VSRS Sodba in sklep III Ips 1/2008

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita v delu, v katerem je bilo odločeno o podrejenem tožbenem zahtevku ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu (glede primarnega tožbenega zahtevka) se revizija zavrne.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti sklepov 20. redne skupščine tožene stranke z dne 25. 8. 2006, kakor tudi podrednega, s katerim je zahtevala razveljavitev sklepov št. 7 in 9.2 iste skupščine. Odločilo je še o stroških postopka.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

3Tožeča stranka z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča, pri čemer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižje stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno.

Relevantno dejansko stanje

5Tožeča stranka je bila v času sporne skupščine tožene stranke njen delničar. Njen delež v osnovnem kapitalu je znašal 45,41 %. Pred uveljavitvijo Zakona o prevzemih (Uradni list RS, št. 79-3446/2006, v nadaljevanju: ZPre-1), veljati je začel 11. 8. 2006, je sklenila pogodbe o nakupu 38.200 delnic tožene stranke (1,66 % osnovnega kapitala). Vpisi delnic v centralni register nematerializiranih vrednostih papirjev so bili izvršeni 17. 8., 21. 8., 23. 8. in 24. 8. 2006. Na skupščini tožene stranke, ki je bila opravljena dne 25. 8. 2006, tožeča stranka ni smela glasovati, ker ni dala prevzemne ponudbe. Tako je na podlagi določbe 63. člena ZPre-1 odločil pooblaščenec uprave tožene stranke ob otvoritvi skupščine. Vsi sklepi skupščine so bili zato sprejeti brez upoštevanja glasov tožeče stranke.

Glede dovoljenosti revizije

6Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrže. Navedla je, da bi morala tožeča stranka v tožbi navesti vrednost vsakega nedenarnega tožbenega zahtevka, navedla pa je le eno vrednost tožbenega zahtevka, čeprav je uveljavljala eventualno kumulacijo zahtevkov.

7Po sodni praksi Vrhovnega sodišča se v gospodarskih sporih določbo 490. člena ZPP povezuje z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP in se na tej podlagi sklepa, da velja omejitev ratione valoris le v premoženjskih sporih (tako npr. v sodbi III Ips 68/2002 z dne 11. 12. 2002). Zato Vrhovno sodišče revizije ni zavrglo, ampak je o njej odločilo meritorno.

Razlogi za odločitev o reviziji

8Revident smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko zatrjuje, da „prvostopno sodišče v svoji sodbi ni podalo utemeljenih razlogov za sodbo, drugo sodišče pa je to toleriralo kor pravilno,“ in „da je sodba prvostopnega sodišča sama s seboj v nasprotju, saj zelo nejasno obrazlaga temelje sodbe...“. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imela sodba take pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, kar pomeni, da ne bi bilo mogoče ugotoviti, ali je bilo pravilno odločeno. Pravilno je odločeno, če je dejansko stanje pravilno ugotovljeno (pravilnost sodbe) in je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo (zakonitost sodbe). Ker je v tej zadevi dejansko stanje nesporno, bi bili lahko vprašljivi le razlogi prvostopenjskega sodišča glede uporabe materialnega prava. Te pa je, vsaj praviloma, vedno mogoče preizkusiti. Tudi če bi bili zmotni ali nejasni, to ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Po določbi prvega odstavka 63. člena ZPre-1 prevzemnik, ki je dosegel prevzemni prag, iz vseh delnic z glasovalno pravico ciljne družbe, ki se po 6. členu istega zakona upoštevajo pri ugotavljanju deleža glasovalnih pravic, ne more uresničevati teh pravic, dokler (1) ne da prevzemne ponudbe ali (2) ne odtuji vrednostnih papirjev in delniških nakupnih opcij, ki niso vsebovane v vrednostnih papirjih, tako da prevzemnega praga ne dosega več. Zakonska določba pove, da prevzemnik ne more uresničevati glasovalnih pravic. To pomeni, da so mu glasovalne pravice odvzete po samem zakonu. Noben poseben postopek ni potreben za „odvzem“ glasovalnih pravic. Res je, da lahko po določbi tretjega odstavka 64. člena ZPre-1 Agencija za trg vrednostnih papirjev z odločbo ugotovi, ali je prevzemnik dosegel prevzemni prag, oziroma mu prepove uresničevati glasovalne pravice v ciljni družbi in prepove ciljni družbi uresničitev teh pravic, vendar gre za možnost, ki je prirejena posledici, ki nastane po samem zakonu. Smiselnost take ureditve se pokaže predvsem v primerih, ko zapleteno oziroma nepregledno dejansko stanje (npr. pri usklajenem delovanju delničarjev) ustvarja negotovost in zato terja poseben ugotovitven postopek.

10Po določbi prvega odstavka 64. člena ZPre-1 je mogoče vložiti tožbo, če je ciljna družba prevzemniku omogočila uresničevanje glasovalnih pravic v nasprotju z določbami 63. člena in je bil zato sprejet sklep skupščine te družbe, ki ne bi bil sprejet, če oddani glasovi prevzemnika ne bi bili upoštevani. Tožbo za razveljavitev sklepa skupščine in morebitni predlog za zavarovanje ali prisilno izvršitev tožbenih zahtevkov proti ciljni družbi in proti prevzemniku lahko vloži poleg oseb, ki so po ZGD-1 upravičeni do vložitve izpodbojne tožbe, še Agencija za trg vrednostnih papirjev. Iz določbe izhaja implicitna zahteva zakona, da ciljna družba prevzemniku ne sme omogočiti glasovanja v nasprotju z določbami 63. člena ZPre-1. Kako ciljna družba prepreči prevzemni družbi, da bi glasovala, samo po sebi ni pomembno. Lahko tudi tako, kot je bilo v predmetni zadevi, ko je pooblaščenec uprave tožene stranke ob otvoritvi skupščine tožeči stranki „odvzel“ glasovalne pravice. Odločilna je vsekakor pravilnost samega glasovanja na skupščini.

11Revident uveljavlja, da uprava delniške družbe „nikakor ne more in tudi ne sme urejati odnosov, ki se tičejo delničarjevih korporacijskih pravic. Uprava mora biti nevtralna do delničarjev tako v svojem vsakodnevnem poslovanju kot tudi na sami skupščini.“ Iz tega izpeljuje zaključek, da bi uprava smela le opozoriti Agencijo za trg vrednostnih papirjev o domnevni kršitvi 63. člena ZPre-1. Ni dvoma, da mora biti uprava delniške družbe v splošnem nevtralna do delničarjev, vendar pa to ne more pomeniti, da bi zaradi tega smela postati tudi nevtralna do zakonskih določb.

12Revident opozarja, da bi lahko uprava družbe z odvzemanjem glasovalnih pravic pridobila preveliko moč. Od tega do zlorabe pa je „zelo kratka pot“. Tega argumenta ni mogoče upoštevati pri razlagi določb ZPre-1 iz razlogov, ki so navedeni zgoraj. Zakonodajalec se je odločil za „odvzem“ glasovalnih pravic po sili zakona. Tak odvzem pa so dolžni upoštevati vsi, tudi uprava delniške družbe. Če uprava napačno uporabi določbe o glasovalnih pravicah, ima prizadeti delničar na voljo tožbo, kakršna je bila vložena v predmetni zadevi.

13Revident uveljavlja, da je imela po prehodnih in končnih določbah ZPre-1 enoletni rok za uskladitev z zakonom. Enoletni rok za uskladitev z zakonom je bil določen v 76. členu ZPre-1. Veljal je za osebe, ki so delovale usklajeno v smislu 8. člena ZPre-1. Te osebe so morale svoja medsebojna razmerja ali deleže glasovalnih pravic uskladiti z določbami zakona v 12 mesecih po njegovi uveljavitvi. V tem postopku ne gre za tak primer.

14Po določbi 2. stavka drugega odstavka 75. člena ZPre-1 so morale osebe, ki so dosegle prevzemni prag v ciljni družbi pred uveljavitvijo ZPre-1, pa po določbah ZPre niso bile dolžne dati prevzemne ponudbe, vseeno dati prevzemno ponudbo v skladu z določbami ZPre-1, če so po uveljavitvi ZPre-1 nameravale pridobiti vrednostne papirje ali druge pravice, ki se upoštevajo pri določitvi glasovalnih pravic po 6. členu ZPre-1. Revident ponavlja, tako kot že prej v postopku pred sodiščema nižjih stopenj, da po uveljavitvi ZPre-1 ni nameraval pridobiti delnic tožene stranke, saj je „vse svoje obveznosti za pridobitev spornih delnic izpolnil še pred uveljavitvijo ZPre-1“. Sklenil je pravne posle (pogodbe) o nakupu delnic, toženo stranko pa je tudi zaprosil za soglasje k nakupu delnic. Iz takega ravnanja po njegovem mnenju jasno izhaja, da namen za pridobitev delnic po uveljavitvi ZPre-1 ni bil več podan.

15Revident je 38.200 delnic tožene stranke pridobil z vpisom v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev pri KDD d. d., ker se po določbah 6. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Uradni list RS, št. 23-1034/99 - ZNVP) delnice pridobijo z vpisom in ne že s samo sklenitvijo prodajne pogodbe. Ker pa je bil vpis opravljen po uveljavitvi ZPre-1, sta na tej podlagi sodišči nižjih stopenj zavzeli stališče (na podlagi sicer različne razlagalne argumentacije), da je tožeča stranka imela namen pridobiti delnice (tudi še) po uveljavitvi ZPre-1.

16Ključni del določbe drugega odstavka 75. člena ZPre-1: „če po uveljavitvi tega zakona nameravajo pridobiti vrednostne papirje...“ omogoča različno razlago. Kdor začne z neko dejavnostjo, pa je ne opusti, ima gotovo še vedno namen (namero), da bi jo opravil. V tem smislu sta razlagali določbo sodišči nižjih stopenj. Možno pa je tudi drugačno razumevanje besede „nameravati“, namreč tako, da z njo označujemo predvsem oziroma celo zgolj le zavestno odločitev nekoga, da bo nekaj storil in je zato namen omejen na čas pred samo opravo nameravanega dejanja. Raba besede „nameravati“ v splošnem pogovornem jeziku pritrjuje takemu razumevanju. Kdor se vozi z letalom, ki se že pripravlja na pristanek, ne reče, da namerava potovati z letalom. Tako bi rekel le, preden bi se vkrcal na letalo. Ni tudi nepomembno, da zakonska določba govori o nameri „po uveljavitvi tega zakona“, kar bi kazalo na namero zakonodajalca, da je želel zajeti z obveznostjo dati prevzemno ponudbo le tiste osebe, pri katerih se bo namera oblikovala šele po uveljavitvi zakona.

17Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče (v drugem odstavku na 3. strani sodbe), da se namera „udejanji zgolj in samo v pridobitvi delnic na podlagi prevzemne ponudbe, t.j. v sklenitvi tako zavezovalnega kot razpolagalnega posla, potrebnega za veljavno pridobitev delnic.“ Sama namera pridobiti delnice po mnenju pritožbenega sodišča „ni relevantna in tudi ni sankcionirana.“ Tako stališče je seveda pravilno. Nobena namera sama po sebi še ne povzroči obveznosti dati prevzemno ponudbo. Potrebno je še njeno udejanjenje, pridobitev delnic. Ne drži pa nadaljnje sklepanje pritožbenega sodišča, po katerem je pomembna le pridobitev delnic. Zakonskega besedila: „če po uveljavitvi tega zakona nameravajo pridobiti vrednostne papirje...“ ni mogoče kar preprosto nadomestiti, kakor je to dejansko storilo pritožbeno sodišče, z besedilom: „če po uveljavitvi tega zakona pridobijo vrednostne papirje....“. Tak odmik od zakonskega besedila, oziroma že kar njegova zamenjava, ne more biti sprejemljiva. Ne nazadnje, če bi bil tak namen zakonodajalca, sporna prehodna določba iz 75. člena ZPre-1 sploh ne bi bila potrebna.

18Ker zakonsko besedilo omogoča različno tolmačenje, se je Vrhovno sodišče vprašalo, katero tolmačenje je Ustavi najprijaznejše.

19Sporna zakonska ureditev se giblje na meji retroaktivnosti. Načelo pravne države (2. člen Ustave) terja varovanje zaupanja naslovljencev pravnih norm v njihovo veljavo. Varovati je treba njihovo zaupanje v nadaljevanje njihovih obstoječih pravic. Če naj zaupajo v njihovo vsebino (zapovedano ali dopuščeno ravnanje), morajo imeti zagotovilo, da se njihov pravni položaj ne bo nepričakovano spremenil, še preden se lahko prilagodijo spremenjeni pravni ureditvi. V primerih, ko pravne posledice spremenjene pravne ureditve nastopijo na podlagi dejanskega stanja, ki se je začelo, a se še ni dokončalo pred začetkom veljave nove ureditve, literatura govori o t.i. nepravi retroaktivnosti. Ta je sicer praviloma dopustna, a ne brez izjem. Nedopustna je, če prizadetemu naslovljencu zakonske spremembe nalagajo obveznosti, ki njegov dotedanji pravni položaj v celoti razvrednotijo, a ta s spremembami ni mogel (mu ni bilo treba) računati, pa tudi tedaj, če sprememba ni primerna ali potrebna, pa tudi, če je treba dati prednost zaupanju v pravo pred hotenjem zakonodajalca.

20Ustavno sodišče je v odločbi U-I-370/06-20 z dne 17. 1. 2008 ugotovilo, da Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZViS-E) vsebuje neustavno pravno praznino, ker ne ureja pravnega položaja tistih študentov, ki so pred sprejemom prvega odstavka 15. člena ZViS-E na podlagi takrat veljavne ureditve (49. člena ZViS-D) ob vpisu v študijske programe iz 33. člena ZViS utemeljeno pričakovali, da bodo po končanem študiju iz 33. člena ZViS pridobili za eno stopnjo višjo izobrazbo od tiste, ki so jo imeli pred začetkom tega študija. Z opustitvijo takšne ureditve je zakonodajalec brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, posegel v pričakovane pravice omenjenih študentov. Zato je ZViS-E v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. V odločbi U-I-24/07-66 z dne 4. 10. 2007 je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da se občine ne morejo zanašati na to, da se predpisi, ki urejajo področje njihovega financiranja, ne bodo spremenili. Vendar mora zakonodajalec v primerih, ko sistemska sprememba povzroči občini večje zmanjšanje lastnih virov, ki so jih naslovniki upravičeno pričakovali na podlagi prej veljavnega sistema (ter temu prilagodili dolgoročnejše odločitve), pri določitvi prehodnega obdobja spoštovati načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Ureditev, ki ne upošteva izvedbe dolgoročneje načrtovanih projektov, ki so se začeli izvajati pred spremembo zakonodaje, je zato v neskladju z 2. členom Ustave. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-206/97 z dne 16. 9. 1997 povedalo, da je bilo s tem, da zakon ob občutni zaostritvi pogoja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca (čas začasnega prebivanja v državi, potreben za pridobitev tega dovoljenja, se je podaljšal s tri na osem let) ni uredil prehodnega režima za osebe, ki so ob uveljavitvi zakona že izpolnjevale pogoj po starem zakonu in vložile vlogo za pridobitev dovoljenja, prekršeno ustavno načelo varstva zaupanja v pravo. Zato je zakonsko spremembo razveljavilo, kolikor se nanaša na te osebe. Iz vseh odločb Ustavnega sodišča je razbrati skupni imenovalec: nezaželenost položaja, ki nastane, ko se naslovniki pravnih norm ne morejo pravočasno prilagoditi novi pravni ureditvi.

21Tudi s pomočjo razlage, ki je prijazna do Ustave, je Vrhovno sodišče zato prišlo do zaključka, da je treba določbo drugega odstavka 75. člena ZPre-1, po kateri so morale osebe, ki so dosegle prevzemni prag v ciljni družbi pred uveljavitvijo ZPre-1, pa po določbah ZPre niso bile dolžne dati prevzemne ponudbe, vseeno dati prevzemno ponudbo v skladu z določbami ZPre-1, če so po uveljavitvi ZPre-1 nameravale pridobiti vrednostne papirje ali druge pravice, ki se upoštevajo pri določitvi glasovalnih pravic po 6. členu ZPre-1, razlagati tako, da so bile dolžne dati prevzemno ponudbo le tiste osebe, ki so po uveljavitvi ZPre-1 sklenile prodajne pogodbe in pridobile vrednostne papirje ali druge pravice, ki se upoštevajo pri določitvi glasovalnih pravic po 6. členu ZPre-1, ne pa tudi tiste, ki so sklenile prodajne pogodbe že pred uveljavitvijo ZPre-1, a do uveljavitve ZPre-1 pogodbe še niso bile izpolnjene.

22Ničnostne razloge sklepov skupščine delniške družbe določa 390. člen ZGD-1. Nobeden ni tak, da bi se prilegal dejanski situaciji, ugotovljeni v tem postopku. Ničnostni razlogi zadevajo bodisi sklic skupščine (prva alinea 390. člena), bodisi vsebino sprejetih sklepov. Napačen odvzem glasovalnih pravic ne sodi niti v prvo niti v drugo skupino. Zahtevek za ugotovitev ničnosti vseh sprejetih sklepov zato ni utemeljen.

23Utemeljen pa bi utegnil biti izpodbojni (podredni) tožbeni zahtevek. Po določbi 2. točke prvega odstavka 395. člena ZGD-1 je sklep skupščine delniške družbe izpodbojen, če je bil pri sprejetju sklepa kršen zakon ali statut in te kršitve vplivajo na veljavnost sklepa. Če je izključitev tožnika pri glasovanju o izpodbijanih sklepih vplivala na izid glasovanja, bi to bil izpodbojni razlog. Vendar pa so za odločitev o tem potrebne dejanske ugotovitve. Teh sodišči nižjih stopenj nista napravili, ker jih zaradi zavzetega stališče o pravilnosti odvzema glasovalnih pravic tožnika nista šteli za pomembne. Zato je bilo treba v delu, ki zadeva podrejeni tožbeni zahtevek, sodbi sodišč nižjih stopenj razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj ugotovi potrebna dejstva, na podlagi katerih bo mogoče sklepati o utemeljenosti izpodbojnega tožbenega zahtevka (drugi odstavek 380. člena ZPP). V preostalem delu (glede ničnostnega tožbenega zahtevka) pa je bilo treba revizijo iz zgoraj navedenih razlogov zavrniti (378. člen ZPP).

24Pri odločanju o reviziji je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, veljavne pred uveljavitvijo ZPP-D, ker je bila prvostopenjska odločba izdana pred 1. 10. 2008.

O stroških postopka

25Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.