VSRS Sodba I Ips 50124/2010-5 (I Ips 124/2010)

Zahteva Vrhovnega državnega tožilstva RS za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1J. A. je bil s sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Celju K 261/2009 z dne 23. 7. 2009 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Sodišče mu je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Zoper navedeno sodbo je obdolženec vložil ugovor, ki je bil z uvodoma navedenim sklepom Okrajnega sodišča v Celju K 261/2009 z dne 14. 9. 2009 ter sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 292/2009 z dne 23. 2. 2010 zavržen.

2Zoper pravnomočno sodno odločbo o zavrženju ugovora je vložil vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 427. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

3Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4Skladno z določilom 420. člena ZKP sme vrhovni državni tožilec zoper pravnomočno sodno odločbo, ali zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, poleg kršitev materialnega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, tudi zaradi vsake druge kršitve zakona, ne glede na to, ali je ta vplivala na zakonitost sodne odločbe ali ne. Navedeno torej pomeni, da lahko vloži, predvsem zaradi zagotovitve enotne sodne prakse, zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zaradi nebistvenih kršitev določb ZKP (tretji odstavek 420. člena ZKP). Te pravice obdolženec in zagovornik nimata, saj za uveljavljanje takšnih kršitev nimata pravnega interesa. Enako kot za obdolženca in za zagovornika, pa tudi za vrhovnega državnega tožilca velja prepoved vlaganja zahtev za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tako tudi razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne more biti kršitev 427. člena ZKP, kot je to uveljavljala vrhovna državna tožilka v uvodu v konkretnem primeru, saj bi navedeno pomenilo širitev razlogov, iz katerih se lahko vlaga to izredno pravno sredstvo na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

5Ne glede na navedeno, pa v obrazložitvi zahteve vrhovna državna tožilka ne pojasnjuje uvodoma navedene kršitve (ki se nanašajo izključna na odločilna dejstva v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja), temveč dvomi o pravilnosti ugotovitev procesno pravno relevantnih dejstev. Nepravilna ugotovitev teh dejstev ne pomeni zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je posledica napačno ali nepopolno ugotovljenih materialnopravno relevantnih dejstev, temveč, če je res podana, pomeni procesno kršitev. Večina procesno pravno relevantnih dejstev pa je praviloma takih, da se v postopku pokažejo same po sebi (očitna dejstva ali evidentia rei), oziroma so v največ primerih razvidna enostavno iz podatkov spisa. Izjemoma si sme sodnik poročevalec višjega ali Vrhovnega sodišča po potrebi priskrbeti poročilo o zatrjevanih kršitvah določb kazenskega postopka oziroma kršitvah zakona (četrti odstavek 377. člena in tretji odstavek 423. člena ZKP).

6Ker torej v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka uveljavlja procesno kršitev, je Vrhovno sodišče zahtevo vsebinsko presojalo. Vrhovna državna tožilka meni, da je podan dvom o procesnem dejstvu, komu je bila sodba o kaznovalnem nalogu vročena (ali obsojencu oziroma ali jo je v primeru nadomestne vročitve sprejela oseba, ki je lahko prejemnik pošiljke po prvem odstavku 119. člena ZKP), v dvomu pa je skladno z načelom in dubio pro reo potrebno razlagati v korist obdolženca.

7Procesno relevantna dejstva pomembna za presojo v konkretni kazenski zadevi so naslednja:

dne 18. 8. 2009 je bil naslovnik (Jernej A.) obveščen o prispeli pošiljki;

dne 19. 8. 2009 je bila vročitev opravljena. Iz vročilnice je razvidno, da jo je prejel obdolženec osebno (v rubriki podpis prejemnika je navedena oseba A., v rubriki pripombe vročevalca teh ni, na kar sledi podpis vročevalca in žig);

dne 29. 8. 2009 je obsojenec priporočeno po pošti vložil ugovor;

sodišče prve stopnje je ugovor z izpodbijanim sklepom zavrglo z ugotovitvijo, da je prepozen (sodba je bila obdolžencu vročena dne 19. 8., rok za vložitev ugovora pa je potekel dne 27. 8. 2009);

zoper sklep o zavrženju se je pritožil obdolženec in v pritožbi navedel, da vročitev ni bila osebna, ter da mu je oseba, ki je pisanje prejela navedla, da je sodbo prejela dne 22. 8. 2009;

pritožbo je podpisala oseba – Jerneja A. (a za imenom je prečrtan);

podpis ni podoben podpisu na sporni vročilnici;

višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno z obrazložitvijo, da kot izhaja iz podpisane vročilnice je bila pošiljka vročena njemu dne 19. 8. 2009, vendar pa tudi v primeru, da sam pošte osebno ni prevzel, je bil z vsebino seznanjen dne 22. 8. 2009, tako da mu je za vložitev učinkovitega ugovora ostalo še dovolj časa. Skladno s prvim odstavkom 119. člena ZKP je namreč dopustna tudi nadomestna vročitev odraslim družinskim članom, pisanje pa je sprejela oseba s priimkom „A.“. Okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je pošiljko prejela oseba, ki ne more biti prejemnik po prvem odstavku 119. člena ZKP, pa obdolženec v pritožbi ni zatrjeval;

odločbo višjega sodišča je enako kot sodbo o kaznovalnem nalogu, kot je razvidno iz vročilnice, prejel obdolženec sam (priimek prejemnika A., pripomb vročevalca ni).

B.

8V skladu z določbo 118. člena ZKP se pisanje, za katero je v tem zakonu določeno, da ga je treba osebno vročiti, izroči neposredno naslovniku. Če tistega, kateremu mora biti pisanje osebno vročeno, ni tam, kjer naj se vročitev opravi, poizve vročevalec, kdaj in kje bi ga mogel najti, ter mu pusti med drugim v hišnem predalčniku pismeno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju ali na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročevalec tudi po tem ne najde tistega, ki bi mu moral vročiti pisanje, ravna po prvem odstavku 119. člena tega zakona; s tem se šteje, da je vročitev opravljena. Če se namesto osebne vročitve opravi nadomestna vročitev po prvem odstavku 119. člena, mora biti iz vročilnice razvidno, kdaj je bil opravljen neuspeli poizkus prve osebne vročitve ter razmerje med naslovnikom in dejanskim prejemnikom pisanja. Če prejemnik pisanja ni hkrati naslovnik, se šteje, da je bila vročitev opravljena, ko je pisanje prejel prejemnik, in ne šele takrat, ko ga je dejansko dobil naslovnik.

9V konkretni kazenski zadevi je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila vročitev opravljena skladno z določilom 118. člena ZKP. Višje sodišče je pritrdilo ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je bila vročitev osebna, dodalo pa je še nadaljnji pravni zaključek, da je možno, da je bila vročitev nadomestna, pisanje je prejel, potem ko je bila vročitev neuspešno poskušena, odrasel družinski član. Vložnica bi tako morala, če bi želela z zahtevo uspeti, obrazloženo izpodbiti obe pravni podlagi za presojo, da je bila vročitev pravilno opravljena. To se pravi, da bi morala v odločitev nižjih sodišč vnesti dvom vsaj na stopnji verjetnosti. Tega pa ni storila. Vročilnica je namreč javna listina, ki v konkretnem primeru izkazuje, da je bila vročitev opravljena osebno. V kazenskem postopku sicer ne velja pravna domneva, da javna listina izkazuje resničnost tistega, kar je v njej navedeno, vsekakor pa že zaradi varovanja pravne države, obstoja vsaj dejanska domneva v tej smeri. Za učinkovito pravno sredstvo tako ne zadošča zgolj trditev, da vročitev ni bila osebna, temveč bi moralo biti pojasnjeno, glede na dejstvo, da je poštar dolžan preveriti identiteto naslovnika, če ga seveda ne pozna, ali je prišlo pri vročanju do pomote oziroma celo do zlorabe, ter komu je bilo pisanje potem dejansko vročeno (gre za osebo s priimkom A.). Tudi v primeru, da bi vložnica z navedenimi trditvami uspela, bi morala za ugoditev zahtevi vnesti dvom v nadaljnji pravni zaključek, to je v drugo pravno podlago, ki jo je kot možno navedlo v odločbi pritožbeno sodišče za presojo, da je bila vročitev pravilno opravljena, to je dvom v pravilnost nadomestne vročitve. Da vročilnice, potem ko je bila vročitev sodnega pisanja že enkrat neuspelo poskušana, ni podpisala katera od oseb, predvidenih v 119. členu ZKP (odrasel družinski član), namreč vložnica v zahtevi ne zatrjuje, niti takšne trditve v postopku ni postavil obsojenec. Navedel je le, da vročilnice ni podpisal on, da pa mu je bilo sodno pisanje vročeno dne 22. 8. 2009.

10Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da sodišče pri vročanju ni kršilo določb prvega odstavka 118. člena ZKP, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.