VSRS Sodba II Ips 133/2012

Revizija se zavrne.

Tožnika morata v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene revizijske stroške v znesku 336

€

.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj iz trgovskih tokov odstrani knjigo z naslovom ..., v kateri je na straneh 95, 255 in 256 objavljena vsebina zasebnega pisma prve tožnice A. A. in B. B., na strani 295 pa vsebina zasebnega pisma drugega tožnika C. C. Toženki je obenem prepovedalo nadaljnje reproduciranje in distribuiranje te knjige ter izdajo, distribuiranje in prodajo katerekoli druge publikacije, v kateri bi bili objavljeni deli zasebnih pisem tožnikov ali ta pisma v celoti. Določilo je tudi znesek, ki bi ga bila toženka dolžna plačati vsakemu od tožnikov za posamezno kršitev teh dolžnosti, in toženko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke. Nosilni argument, ki ga je uporabilo pri presoji, je, da pravica do komunikacijske zasebnosti (varstva pisemske tajnosti) zagotavlja vsakomur, da sam določi naslovnika svojih zasebnih pisem. To pomeni, da je le on tisti, ki odloči, komu, kako širokemu krogu ljudi bo posredoval oziroma omogočil vpogled v vsebino svojega pisanja. S tem ko tožnika nista bila niti seznanjena, da bosta besedili pisem objavljeni v knjigi, jima je bila odvzeta pravica odločati se o samem sebi, kar je bistveni element človekove osebnosti in pravice do zasebnosti. Dejstvo, da v citatih pisem ni ničesar iz intimne sfere pošiljateljev, pa zasebne korespondence še ne napravi za javno oziroma javno dostopno.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je vse tožbene zahtevke zavrnilo. Menilo je, da objava zasebnega pisma brez dovoljenja prizadetih načeloma ni dovoljena, vendar pravica do pisemske tajnosti ni absolutna. Omejena je z drugo ustavno zagotovljeno pravico, tj. svobodo izražanja (39. člen Ustave Republike Slovenije – v nadaljevanju URS), ki zajema tudi pravico javnosti do obveščenosti o dogodkih, do katerih ima upravičen interes. Tožnika sta bila v času nastanka pisem funkcionarja javnih društev in kot taka t.i. relativni osebi iz javnega življenja, pri posegu v pravico do zasebnosti takih oseb, pa je brez njihove privolitve dovoljeno opisovati dejstva, ki se tičejo značaja, dejanj in mišljenj teh oseb v zvezi z njihovim javnim udejstvovanjem. Ker se v knjigi objavljeni deli pisem tičejo prav in izključno te (javne) sfere delovanja tožnikov, je objava citatov iz pisem dovoljena, pravica tožnikov do pisemske tajnosti pa ni bila kršena.

3Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 164/2006 z dne 22. 1. 2009 ugodilo reviziji tožnikov in tako spremenilo sodbo sodišča druge stopnje, da je bila ob zavrnitvi pritožbe ponovno vzpostavljena sodba sodišča prve stopnje.

4Toženka je odločitev Vrhovnega sodišča izpodbijala z ustavno pritožbo in uspela. Ustavno sodišče je z odločbo Up-444/09 z dne 12. 4. 2012 razveljavilo sodbo II Ips 164/2006 in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

5V ponovnem postopku je Vrhovno sodišče odločalo o reviziji tožnikov, v kateri trdita, da je sodba sodišča druge stopnje materialnopravno napačna, nepravilna in nezakonita, saj so v njej pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče

preizkusiti, obenem pa ta sodba predstavlja kršitev pravic tožnikov do pisemske tajnosti po 37. členu URS. Menita, da sta za materialnopravno presojo v tej pravdi bistveni le dve dejanski vprašanji: (1) ali gre za zasebni pisanji tožnikov in (2) ali je imel avtor oziroma založnik dovoljenje tožnikov kot pošiljateljev za javno objavo pisem. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da je lahko ustavna pravica do pisemske tajnosti omejena s pravico javnosti do obveščenosti. Sorazmernostni test med pravicama do zasebnosti in pisemske tajnosti na eni strani in interesom javnosti do obveščenosti na drugi je ustavnopravno nepravilen in vodi v absurd, saj bi po tej interpretaciji ustavno zajamčeno varstvo pisemske tajnosti pomenilo, da je vsako zasebno pismo mogoče objaviti, če za to obstaja dovolj močan javni interes. Opozarjata, da (splošne) pravice do zasebnosti (35. člen URS) ni mogoče enačiti s pravico do pisemske tajnosti (37. člen URS). Razlika med obema je predvsem v tem, da je prva, če gre za osebe iz javnega življenja, pod določenimi pogoji lahko omejena s pravico javnosti pridobiti informacijo javnega značaja po drugem odstavku 39. člena URS in je v tem kontekstu lahko relevanten tudi omenjeni ustavni test sorazmernosti, pravica do varstva pisemske tajnosti pa je bolj specifična pravica, pri kateri takega testa sploh ni mogoče uporabiti. Pisemska tajnost je v URS določena praktično kot absolutna pravica, za takšno velja tudi v splošni teoriji ustavnega prava, saj po svoji naravi ne more biti in tudi ni omejena z nobeno drugo ustavno pravico, prav tako pa po svoji naravi ne more posegati v sfero drugih ustavnih pravic, s katerimi bi jo bilo treba tehtati. Za razliko od varstva pravice do zasebnosti pri pisemski tajnosti namreč ne gre za to, da bi neka (pol)javna oseba v javnosti nekaj počela, nekdo drug, novinar ali pisatelj, pa bi potem o tem pisal in bi nato lahko tehtali, ali je pravica te osebe do zasebnosti večja ali manjša od pravice javnosti, da izve podatke iz življenja te osebe. Pisec pisma, ki v intimi svojega doma zapiše nekaj osebnega, utemeljeno pričakuje, da bo to ostalo tajno, zato, podobno kot pri avtorski pravici, pri pisemski tajnosti pravica drugega do objave pisma brez dovoljenja pisca pisma ne obstaja, in to ne glede na to, kakšna je vsebina pisma in kako močan in izkazan je interes javnosti do objave. Da gre pri pisemski tajnosti za povsem drugo kvaliteto ustavnega jamstva, kot pri (splošni) pravici do zasebnosti nenazadnje izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 37. člena URS, s katero je že ustavodajalec sam predpisal pogoje, pod katerimi je (edino) mogoče omejiti varstvo pisemske tajnosti, in med katerimi ni drugih ustavnih pravic. Zaključuje, da je v predmetni zadevi presoja po načelu sorazmernosti ustavnih pravic zmotna, brez pomena pa je tudi ugotavljanje, ali sta bila pisca t.i. relativni osebi iz javnega življenja ali ne in ali je bila vsebina njunih zasebnih pisanj intimna ali morda ne tako intimna. V kolikor bi obveljalo nasprotno stališče pritožbenega sodišča, osebe iz javnega življenja dejansko nimajo pravice do varstva pisemske tajnosti, tako da npr. predsednik države nikakor ne bi mogel napisati zasebnega pisma oziroma bi se moral vseskozi spraševati, ali je dovolj intimno, da ga lahko napiše brez strahu pred objavo brez njegovega dovoljenja.

6V odgovoru na revizijo toženka meni, da pravica do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena URS varuje posameznika le pred prestrezanjem komunikacije in pred seznanitvijo z njeno vsebino, ali je bilo prestreženo sporočilo pozneje uporabljeno v kakšen namen ali ne, pa je nepomembno. Meni, da je v zadevi bistveno, da ne avtorica ne tožena stranka spornih pisem nista prestregli, temveč so ju avtorici izročili naslovniki. To pomeni, da sta tožnika imela nadzor nad tem, komu, v kakšnem obsegu, na kakšen način itn. sta pismi posredovala, z dospetjem pisem v roke naslovnikov, pa je bila komunikacija že zaključena. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, da sta sporni pismi po naravi zasebni, in ponavlja navedbe iz pritožbe.

7Sodišče je v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP) vročilo revizijo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

8Revizija ni utemeljena.

9Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 164/2006

z dne 22. 1. 2009 zavzelo

stališče, da imajo besede, opredmetene misli, ki zapisane v osebnem pismu, dnevniku, zapiskih ali drugih zasebnih pisanjih predstavljajo neposreden odraz posameznikove psihične zasebnosti, posebno težo. Z vpogledom vanje se namreč bralcu razkrije najgloblje jedro piščeve osebnosti, ki po naravi stvari pripada samo njemu, nikomur drugemu. Zato je lahko le pisec, ne nekdo tretji, ki mu tovrstno pisanje na takšen ali drugačen način pride v roke, tisti, ki določi, kdo se sme z vsebino takšnega zapisa seznaniti in kdo ne. Presodilo je, da je toženka z objavo citatov spornih osebnih pisem, tj. popolno reproduciranih pisemskih zapisov tožnikov, v svoji knjigi ... ravnala v nasprotju s tem. Ne da bi se tega zavedala, sta bila pisca obeh pisem postavljena v vlogo naratorja (resda le drobcev, a vendarle) spornega avtorskega dela, tako da sta z lastno besedo, tj. neposredno odslikavo lastne osebnosti, naslavljala neomejen krog naslovnikov, četudi sta na podlagi izbora skrajno zaupnega načina sporočanja (osebno pismo) utemeljeno pričakovala, da bo vsebina pisem ostala zaupna tudi po seznanitvi naslovnikov z njima.

10Ustavno sodišče je v razveljavitveni odločbi Up-444/09 z dne 12. 4. 2012 to stališče spoznalo za prestrogo. Menilo je, da se z njim pravici tožnikov do zasebnosti in pisemske tajnosti pripisuje absoluten učinek v razmerju do (toženkine) pravice do svobode izražanja, konkretneje pravice javnosti do obveščenosti o zadevah, za katere ima upravičen interes. To pa ne ustreza ustavni zahtevi po vzpostavitvi pravičnega ravnovesja med ustavnima pravicama v konfliktu. Da bi bilo slednji zadoščeno in s tem pravici do svobode izražanja zagotovljena primerna teža, je moralo Vrhovno sodišče pri ponovnem odločanju v zadevi upoštevati naslednje ustavnopravno odločilne okoliščine:

interes javnosti, da je seznanjena z delovanjem in interesi društev obeh tožnikov,

značilnost tožnikov kot funkcionarjev društev in

vsebino oziroma naravo objavljenih pisem.

11Odločba ustavnega sodišča je jasna. Na ravni odnosov med samimi zasebnopravnimi subjekti absolutnih ustavnih pravic, tj. takih, ki zasebnost posameznika varujejo tako, da vnaprej onemogočajo vsakršno, tudi najmanjše kukanje vanjo, pravzaprav ni. V vsakem konkretnem primeru posebej je treba (ob upoštevanju zgoraj naštetih ustavnih kriterijev in drugih okoliščin primera, ki se utegnejo izkazati za pomembne) tehtati, presojati, ali je poseg v zasebnost dopusten ali ne. Manj intimno kot je področje zasebnega življenja, več je dopustno javno razkriti. In večji kot je interes javnosti biti seznanjena z neko informacijo oziroma bolj kot je dotični posameznik javno prezenten, bolj na široko so odškrnjena vrata vpogleda javnosti v njegovo zasebnost.

12Splošni standard, ki ga je za presojo dopustnosti poseganja v posameznikovo pravico do zasebnosti (na zasebnopravnem nivoju) Ustavno sodišče postavilo v zadevi Up-50/99(1), je, da je pravica do zasebnosti omejena tako z varstvom pravic in koristi drugih kot tudi z vedenjem posameznika v javnosti. Človek je pač družbeno bitje in kot tak nenehno prihaja v stik z drugimi ljudmi, zato se ne more izogniti temu, da se iz raznih vzrokov in nagibov tudi drugi zanimajo zanj in za njegovo zasebno življenje. Del slednjega je tudi zasebna, zaupna pisna korespondenca, ki jo je toženka z objavo citatov v svoji knjigi napravila za javno dostopno. Ali je s tem presegla zgoraj omenjeni standard ali ne, je, kot je zapisalo Ustavno sodišče, odvisno od treh dejavnikov: vsebine oziroma narave spornih pisem, interesa javnosti seznaniti se z delovanjem in interesi društev, katerih funkcionarja sta bila tožnika, in eventualnega spoznanja tožnikov kot absolutnih ali relativnih oseb iz javnega življenja.

13Javnost ima legitimen interes za vpogled v zasebnost (med derivate katere spada tudi osebna korespondenca) posameznika, ki opravlja neko v javnosti prepoznavno funkcijo, praviloma tedaj, kadar so zasebne vsebine, ki omogočajo vpogled v mišljenje, značaj in konkretna dejanja tega posameznika, neizogibno in stvarno povezane s kakšnim predmetom splošnega javnega pomena(2) ter lahko njihovo razkritje doprinese k splošni, javni razpravi o tej temi. Dopustnost odstiranja tančice zasebnosti je toliko večja, kolikor večji je demokratični družbeni pomen teme, ki je na tnalu, in kolikor večji je družbeni vpliv posameznika v zvezi z njo. Pomemben pa je tudi način, na katerega je zasebnost oziroma njen del prenesen v javnost, oziroma, povedano nekoliko drugače, pomembno je, kakšno obliko sporočanja zavzame tisti, ki zasebnost razkrije.

14V konkretnem primeru sta bila tožnika funkcionarja na splošno v javnosti sicer prisotnih, a ne posebej izpostavljenih društev kočevskih Nemcev. Društvi, ugotovljeno, nista imeli statusa društva, ki deluje v javnem interesu (drugi odstavek 3. člena Zakona o društvih(3)), pač pa je domet njunega delovanja ostajal v mejah skupnih interesov njunih članov in ni zadeval širše javnosti. To načeloma pomeni, da bi bilo tožnikoma le stežka mogoče pripisati lastnost t.i. relativno javnih oseb, se pravi posameznikov, katerih zasebnostna sfera ni tako strogo varovana kot je zasebnost slehernika (t.i. zasebnika). Vendar to ne drži povsem. Kot izhaja iz sodbe pritožbenega sodišča, so se v določenem zgodovinskem trenutku pojavile okoliščine, ki so delovanje in interese obeh društev, s tem pa tudi tožnikov kot funkcionarjev teh društev, približale širši javnosti. »Vsem znani dogodki ob vključevanju Slovenije v Evropsko Unijo in tedaj izražene zahteve in pogoji določenih domačih in tujih oseb, institucij in tudi držav po razveljavitvi avnojskih sklepov (obenem z razveljavitvijo Beneševih dekretov), vračanju premoženja določenim osebam … in tudi o tretji manjšini v Sloveniji,« so bili po presoji pritožbenega sodišča tisto, kar je v slovenski javnosti vzbudilo širok interes izvedeti, »… za kaj sta se zavzemali društvi v času po osamosvojitvi Slovenije in začetku njenega vključevanja v evropske integracije«.(4)

15Nobenega dvoma ni, da opisano dogajanje dosega standard tematike splošnega družbenega pomena. Tovrstne politične teme (denacionalizacija, manjšinska vprašanja ipd.), četudi morda niso posebej dolgega veka, pri demokratični javnosti vselej zbudijo interes biti o njih in tistih, ki jih neposredno zadevajo, kar najširše obveščena in navsezadnje je tako tudi prav. Zato je treba pritrditi zaključkoma pritožbenega sodišča, da je v kontekstu zgoraj opredeljenega zgodovinskega trenutka dejansko šlo za »… vprašanja, ki so bila pomembna za Slovenijo, čeprav so bila najbolj aktualna ravno za člane društva,« javnost pa da ima posledično pravico izvedeti za delovanje oziroma aktivnosti obeh društev, ki so se tikala te tematike. Citati pisem se sicer neposredno ne ukvarjajo z zgoraj izpostavljenimi vprašanji, pa vendar je njihova narava z zornega kota zgodovinsko-retrospektivnega avtorskega dela, usmerjenega v ločevanje resnice o K. od mitov o njih in opozarjanje na politične, družbene in človeške motive, ki so relevantni za ugotavljanje in ponovno oživljanje položaja in preteklosti kočevskih Nemcev, pomembna za razumevanje odnosa obeh kočevarskih društev in njunih funkcionarjev do opisanega, z družbenega vidika pomembnega kulturnozgodovinskega konteksta in umeščenosti teh subjektov vanj. Javnost je torej imela interes vpogledati v mišljenje, značaj in konkretna dejanja obeh tožnikov kot relativno javnih oseb iz javnega življenja.

16Zadnji akt presoje obravnavanega trka svobode izražanja ob pisemsko tajnost predstavlja uravnotežitev pravkar navedenega s pomenom oziroma težo toženkinega vdora v zasebnost tožnikov. Pritožbeno preizkušene ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini citatov obeh spornih pisem razkrivajo, da v njih ni intimnosti niti podatkov o zasebnem življenju. Sporočevalca večinoma le »razčiščujeta društvene zadeve« in podajata svoje poglede nanje, nekaj zasebnostnih drobcev, ki jih je v pismih vendarle zaznati, pa ne presega ravni naslavljanja adresatov z vzdevki in prijateljskega, neformalnega tona sporočanja. To pomeni, da vsebina pisem z vidika varstva zasebnosti niti ne bi terjala posebne pozornosti, če ji pisca z odločitvijo za zaupen način sporočitve (osebno pismo) ne bi vtisnila strogo osebne note in tako nedvoumno izkazala želje po ohranitvi zaupnosti pisem tudi po trenutku seznanitve adresatov z njima. Vendar zgolj forma sporočanja, najsi bo še tako zaupna, za ohranitev tajnosti pisem ne zadošča. Če bi, bi to pomenilo priznanje absolutnega učinka obravnavanega aspekta zasebnosti – nedopusten bi bil vsakršen poseg v osebno pismo ali drugo osebno korespondenco, ne glede na njeno vsebino in ne glede razmerje do svobode izražanja – čemur pa odločba

Ustavnega sodišča Up-444/09 z dne 12. 4. 2012

izrecno nasprotuje. Vrhovno sodišče je zato svojo prvotno odločitev spremenilo in zavrnilo neutemeljeno revizijo (378. člen ZPP).

17Revidenta sta iz revizijskega postopka naposled izšla kot poraženca, zato morata v skladu z merilom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) povrniti toženki stroške revizijskega postopka. Te je sodišče priznalo in odmerilo na podlagi stroškovnika v odgovoru na revizijo in revidentoma naložilo v plačilo 336 € zadevnih stroškov.

---.---

Op. št. (1): Tej so sledile še odločbe Up-422/02, Up-472/02, Up-406/05 itn.

Op. št. (2): Glej A. Teršek, Svoboda izražanja, IDC Sveta Evrope pri NUK, Ljubljana, 2007, str. 228 in nasl.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 60/95 in nasl.

Op. št. (4): Glej str. 8 izpodbijane sodbe.