VSRS Sodba III Ips 178/2008

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 34.856,28 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako je določilo, ker je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o delu, da je tožeča stranka izpolnila svoj del obveznosti, in da je terjatev tožeče stranke po tej pogodbi zapadla. Obrambo tožene stranke, da terjatev še ni zapadla, je zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni bil dosežen ustni dogovor, ki bi odlagal dolžnost plačila za opravljeno delo do zagotovitve finančnega vira za investicijo.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je nosilnim razlogom sodišča prve stopnje.

3Tožena stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali pa naj razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

6Revizija ni utemeljena.

7Zmotno je stališče vlagatelja revizije, da mora tožena stranka po izpodbijani sodbi plačati zamude obresti od glavnice 90.639,97 EUR. Zneska 29.994,92 EUR in 25.838,76 EUR v izreku sodbe sodišča prve stopnje služita namreč le za izračun zamudnih obresti. Zato teh dveh zneskov ne gre upoštevati pri izračunu glavnice. Uveljavljena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, (1) da se pravdni stranki nista ustno dogovorili, da bi bila zapadlost vtoževane terjatve odvisna od pridobitve finančnega vira za investicijo. Pravilnosti te odločilne dejanske ugotovitve v revizijskem postopku ni mogoče preizkušati, ker zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljeni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ne odgovarja na revizijske trditve, ki omenjeno dejansko ugotovitev izpodbijajo z grajo dokazne ocene, na kateri temelji.

9Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, (2) da sta se pravdni stranki s pisno pogodbo št. 1/05 dogovorili za izdelavo tehnične dokumentacije PGD in PZI, ter (3) da se računi po tej pogodbi izstavljajo po opravljenem delu na tehnični dokumentaciji in (4) da zapadejo v roku 15 dni po izstavitvi. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili tudi, (5) da je tožeča stranka svoje obveznosti po pogodbi izpolnila, je izpodbijana odločitev, ki toženi stranki nalaga plačilo računov – to je izpolnitev njene pogodbene obveznosti, materialnopravno pravilna. Spornega pogodbenega razmerja namreč, upoštevaje pravkar povzete dejanske ugotovitve, ni mogoče kvalificirati drugače kot pogodbo o delu (prim. 619. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Zato ni mogoče upoštevati revizijskih trditev, ki izražajo stališče, da je šlo v pogodbenem razmerju za »skupni posel z namenom, da se pridobi investitor.«

10Na drugačno presojo ne more vplivati dejstvo, da je pisno pogodbo pripravila tožeča stranka. Obramba tožene stranke je namreč temeljila na obstoju drugačnega ustnega dogovora o zapadlosti vtoževane terjatve (obstoja katerega sicer ni uspela dokazati), ne pa na okoliščini, da bi bilo besedilo pisne pogodbe o zapadlosti plačila zanjo sporno ali morda nejasno. Zato razlagalni dejanski stan iz določbe 83. člena OZ ni bil pomemben za odločitev.

11Revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

12Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP.