VSRS Sodba in sklep II Ips 187/2008

Revizija zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku se zavrne.

Revizija zoper odločitev v podrejenem tožbenem zahtevku se zavrže.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugemu tožencu njegove revizijske stroške v znesku 506,736 EUR.

1Tožnik in toženca so solastniki parc. št. 42/2 k. o. ... Po ženini smrti je prvi toženec svojima sinovoma, tožniku in drugemu tožencu, odstopil materin solastninski delež, tako da so v zemljiški knjigi kot solastniki vpisani tožnik in drugi toženec vsak do ¼, prvi toženec pa do ½. Med tožnikom in tožencema ni sporno, da je tožnik s soglasjem obeh tožencev leta 1992 v mansardi hiše naredil stanovanje. S tožbo od sodišča primarno zahteva, naj ugotovi, da stanovanje v mansardi predstavlja ločeno etažno stanovanjsko enoto, katere izključni lastnik je on. S podrejenim zahtevkom pa zahteva ugotovitev, da je z vlaganji povečal svoj solastninski delež na nepremičnini na 55 %.

2Sodišče prve stopnje je tako primarni kot podrejeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožba nesklepčna glede obeh zahtevkov, ker tožnik ni niti zatrjeval še manj pa dokazal, da sta toženca soglašala tudi, da bo tožnik z vlaganji postal izključni lastnik mansarde oziroma, da bo z vlaganji povečal svoj solastninski delež.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Posebej je poudarilo, da bi tožnik lahko zahteval ugotovitev svoje izključne lastnine na stanovanju le v primeru, ko bi etažna lastnina že obstajala.

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in poudarja, da sta oba toženca soglašala z izdelavo stanovanja v mansardi in da je izvedenec ugotovil, da se je njegov solastninski delež kot celota s tem povečal na 36,47 %. Poudarja, da je s tem rešil stanovanjsko vprašanje za sebe in za svojo družino. Meni, da je v 116. členu Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91-I, v nadaljevanju SZ/91) podlaga za ugoditev njegovemu primarnemu zahtevku. Poudarja, da bi sodišče, če je odločilo, da etažna lastnina še ni bila oblikovana, lahko zavrnilo le tisti del zahtevka, ki se nanaša na „ločeno etažno“ stanovanjsko enoto. Meni, da je tudi podrejeni zahtevek utemeljen po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), upoštevajoč soglasje prvega toženca v darilni pogodbi z dne 11. 2. 1991. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema. Drugi toženec je na revizijo odgovoril. Poudarja, da sta z očetom res soglašala z izdelavo stanovanja, nikakor pa ne s preoblikovanjem solastnine v etažno lastnino ali s povečanjem tožnikovega solastninskega deleža. Meni, da določba 116. člena SZ/91 za obravnavani primer ne pride v poštev, saj ureja privatizacijo stanovanj v družbeni lastnini, ko je nekdo zgradil stanovanje v skupnih prostorih stanovanjske hiše, na kateri je obstajala družbena lastnina. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne in mu povrne stroške njegovega odgovora na revizijo.

6Revizija zoper odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka ni utemeljena.

7SZ/91 v 116. členu določa, da občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj in imajo pravico do vpisa lastninske pravice na tem stanovanju v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Drugi toženec ima prav, da navedena določba ne more biti podlaga za tožnikovo pridobitev lastninske pravice, saj gre za specialno določbo, ki se je uporabljala, kadar je šlo za nadzidavo skupnih prostorov v večstanovanjski stavbi v družbeni lastnini in se je uporabljala do zaključka privatizacije.

8Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno obrazložili, da ne po sedaj veljavnih določbah Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ne po določbah Zakona o pravicah na delih stavb (Ur.l. SRS, št. 19/76), ki je veljal ob izgradnji stanovanja, etažna lastnina ni mogla nastati z vlaganji enega od solastnikov. Etažna lastnina lahko nastane le na podlagi dogovora solastnikov, če pa dogovora med njimi ni, pa o oblikovanju etažne lastnine odloči sodišče v nepravdnem postopku. V obeh primerih je za nastanek etažne lastnine potreben še vpis v zemljiški knjigi. Višje sodišče je tako pravilno odločilo, da je bilo primarni tožbeni zahtevek treba zavrniti že zato, ker etažna lastnina še ni nastala. Do izključne lastnine na delu družinske stanovanjske hiše, ki je bila pred tem v solastnini, lahko pride le tako, da se najprej oblikuje etažna lastnina. Tako tudi ne drži revizijska navedba, da bi sodišče lahko zahtevku ugodilo le delno tako, da bi iz besedila zahtevka izpustilo besedi „ločeno etažno“.

9Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da glede odločitve o primarnem zahtevku uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je v tem delu revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10Potem, ko je Vrhovno sodišče odločilo, da je bil primarni zahtevek pravilno zavrnjen, je najprej preizkusilo ali so izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o reviziji zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku. Ugotovilo je, da revizija zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku ni dovoljena.

11Tožnik je namreč že v tožbi, ki jo je vložil 11. 11. 2004, poleg primarnega uveljavljal tudi podrejeni tožbeni zahtevek. Kot vrednost spornega predmeta je za oba zahtevka skupaj navedel 20.864,63 EUR (prej 5.000.000 SIT). Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 18. 9. 2006, zato se na podlagi 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08) uporabijo določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07- UPB, v nadaljevanju ZPP). Po 367. členu tega zakona je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR. Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožeča stranka po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. V obravnavani zadevi gre za nedenarna zahtevka v premoženjskem sporu, ki imata različno dejansko in pravno podlago, zato je glede dovoljenosti revizije treba uporabiti drugi odstavek 41. člena ZPP, po katerem se vrednost spornega predmeta določi za vsak zahtevek posebej.

12Tožnik z revizijo izpodbija tako zavrnitev glavnega kot podrejenega tožbenega zahtevka. Gre za objektivno komulirana tožbena zahtevka po tretjem odstavku 182. člena ZPP. Navedba le ene ocene vrednosti spora za oba zahtevka skupaj ne zadošča, ampak je takšna opredelitev vrednosti spornega predmeta s stališča dovoljenosti revizije opredeljena le glede glavnega zahtevka. Tožeča stranka si torej zaradi izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta glede podrejenega zahtevka ni zagotovila pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva, zaradi česar je revizijsko sodišče revizijo, kolikor se nanaša na podrejeni zahtevek, zavrglo (377. člen ZPP).

13Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi njegove revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik drugemu tožencu povrniti tudi njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 506,736 EUR (900 točk po 0,46 EUR, kar zanaša 414 EUR, 2 % mat. stroške v znesku 8,28, od vsega pa še 20% DDV, kar zanaša 506,736 EUR).