VSRS Sodba I Up 480/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 6.10.2003, s katero je zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Kranj z dne 2.12.2002. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožnikov za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo prizidka k stanovanjski hiši, ki je zgrajena na zemljišču s parc. št. 15/4, 15/1 in 15/2 k.o. ...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke. Ugotavlja, da je sporen le odmik prizidka, ki je predmet legalizacije, od zemljišč s parc. št. 15/22 in 15/26 k.o. ..., ki so v lasti B. in A.B. Posege v prostor v obravnavanem območju ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje Kranja (Uradni vestnik G., št. 15/88 in nadaljnji ter Uradni list RS, št. 70/94 in nadaljnji, PUP), ki v 35. členu določa, da je za prosto stoječe objekte funkcionalno zemljišče okrog objekta najmanj 2,5 m, širina dovoza do objekta pa je najmanj 2,75 m. To pa posledično pomeni, da mora biti tudi odmik bodočega objekta od posestne meje sosedov najmanj 2,5 m. Ob neizpodbijani ugotovitvi tožene stranke v njeni odločbi, da je odmik spornega prizidka od posestne meje zemljišč s parc. št. 15/2 in 15/26, ki so v lasti sosedov, le 0,70 m, to po presoji sodišča prve stopnje že zadošča za zaključek, da pogoj glede odmika prizidka iz določbe 35. člena PUP ni izpolnjen. Ob takem dejanskem in pravnem stanju zadeve je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je zavrnil izdajo lokacijskega dovoljenja. Na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati tožbeni ugovori, da je bilo soglasje sosedov za gradnjo prizidka bližje parcelni meji dano. Iz PUP ne izhaja, da je lahko odmik predvidenega objekta od predpisanega manjši, če s tem soglašajo lastniki sosednjih parcel. Zato tudi v primeru, če bi sosedje v spornem primeru soglašali z obstoječim odmikom prizidka, organ prve stopnje tožnikoma ne bi mogel izdati lokacijskega dovoljenja, saj je dolžan po uradni dolžnosti paziti na to, da se gradnja izvaja v skladu s pogoji, ki jih določa PUP. Glede na to, da se pogoji glede odmika objektov od parcelnih mej in med objekti v prostorskih izvedbenih aktih določajo zaradi sanitarno tehničnih in požarnih razlogov, so na predpisane odmike dolžni paziti tudi soglasodajalci po posebnih predpisih (npr. zdravstveni in požarni inšpektorji), prav tako po uradni dolžnosti.

Tožnika vlagata pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagata, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. V pritožbi navajata, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je pomemben samo prostorski izvedbeni akt, soglasje pa ne bi ničesar spremenilo, kar je zmotno. Vztrajata, da je vnaprejšnje soglasje, ki sta ga dali B. in A.B., ki sta ga tožnika upoštevala, pomembno. Sklicujeta se na zapisnik z dne 6.2.1990, ki ga je podpisala A.B. Obrazložitev sodbe ni dovolj prepričljiva in razumljiva. Ob soglasju iz leta 1990 se odmiki iz odloka lahko zmanjšajo. Zato je zavrnitev izdaje lokacijskega dovoljenja nepravilna in nezakonita. Upravna enota pa je izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnila iz razloga, ker naj ne bi bilo soglasja B. in A.B. Na ustni obravnavi sta namreč izjavili, da se z legalizacijo prizidka k stanovanjski hiši ne strinjata. V letu 1990, ko se je dejansko pričelo graditi, je bilo soglasje s strani obeh dano. Investitorja sta upoštevala dogovor med strankami, da na strani, kjer je mejaš A.B., ne bo oken in nista na tisti strani zgradila oken. Ker je bilo soglasje B. in A.B. že dano, ga ne moreta preklicati. Predhodno soglasje odmike po odloku lahko zmanjša. Upoštevati je treba, da je objekt že zgrajen in da je bilo ob izgradnji med vsemi soglasje o odmikih. Izpodbijana sodba govori še o funkcionalnem zemljišču, ki ga veljavna zakonodaja ne pozna več.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, ki ima podlago v predloženih spisih, materialno pravo pravilno uporabljeno. Po določbi 190. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) se postopki za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Zato se je v skladu s citirano določbo ZGO-1 v obravnavani zadevi postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo prizidka k stanovanjski hiši na zemljišču s parc. št. 15/4, 15/1 in 15/23 k.o. ... nadaljeval po ZUN. V 1. odstavku 54. člena ZUN je določeno, da se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, izda v skladu s pogoji, ki jih določa ta načrt. Po 2. odstavku 54. člena ZUN se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Navedeni PUP pa v 35. in 36. členu določa, da mora biti omogočena normalna uporaba in vzdrževanje objektov z vsemi spremljajočimi prostorskimi potrebami ter navaja, da je širina funkcionalnega zemljišča okrog objekta najmanj 2,5 m, širina dovoza do objekta pa najmanj 2,75 m, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo upoštevano, saj je odmik od sosednjega zemljišča 0.70 m, kar izhaja iz predloženih spisov. Manjši odmik od sosednjih zemljišč bi bil možen ob soglasju soseda, le če bi PUP tako določal. Ker pa v obravnavani zadevi tega PUP ne predpisuje, niti takšno soglasje sosedov v upravnem postopku za legalizacijo prizidka ni bilo dano, niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo spornega prizidka. To sta pravilno ugotovila tožena stranka in sodišče prve stopnje, ki sta se strinjala z odločitvijo upravnega organa prve stopnje. Ker je po Zakonu o graditvi objektov (ZGO), ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje, bilo mogoče graditi objekt takšne vrste in velikosti, kot sta ga zgradila tožnika, le na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja in gradbenega dovoljenja, je sklicevanje na ustna soglasja, ki naj bi bila dana pred samo gradnjo brez ustreznega upravnega (lokacijskega in gradbenega) dovoljenja, neupoštevno. V upravnem sporu pa se presoja zakonitost izdanega akta glede na dejansko in pravno podlago v času njegove izdaje. Zato pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnika izrecno ne navajata, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, zato je pritožbeno sodišče preverilo le kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, vendar le-teh ni našlo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.