VSRS Sodba XI Ips 23488/2010-114 (XI Ips 71/2010)

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je na podlagi 1. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (URS) zoper Z. Ž. odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti, ker je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje velike tatvine v sostorilstvu po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ). Pritožbo, ki jo je vložil osumljenkin zagovornik, je zunajobravnavni senat istega sodišča zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep zagovornik pravočasno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep z razveljavitvijo odpravi in odredi, da se osumljenka izpusti iz pripora, podrejeno pa, da razveljavi sklep zunajobravnavnega senata in zadevo vrne v novo odločanje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je sodišče glede utemeljenosti suma navedlo vse razloge, ki niso v nasprotju s podatki spisa. Glede sklepa zunajobravnavnega senata navaja, da ni nujno, da je odgovor na strankine navedbe vedno izrecen, temveč mora biti iz obrazložitve razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih vsebinsko obravnavalo. Sodišče se je opredelilo do sorazmernosti izrečenega ukrepa glede na osumljenki očitano dejanje na eni strani in zagotovitvijo njene navzočnosti na drugi strani.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljenki in njenemu zagovorniku. Slednji v vlogi z dne 22. 9. 2010 v celoti vztraja pri navedbah in stališčih vložene zahteve.

B.

5Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočnemu sklepu očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Uveljavljano kršitev utemeljuje s tem, da sodišče v razlogih sklepa zaključuje, da je podan utemeljen sum kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), medtem ko iz razlogov sklepa in iz opisa dejanja, ki se očita osumljenki, ne izhaja, da bi ona ali voznik tovora tujo stvar oškodovancu vzela, kar je zakonski znak kaznivega dejanja velike tatvine, temveč je tovor oškodovana družba sama izročila vozniku. Razlogi sklepa preiskovalne sodnice so v tem delu po mnenju vložnika sami s seboj v nasprotju oziroma so v nasprotju z dokazi, pridobljenimi v predkazenskem postopku. Zunajobravnavni senat z ničemer ni odgovoril na konkretne pritožbene navedbe glede obstoja utemeljenega suma, kakor tudi glede obstoja pripornega razloga begosumnosti in glede obstoja sorazmernosti med posegom v obdolženkino ustavno pravico do osebne svobode ter ogroženostjo drugih. S tem je poleg bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana tudi kršitev osumljenkine ustavne pravice do obrazložene sodne odločbe v smislu določbe 22. člena URS.

6Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je (med drugim) podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Kršitev je podana samo takrat, kadar se nanaša na odločilna, ne pa na ostala dejstva. Odločilna so tista dejstva, na katerih temelji neposredna uporaba materialnega ali procesnega prava v določeni kazenski zadevi. Določba prvega odstavka 395. člena ZKP od sodišča druge stopnje zahteva, da v obrazložitvi sklepa presodi navedbe pritožbe. Med pritožbene navedbe, ki jih je sodišče dolžno presoditi ter o njih v obrazložitvi sklepa navesti svoje stališče, spadajo tudi vse v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve procesnega zakona, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, še posebej, če so pritožbene navedbe o teh kršitvah konkretizirane. Pritožbeno sodišče stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če ne odgovori na konkretizirane pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Če ne odgovori na ostale konkretizirane navedbe, pritožbeno sodišče krši določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost drugostopenjske odločbe.

7Preiskovalna sodnica je v izpodbijanem sklepu obrazložila iz katerih dokazov, zbranih v dosedanjem postopku, izhaja utemeljenost suma, da je obdolženka storila dejanje, ki se ji očita. Za odločanje o odreditvi pripora je odločilen obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja, zaradi katerega se lahko ob vseh ostalih izpolnjenih pogojih odredi pripor. Razlogi v izpodbijanem sklepu, ki se nanašajo na pravno opredelitev dejanja, v fazi odreditve pripora ne predstavljajo razlogov o odločilnih dejstvih v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče mora (šele) po izvedenem dokaznem postopku, ko se ugotovijo vsa odločilna dejstva, kaznivo dejanje pravilno pravno opredeliti. Do izdaje sodbe se lahko pravna opredelitev spremeni (to pravico ima načeloma do izdaje sodbe tožilec, ob izdaji sodbe pa sodišče). Zaključek preiskovalne sodnice, ki mu pritrjuje tudi zunajobravnavni senat, o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje, je prepričljivo in razumno obrazložen v prvostopenjskem sklepu. Pravilnost pravne opredelitve dejanja pa bo sodišče presojalo v nadaljevanju postopka.

8Očitek vložnika, da zunajobravnavni senat ni odgovoril na njegove pritožbene navedbe o tem, da so razlogi sklepa preiskovalne sodnice sami s seboj v nasprotju, ni utemeljen, kolikor uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se očitek ne nanaša na odločilno dejstvo (glej točko 7), je pa utemeljen toliko, kolikor graja sklep senata, da ni obrazložil, zakaj ni podana procesna kršitev, ki jo je v pritožbi argumentirano uveljavljal zagovornik. Senat je v izpodbijanem sklepu namreč zapisal le, da ni našel kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (in med katere sicer spada tudi v pritožbi uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Zunajobravnavni senat ni ravnal v skladu z zahtevo iz prvega odstavka 395. člena ZKP. Navedena kršitev predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, zaradi katere se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) le, če vložnik izkaže, da je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Tega vpliva vložnik ne zatrjuje. Ker se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP omeji le na kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik in morajo biti v zahtevi določno obrazložene ter konkretizirane, vpliva te pomanjkljivosti na zakonitost drugostopenjskega sklepa ni ugotavljalo.

9Vložnik zahteve neutemeljeno navaja, da razlogi pritožbenega sodišča glede obstoja pripornega razloga, to je nevarnosti, da bo obdolžena pobegnila, ne predstavljajo celovite ocene zbranih dokazov v smislu 17. člena ZKP. Zatrjevana kršitev ni podana. Dejstva in okoliščine, ki jih je v pritožbi (in na pripornem naroku) zatrjeval zagovornik, je ocenila že preiskovalna sodnica ter se do njih določno opredelila v obrazložitvi sklepa. Zunajobravnavni senat je vse okoliščine ponovno povzel v obrazložitvi sklepa in enako kot preiskovalna sodnica zaključil, da kljub vsem tem okoliščinam obstaja nevarnost, da se obsojenka, če bi bila izpuščena na prostost, ne bo udeleževala narokov, zaradi česar kazenskega postopka zoper njo ne bo mogoče zaključiti. Vložnikovo nestrinjanje s takšno presojo dejstev in okoliščin pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10Neutemeljen je tudi očitek vložnika, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njegove ugovore glede obstoja sorazmernosti med posegom v osumljenkino „ustavno pravico do osebne svobode in ogroženostjo drugih.“ Navedbe pritožbe glede sorazmernosti med odreditvijo pripora in ogroženostjo drugih v obravnavanem primeru niso relevantne, saj je pripor odrejen zaradi nevarnosti, da bo obdolženka pobegnila (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) in zoper njo ne bo mogoče izvesti kazenskega postopka, ne pa zaradi nevarnosti, da bo ponovila kaznivo dejanje (3. točka istega člena) in s tem ogrozila varnost drugih. Zato drugostopenjski senat ni ravnal v nasprotju z zakonom, ko na te nerelevantne navedbe pritožbe ni odgovoril. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da je v primerih, ko je pripor odrejen zaradi nevarnosti, da bo obdolženi pobegnil, potrebno presojati sorazmernost med interesom države, da zoper osumljenega uspešno izpelje kazenski postopek, na eni strani in posegom v pravico do osebne svobode osumljenca na drugi strani. To presojo je sodišče v izpodbijanih sklepih naredilo in zaključilo, da je glede na težo dejanja, osumljenkino vlogo pri njegovi izvršitvi in stopnjo nevarnosti, da se bo izognila kazenskemu postopku, pripor zoper njo neogibno potreben.

11Ker kršitve, na katere se sklicuje zagovornik osumljene Z. Ž. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo zavrnilo.