VSRS Sodba II Ips 846/2007

Reviziji se delno ugodi in se pravnomočna sodba delno tako spremeni, da se ugotovi neobstoj v pobot ugovarjane terjatve tožencev v znesku 781.315,50 SIT oziroma zdaj 3.260,37 EUR (2. točka izreka prvostopenjske sodbe) ter se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru I 2000/01637 z dne 8. 11. 2000 vzdrži delno v veljavi tako, da se v kondemnatornem delu poslej glasi: „Toženca sta nerazdelno dolžna plačati tožniku 1,794.062,70 SIT oziroma zdaj 7.486,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2001 dalje do plačila“ (3. točka izreka prvostopenjske sodbe), tožnik pa je dolžan v roku 15 dni povrniti tožencema nerazdelno njune stroške prvostopenjskega postopka v znesku 380.121,00 SIT oziroma zdaj 1.586,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2005 dalje do plačila (5. točka izreka prvostopenjske sodbe).

Sicer se revizija zavrne.

Toženca morata tožniku nerazdelno povrniti del njegovih stroškov pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 198,25 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožencev v znesku 1,652.382,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2000 do plačila (ki znaša, upoštevaje v glavnico zajete in za čas od 7. 9. 2000 do 16. 1. 2001 natekle zakonske zamudne obresti, 1.794.062,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2001 dalje – primerjaj s kondemnatornim delom izreka prvostopenjske sodbe), ugotovilo je tudi obstoj v pobot ugovarjane terjatve tožencev do tožnika v znesku 781.315,50 SIT, po pobotu obeh terjatev pa tožencema naložilo, da morata tožniku nerazdelno plačati 1,012.747,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2001 dalje do plačila; v presežku do zahtevanih 9,385.903,00 SIT s pripadki je zahtevek tožnika zavrnilo, o stroških postopka pa je odločilo upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo, da izvira terjatev tožnika iz gradbene pogodbe, pozneje ustno spreminjane in dopolnjevane s po trditvah tožnika dodatnimi vendar od tožencev pisno neodobrenimi deli – kar po stališču sodišča pomeni, da zahtevek tožnika v delu, ki presega v gradbeni pogodbi določen znesek, na tej podlagi ni utemeljen. Po stališču sodišča prve stopnje tožnik ni upravičen do plačila po končnem obračunu, niti po določeni vrednosti v pogodbi, saj dejansko opravljena dela ne dosegajo teh zneskov. Vrednost opravljenih del po pogodbi je sodišče s sodelovanjem izvedenca ocenilo na 9,289.258,50 SIT, vrednost dodatnih del na 3,399.617,00 SIT – ali skupaj 12,688.875,50 SIT; temu je prištelo še na željo tožencev nabavljene dražje korce in drsna vrata, kar je dobljeni znesek povečalo na 12,937.391,50 SIT, z obračunanim 8 %-nim DDV pa na 13,972.382,80 SIT. Upoštevaje s strani tožencev nesporno že plačanih 12,320.000,00 SIT je torej ugotovljen obstoj terjatve tožnika v višini 1,652.382,80 SIT. Uspešno v pobot ugovarjana terjatev tožencev v višini 781.315,50 SIT pa predstavlja pogodbeno kazen v znesku 5 % od pogodbeno določene celotne vrednosti v gradbeni pogodbi.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe, sklicujoč se na obstoj – po njegovih trditvah – revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker je pretežni del revizijskih navedb prepis tožnikovih navedb iz njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in ker so tožnikove pritožbene navedbe nadrobno povzete že v sodbi sodišča druge stopnje, zanje velja, da ni potrebe po njihovem ponovnem povzemanju še v sodbi revizijskega sodišča. Iz pritožbe povzete obširne navedbe tožnik v reviziji dopolnjuje mestoma še z očitki sodišču druge stopnje, da ni upoštevalo pritožbenih trditev o nasprotjih v sodbi sodišča prve stopnje (glede njegove upravičenosti do plačila za dodatna dela oziroma dela, ki niso zajeta s pisnimi soglasji), da je le s pavšalno obrazložitvijo odpravilo tožnikovo pritožbeno grajo nepopolne dokazne ocene sodišča prve stopnje – tudi oziroma predvsem glede izvedenskemu mnenju namenjenih očitkov, ter da je pustilo neobrazloženo tožnikovo pritožbeno grajo prvostopenjske razporeditve dokaznega bremena med pravdni stranki – kar vse tožnik opredeli kot bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Končno izpodbija še pravnomočno odločitev v delu o ugotovitvi obstoja v pobot ugovarjane terjatve tožencev iz naslova pogodbene kazni in predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve zahtevku, podredno pa njeno razveljavitev v izpodbijanem (zavrnilnem) delu in vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje v tem obsegu.

4V skladu z določbami 375. člena za obravnavani primer upoštevnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bil izvod revizije poslan toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija je delno utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, le pod pogoji iz 367. člena ZPP in v mejah z določbo 370. člena ZPP le izrecno predvidenih revizijskih razlogov – nujno upoštevaje pri tem še nadaljnjo omejitev iz 371. člena istega zakona. Po pravkar navedenih zakonskih določbah je izključen sleherni preizkus pravnomočne sodbe v smeri pravilnosti in popolnosti v njej ugotovljenega dejanskega stanja, kakor tudi formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti; tega opravi revizijsko sodišče le v mejah izrecno in obrazloženo uveljavljanih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. To pomeni, da v zvezi z izpodbijano odločitvijo o terjatvi tožnika ne terjajo odgovora tiste revizijske navedbe, ki so pretežno kar dobeseden prepis tožnikovih navedb iz njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in ki jih je sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe po oceni revizijskega sodišča zadostno in pravilno že izčrpalo – tako v formalnopravnem kot materialnopravnem pogledu.

7Za odločitev o terjatvi tožnika so bile bistvenega pomena dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi, ki jih povzema tudi tožnik v reviziji in po katerih izvira njegova terjatev sicer iz 24. 10. 1999 med pravdnima strankama v pisni obliki sklenjene gradbene pogodbe (kot edinega od obeh strank podpisanega zapisa izjave njune volje), vendar pa da sta se pogodbeni stranki med izvedbo gradbenih del ustno dogovorili o številnih spremembah prvotnega projekta, da se vrsta del po pogodbi ni opravila, vrsta del pa opravila drugače oziroma dodatno, da aneks k prvotni pogodbi v tej smeri ni bil sklenjen in stranki nista sporazumno dogovorili cene odstopanj ter da je tožnik tožencema zatrjeval, da so dela še vedno v okviru pogodbeno dogovorjenega zneska. Ker je tožnik z gradbenimi deli nadaljeval kljub temu, da toženca nista podpisala osnutka aneksa k prvotni pogodbi s ponudbenim predračunom za dela po poznejših delnih spremembah izvedbe, in ker sta toženca opravljeno gradbeno delo prevzela – nista pa soglašala z enostransko s strani tožnika predloženim končnim računom za opravljeno gradbeno delo, je treba šteti, da plačila oziroma cene zanj pogodbeni stranki nista sporazumno določili (po prvotni osnovni pogodbi sta se dogovorili glede posamičnih meril za njeno določljivost) in ga je zato moralo ovrednotiti sodišče (primerjaj z določbo drugega odstavka 623. člena za obravnavani primer še upoštevnega Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, uporabno v povezavi z določbo prvega odstavka 630. člena istega zakona) s sodelovanjem izvedenca po vrednosti za dejansko opravljeno delo in ustrezno upoštevaje tudi dogovorjena merila iz 2. člena gradbene pogodbe z dne 24. 10. 1999. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s tem delom pravnomočne odločitve (o terjatvi tožnika) torej ni utemeljen.

8Prav tako ni podan uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na pritožbeno grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje, tudi mnenja izvedenca, je sodišče druge stopnje tožniku odgovorilo povsem zadostno na način, ki je procesnopravno neoporečen in ki ne poraja nikakršnega dvoma o možnosti preizkusa pravnomočne sodbe. Enako velja za očitek neobrazloženosti tožnikove graje porazdelitve dokaznega bremena, pri čemer tožnik niti ne pojasni, katero odločilno dejstvo naj ne bi bilo ugotovljeno zaradi njemu napačno naprtenega bremena dokazovanja. Neutemeljen je končno še očitek o nasprotjih v razlogih sodbe sodišča prve stopnje glede vprašanja upravičenosti tožnika do plačila za dodatna dela po spremembah. To upravičenje je sodišče tožniku priznalo, vendar s pojasnilom, da ne kot plačilo presežnih del po prvotni pisno sklenjeni gradbeni pogodbi (glej obrazložitev na začetku 4. strani prvostopenjske sodbe) in v tem ni nikakršnega nasprotja, ki naj bi ga moralo sodišče druge stopnje opredeliti za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

9Utemeljeno pa tožnik izpodbija odločitev o obstoju v pobot ugovarjane terjatve iz naslova pogodbene kazni – in to že iz razloga, ker toženca očitno nista postopala v skladu z določbo petega odstavka 273. člena ZOR in nista „nemudoma“ sporočila tožniku, da si pridržujeta pravico do pogodbene kazni. Sodišče druge stopnje je tožnika s tem v zvezi odpravilo (na koncu 6. strani sodbe) z obrazložitvijo, da v postopku na prvi stopnji ni podal trditve o prepozno uveljavljani pogodbeni kazni in da je v pritožbenem postopku prekludiran. Vendar iz dejanskih ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje izrecno izhaja, da sta toženca uveljavljala pogodbeno kazen prvič šele 16. 1. 2001 v tem postopku v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (glej zadnjo stran prvostopenjske sodbe). Ker gre za opcijsko izjavo materialnega prava, je očitno, da pogoj iz petega odstavka 273. člena ZOR za uspešno uveljavitev pogodbene kazni ni izpolnjen. To je narekovalo ustrezno spremembo pravnomočne sodbe na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP, sicer pa je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena istega zakona kot neutemeljeno zavrniti.

10Delna sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala ustrezno spremembo tudi odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). V zvezi s stroški prvostopenjskega postopka je revizijsko sodišče sledilo metodi izračuna v sodbi sodišča prve stopnje in upoštevalo, da je tožnik glede na končni uspeh v pravdi sedaj upravičen do povrnitve 19 % (in ne le 11 %) njegovih stroškov prvostopenjskega postopka, odmerjenih na 2,041.860,00 tedanjih SIT – to je do zneska 387.953,40 tedanjih SIT, toženca pa sta sedaj upravičena do povrnitve 81 % (in ne več 89 %) njunih stroškov prvostopenjskega postopka, odmerjenih na 948.240,00 tedanjih SIT – to je do zneska 768.074,40 tedanjih SIT; po medsebojnem pobotu sta toženca tako upravičena do povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka v znesku 380.121,00 tedanjih SIT oziroma zdaj 1.586,22 EUR. Enak princip je revizijsko sodišče upoštevalo tudi pri odločanju o tožnikovih stroških pritožbenega postopka, do povrnitve katerih je upravičen v znesku 62,92 EUR, in pri odločanju o tožnikovih stroških revizijskega postopka, do povrnitve katerih je upravičen v znesku 135,33 EUR. Ti stroški so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo po posamičnih postavkah v obsegu, razvidnem iz odmere po stroškovnikih na list. štev. 120 in 141 spisa.