VSRS XI Ips 20332/2011-726

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala je dne 19. 10. 2011 zoper obdolženega I. V. vložila obtožnico zaradi kaznivega dejanja organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in zaradi kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1 ter predlagala podaljšanje pripora. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je pripor zoper obdolženca podaljšal iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti (1. in 3. točka prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku; v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog državne tožilke za podaljšanje pripora zavrne in odredi izpustitev obdolženca.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik v izjavi z dne 21. 11. 2011 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da je zaradi zagotovitve obdolženčeve pravice do obrambe (16. člen ZKP ter 22. in 29. člen Ustave RS) sodišče dolžno pred odločitvijo o podaljšanju pripora obdolženca in njegovega zagovornika seznaniti s predlogom državnega tožilca.(1)

6Glede na podatke v spisu zagovornik v zahtevi pravilno opozarja, da mu sodišče prve stopnje pred odločanjem ni vročilo predloga državnega tožilstva o podaljšanju pripora zoper obdolženca, zaradi česar obrambi v skladu z načelom enake obravnave strank v kazenskem postopku ni bilo omogočeno, da se pred odločitvijo sodišča vsebinsko izjavi o predlogu tožilstva. Kljub izkazani kršitvi pravice do obrambe pa očitku zagovornika ni mogoče pritrditi. Zatrjevano kršitev je namreč mogoče obravnavati le kot relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 420. člena ZKP), zato mora vložnik zahteve obrazložiti vpliv procesne kršitve na zakonitost izpodbijane odločbe.(2) Temu procesnemu bremenu pa zagovornik ni zadostil. Čeprav se je z vročitvijo sklepov, s katerimi je bil pripor zoper obdolženca podaljšan, lahko seznanil z dejstvi in dokazi, na podlagi katerih je sodišče utemeljilo svojo odločitev, v zahtevi ni konkretiziral nobene okoliščine, s katero je obramba razpolagala in ki bi v dejanskem ali pravnem smislu lahko privedla do drugačne odločitve. Ker v zahtevi torej ni pojasnjeno, kako je navedena opustitev vročitve vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora, očitek zagovornika ni utemeljen.

7Neutemeljen je tudi očitek glede pomanjkljive obrazložitve izpodbijanih sklepov (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Ker gre pri podaljšanju pripora po vloženi obtožnici le za presojo, ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma ali priporne razloge omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti, je standard obrazloženosti sklepa o podaljšanju pripora drugačen od tistega, ki velja za odreditev pripora (drugi odstavek 202. člena ZKP). V obravnavani zadevi je utemeljen sum storitve očitanih dejanj že ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi, zato sta morali sodišči presoditi le, ali se je stopnja suma od pravnomočne ugotovitve spremenila. Kot je razvidno iz izpodbijanih sklepov, sta sodišči to presojo opravili ter pojasnili, da utemeljen sum doslej še ni bil omajan in da ga še vedno potrjujejo v postopku zbrani dokazi. Glede pripornih razlogov so v sklepu prvostopenjskega sodišča navedene konkretne okoliščine, ki so bile podlaga za zaključek o ponovitveni nevarnosti in begosumnosti obdolženca, pri čemer je poudarjeno, da se te okoliščine, ki so sicer natančno obrazložene v številnih sklepih (in sodbah), izdanih v postopku odreditve in podaljšanja pripora zoper obdolženca pred vložitvijo obtožnice (prim. npr. sodbo VS RS XI Ips 20332/2011 z dne 26. 5. 2011 in sklep VS RS II Kr 20332/2011 z dne 18. 7. 2011), doslej še niso spremenile. Da bi se od zadnjega odločanja sodišča o priporu spremenile okoliščine, relevantne za presojo pogojev za podaljšanje pripora, zagovornik v zahtevi tudi ne zatrjuje.

8Neutemeljene so tudi navedbe zagovornika, ki se nanašajo na nasprotje med razlogi glede begosumnosti in ponovitvene nevarnosti (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Ker je na vsebinsko enak ugovor pravilno odgovorilo že višje sodišče, se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje na razloge, navedene na 3. strani izpodbijanega sklepa. Glede na težo očitanih dejanj, stopnjo ponovitvene nevarnosti, stopnjo ogrožanja varnosti in premoženja ljudi ter socialne varnosti potencialnih igralcev športnih stav je pravilna tudi presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa. Vsi ostali pomisleki zagovornika, ki se nanašajo na pravnomočnost obtožnice in nedosegljivost soobdolženca S. S. pa, kot je pravilno pojasnilo že višje sodišče, ne morejo biti predmet obravnave v tej fazi postopka.

C.

9Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

----

Op. št. (1): Prim. npr. sodbi VS RS XI Ips 6470/2011 z dne 3. 3. 2011 in XI Ips 27115/2010 – 63/2010 z dne 23. 8. 2010.

Op. št. (2): Prim. npr. sodbo VS RS XI Ips 287/2010 – 38/2010 z dne 27. 5. 2010.