja dokaznega bremena po določbi četrtega odstavka 120. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) in glede vprašanja, ali je procesno ravnanje tožeče stranke utemeljevalo sklepanje o neprerekanosti trditev tožene stranke o uporabi spornih znamk.

4Tožena stranka z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča, pri čemer uveljavlja, da je pritožbeno sodišče kršilo določbo četrtega odstavka 120. člena ZIL-1 glede dokaznega bremena in zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 22. člena Ustave RS zaradi zmotne uporabe določbe drugega odstavka 214. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenih zahtevkov.

5Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Razlogi za ugoditev reviziji

6Po določbi prvega odstavka 120. člena ZIL-1 lahko zainteresirana oseba s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva razveljavitev znamke, če imetnik brez upravičenega razloga neprekinjeno več kot pet let od datuma vpisa znamke v register oziroma od dneva, ko je bila zadnjič resno in dejansko uporabljena v Republiki Sloveniji, ne uporablja znamke za označevanje blaga ali storitev, za katere je znamka registrirana. V takem primeru nosi dokazno breme glede uporabe znamke njen imetnik (tretji odstavek istega člena).

7Po določbi četrtega odstavka 120. člena ZIL-1 se šteje, da imetnik uporablja znamko, če se ta uporablja z njegovim soglasjem ali če jo uporablja druga oseba, ki je za to pooblaščena. Ni dvoma, da nosi imetnik znamke dokazno breme tudi v takem primeru. Zatrjevati in dokazati (ponuditi sodišču primerna dokazila) mora, da je soglašal, da znamko uporablja druga oseba in jo ta tudi dejansko uporablja. S tem je odgovorjeno na prvo dopuščeno vprašanje. Dodati pa je treba, da sodišče ni vezano na izvor trditev ali dokazov. Tako ene kot druge upošteva tudi tedaj, če jih ni prispevala prav tista stranka, ki nosi (trditveno in) dokazno breme.

8Po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.

9Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da uporablja sporne znamke in za to trditev predložila tudi dokaze (predlagala je vpogled v svoje spletne strani). Svoje uporabe znamk ni z ničemer omejila. Na naroku za glavno obravnavo dne 8. 1. 2010 in v pripravljalni vlogi z dne 15. 1. 2010 je umaknila svoj dokazni predlog, ne pa tudi same trditve, da uporablja sporne znamke. Tožena stranka v svojih vlogah tej trditvi ni nasprotovala; prav nasprotno, zatrjevala je, da tožeča stranka uporablja sporne znamke na podlagi določbe 12. člena Akta o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo T. Na njeni podlagi naj bi pridobila tožeča stranka „izključno pravico do uporabe navedenih znamk“, ni pa „tožeča stranka postala njihov imetnik.“ Trditve, ki jih nasprotna stranka ne zanika, štejejo za priznane. V obsegu, v katerem je tožeča stranka zatrjevala, da uporablja sporne znamke, je treba šteti to dejstvo po povedanem za priznano. S tem je odgovorjeno na drugo vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena.

10Pritožbeno sodišče je zavzelo ambivalentno stališče do dejstva, da je tožeča stranka uporabljala sporne znamke. Po eni strani je štelo dejstvo za nedokazano, ker bi ga morala dokazovati tožena stranka, pa ga ni, po drugi strani pa ga je očitno vendarle štelo za dokazanega, a le v zvezi z interesom tožeče stranke za vodenje tega postopka, ko je v 9. točki obrazložitve navedlo, da ga je tožeča stranka izrecno zatrjevala, tožena stranka pa ga je „smiselno priznala s tem, ko je priznala uporabo blagovne znamke s strani tožeče stranke.“ Blagovno znamko se uporablja ali se je ne uporablja, ni pa mogoče ugotoviti njene uporabe le za utemeljitev pravnega interesa za vodenje posameznega pravdnega postopka.

11Po obrazloženem je bilo treba reviziji zaradi zmotne uporabe določbe drugega odstavka 214. člena ZPP ugoditi, sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in vrniti zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje (tretji odstavek 380. člena ZPP).

O stroških postopka

12Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.