VSRS Sodba IV Ips 8/2013

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se prekršek opredeli po 1. točki četrtega odstavka v zvezi s šestim odstavkom 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in se storilcu izreče globa v višini 80,00 EUR (osemdeset evrov).

A.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana Šiška je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilca prekrška spoznal za odgovornega prekrška po sedmem odstavku 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP) ter mu izrekel globo v višini 120,00 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 19. 10. 20112 zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu prekrška naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec in smiselno uveljavlja kršitev 5. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška, ki je izrazil strinjanje z vloženo zahtevo.

B.

4Storilec prekrška je bil z izpodbijano sodbo v zvezi odločbo o prekršku prekrškovnega organa spoznan za odgovornega storitve prekrška po sedmem odstavku 65. člena ZPrCP, saj je v nasprotju z določilom 1. točke četrtega odstavka 65. člena ZPrCP osebni avtomobil parkiral na pločniku, tj. na območju, kjer je to prepovedano. Za navedeni prekršek je bila predpisana globa v znesku 120,00 EUR, ki je bila storilcu prekrška z odločbo o prekršku v takšni višini tudi izrečena.

5Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno navaja, da se je dne 1. 9. 2012, to je pred izdajo sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katero je dne 19. 10. 2012 kot neutemeljeno zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo, začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP-A), ki je z drugim odstavkom 38. člena sedmi odstavek 65. člena ZPrCP črtal, za prekršek po (v relevantnem delu nespremenjeni) 1. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP pa v šestem odstavku novelirane določbe 65. člena ZPrCP predpisal globo v višini 80,00 EUR.

6Sodišče pri odločanju o storilčevi zahtevi za sodno varstvo ni upoštevalo opisane spremembe zakona, kar bi moralo, saj se v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialne določbe ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši.

7Pravilno je stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je določba šestega odstavka ZPrCP za storilca prekrška milejša, ker za prekršek, za katerega je sedmi odstavek 65. člena ZPrCP predpisoval globo 120,00 EUR, zdaj predpisuje globo 80,00 EUR.

C.

8Vrhovno sodišče je glede na ugotovljeno kršitev 5. točke 156. člena v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je prekršek opredelilo po šestem odstavku v zvezi s 1. točko četrtega odstavka 65. člena ZPrCP in storilcu prekrška izreklo predpisano globo v višini

80,00 EUR.