VSRS Sodba II Ips 439/2007

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 191,75 EUR stroškov za odgovor na revizijo.

1Tožnik je prek svojih pooblaščencev od tožene stranke zahteval objavo popravka zaradi članka, ki je bil z naslovom Počitnice preživljajo v "..." pisarnah, objavljen v časniku D. dne 7.11.2006. Tožena stranka je objavo popravka zavrnila, zato je v zakonskem roku tožnik objavo popravka zahteval s tožbo.

2.Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je vsebina navedenega časopisnega članka upoštevaje celotno besedilo takšna, da predstavlja negativno poročanje o tožnikovem ravnanju. Sporni članek opisuje dogajanje ob prodaji počitniških kapacitet v K., pri čemer naj bi bili v ravnanju tožnika podani celo elementi kaznivega dejanja poslovne goljufije, v članku pa je ponovno omenjena tudi tožnikova fizična grožnja novinarju. Sodišče je zato ugotovilo, da je izpolnjen zakonski kriterij prizadetosti tožnikove pravice ali interesa. V nadaljevanju je ugotovilo, da ni podan noben izmed odklonitvenih razlogov iz 31. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 35-2043/2001 do Uradni list RS, št. 69-2977/2006; ZMed).

3.Pritožbeno sodišče je soglašalo z razlogi prve stopnje, zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

4.Tožena stranka vlaga revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišči naj bi dali na škodo svobode izražanja prevelik poudarek pravici do popravka.

5.Sodišče druge stopnje naj bi se do večine pritožbenih navedb ne opredelilo, temveč je zgolj ponovilo nepravilno in neustavno stališče sodišča prve stopnje, da 35. člen ZMed določa, da se je potrebno v postopku zaradi objave popravka omejiti zgolj na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka. Takšna sodba je neobrazložena, saj se pritožbeno sodišče ni opredelilo do konkretnih pritožbenih navedb in sicer, ali so v spornem besedilu zapisane napačne ali neresnične navedbe, ki pomenijo poseg v pravice ali interese tožnika, kar je predpogoj za uveljavljanje pravice do popravka. Sodišče se nadalje ni opredelilo tudi do pritožbene navedbe, da popravek v pretežnem delu ne zanika navedb v članku.

6.Revizija sodiščema očita, da izhajata iz napačnega razumevanja pravice do popravka. Iz njunega stališča izhaja, da sodišče v postopku presoja zgolj obstoj oziroma neobstoj odklonilnih razlogov po 31. členu ZMed in da ni dolžno presojati vsebine objavljenih informacij in vsebine popravka. To pomeni, da sodišči pravico do popravka razumeta kot pravico do dostopa do medijev. Interes vsakogar, ki je omenjen v mediju je na nek način prizadet. Po tako široki razlagi bi lahko vsak, o katerem bi se poročalo, zahteval še objavo svojih pogledov na zadevo, v kateri je bil omenjen. Takšno razumevanje pravice do popravka po stališču revizije omejuje svobodo izražanja ter svobodno gospodarsko pobudo, ki jo imajo izdajatelji medijev.

7.Revizija meni, da je treba ugotavljati tudi netočnost informacije, na katero se odziva popravek. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča, opr.št. Up-124/05, kjer je navedeno, da je namen pravice do popravka v tem, da ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico odzvati se na informacijo objavljeno v medijih, ki prikazuje netočna dejstva o njej in so z njo prizadete njene osebnostne pravice. V zvezi s tem povzema še četrti odstavek 26. člena ZMed, da je "popravek zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu." navaja, da objava resničnih podatkov sicer lahko pomeni poseg v pravico do zasebnosti, vendar takega posega ni mogoče sanirati z uveljavljanjem pravice do popravka, temveč ima prizadeti na razpolago druge kazenske ali civilne sankcije. Interes posameznika in interes javnosti po objektivni informaciji pa sta prizadeta le v primeru, ko gre za objavo netočnih informacij, kar se lahko najbolj učinkovito in najhitreje sanira z objavo popravka.

8.Revizija v nadaljevanju še z drugimi besedami ponavlja že izraženo materialnopravno stališče, katerega bistvo je, da bi moralo sodišče ugotavljati tožnost (resničnost) objavljene informacije, da bi moralo presojati tekst popravka ter da določba 35. člena Zmed, na katero se sklicujeta nižji sodišči, sodišča ne odvezuje ugotavljanja vseh okoliščin, od katerih je odvisna objava popravka. V zaključnem delu revizije, tožena stranka podaja številna dejstva, razstira ozadje razmerja med tožnikom in časnikom, ki je pisal o problematiki gradnje počitniških stanovanj v K., ter povzema kronologijo tega, na kaj se je kateri članek odzival.

9.Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu ter vročena tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila, poudarila da revizija nedovoljeno odpira nova dejanska vprašanja in predlagala njeno zavrnitev.

10.

Revizija ni utemeljena.

11.Materialnopravno izhodišče obeh sodišč je tudi po prepričanju revizijskega sodišča pravilno. Kot je poudarilo tudi sodišče prve stopnje je pravna podlaga pravice do popravka podana že na ustavni ravni (40. člen Ustave Republike Slovenije; URS). To pa obenem pomeni tudi to, da pravice, kakor je zasnovana na tej normativno hierarhični ravni, ni mogoče ožiti na nižji normativni ravni (torej tudi ne z zakonom). Z zakonom je mogoče določiti le način uresničevanja te pravice (način uresničevanja pravice pa ne more posegati v samo substanco pravice). Normativna hipoteza 40. člena URS ne predvideva, da bi moralo biti obvestilo, katerega popravek se zahteva, netočno, neresnično. Institut pravice do popravka materialne resnice sploh ne obravnava na tak način, najmanj pa na način, da bi morala biti (ne)resničnost navedb bodisi v samem obvestilu bodisi v popravku obvestila predmet dokaznega postopka. Vprašanje resnice se v okviru instituta pravice do popravka obravnava na povsem drugačni metodološki ravni. Gre za metodo, ki jo izraža latinski rek audiatur et altera pars (naj se sliši tudi druga stran). Tisti, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih, se ima pravico o spornem obvestilu izjaviti na enakovrednem mestu. Vprašanje resničnosti se na tej točki z vidika pravice do popravka konča - od tu dalje je na avditoriju, da presoja, katera od obeh strani (oziroma koliko) ima prav.

12.Revizija svoje drugačno stališče utemeljuje tudi s sklicevanjem na odločbo ustavnega sodišča in na določbe ZMed (glej točko 7). Vendar pri tem revizija ni najbolj korektna. Stavek iz obrazložitve ustavnega sodišča je sicer povzet pravilno, vendar pa je iztrgan iz celotnega konteksta. Ustavno sodišče res zapiše, da je namen pravice do popravka v tem, da ima vsaka oseba pravico odzvati se na informacijo objavljeno v medijih, ki prikazuje netočna dejstva o njej. Vendar pa vprašanje točnosti ali netočnosti dejstev ni del nosilnega razlogovanja ustavnega sodišča, poleg tega pa gre za stavek (zapis) v širši obrazložitvi; tak zapis pa nima narave formalnega vira prava. Bistvo obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča je v opredelitvi kriterija, ki razlikuje ustavno zagotovljeno pravico do popravka in ustavno nezagotovljeno pravico dostopa do medijev. Merilo, ki pravici razmejuje, pa ni v točnosti ali netočnosti objavljenega obvestila (tega tudi ustavno sodišče v obravnavani zadevi ne trdi), marveč v tem, da je pravica do popravka vezana na prizadetost pravice oziroma interesa tistega, ki popravek zahteva, in nastane kot posledica prej objavljenega prispevka (6. točka obrazložitve). Edino na to okoliščino pa veže pravico do popravka tudi pozitivno pravo (tako URS v 40. členu kot ZMed v prvem odstavku 26. člena). Revizija pa je nekorektna prav v delu, ko citira zakonsko besedilo četrtega odstavka 26. člena. Iz besedila namreč povzame (iztrga) le del ter z zamolčanim delom popolnoma preobrne vsebino zakonskega besedila. Celotno besedilo govori namreč ravno nasprotno, kot skuša (glej točko 7) prikazati revizija. Celotno besedilo se glasi: Z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Tisto, kar skuša kot popravek prikazati revizija, je torej le popravek v ožjem smislu, ustavno in zakonsko zagotovljen pa je tudi popravek v širšem smislu, ki se z vprašanjem ene in edine resnice neposredno sploh ne ukvarja.

13.Dodaten argument, da je ugotavljanje resničnosti dejstev v obvestilu in popravku obvestila v nasprotju z naravo pravice do popravka, pa je ta, da bi tak dokazni postopek pravico do popravka v resnici izničil. Njeno bistvo je, da se sliši druga stran in to čim prej. Prav uresničevanju teh naravnih lastnosti obravnavane ustavne pravice so namenjena vsa tista pravila ZMed, ki določajo kratke postopkovne roke in kratke roke za objavo. Enak namen pa ima tudi določba prvega odstavka 35. člena ZMed, na katero sta se sklicevali obe nižji sodišči, revizija pa ji skuša dati pomen, ki prebija jezikovno razlago. Določba je jasna: obravnava o tožbi za objavo popravka se omeji na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka.

14.Bojazen, ki jo izraža revizija, češ da ob tako široki razlagi pravica do popravka ogroža svobodo izražanja in svoboda tiska, je odveč. Osnovni pogoj - to je prizadetost posameznikovega interesa ali pravice - ter odklonilni pogoji iz 31. člena ZMed (prim. predvsem šesto alineo, ki se ne more ogniti vprašanjem vsebinske ustreznosti) dajejo sodišču zadosten pravni prostor, da lahko prepreči takšno širjenje pravice do popravka, da bi šlo bodisi za njeno zlorabo bodisi, da bi ta postala v resnici pravica dostopa do medijev. Prizadetost posameznikovega interesa je odprt pravni pojem, ki sta mu dala nižji sodišči v obravnavani zadevi ustrezno vsebino. S spornim člankom je bilo tudi po prepričanju revizijskega sodišča poseženo v tožnikovo osebnostno sfero na tak način, da ima o sporni problematiki pravico podati še svoje stališče (oziroma, da mu je tožena stranka, ki je temo načelo, to na svojih straneh dolžna omogočiti).

15.Neutemeljeni pa so tudi procesni očitki nižjima sodiščema oziroma predvsem sodišču druge stopnje, ki naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi po stališču revizije ne odgovorilo na pritožbene navedbe. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje pregledno in razločno odgovorilo na vsa sporna vprašanja. Sodba sodišča prve stopnje je tako v razlogih sklenjena in na ta način popolna. Pritožba je načenjala ista vprašanja (gre za vprašanje, ali je napačnost in neresničnost navedb v obvestilu pogoj za uresničitev pravice do popravka ter ugovor tožene stranke, da popravek v pretežnem delu ne zanika navedb v članku). Sodišče prve stopnje se je do obeh vprašanj opredelilo. Pojasnilo je, da se sodišče omeji le na obravnavo pogojev za dolžnost objave (pogoj pa je le prizadetost, ne pa ugotavljanje resničnosti v obvestilu). To je storilo na peti in šesti strani obrazložitve. Na ugovor, češ da popravek v pretežnem delu ne zanika navedb v članku, je v obširnem odstavku odgovorilo na šesti strani obrazložitve pod uvodnim stavkom: glede drugega odklonitvenega razloga za objavo pa sledeče. Sodišče druge stopnje je takšne razloge sprejelo kot pregledne, tehtne in prepričljive in se nanje izrecno sklicevalo, ker že ti razlogi odgovarjajo na pritožbene navedbe. Takšen pristop je povsem ustrezen in v danem položaju edinole razumen.

16.Na preostale revizijske navedbe se revizijsko sodišče ne bo vsebinsko odzivalo. Gre namreč bodisi za parafraziranje istih pravnih stališč, na katera je bilo odgovorjeno že zgoraj, bodisi za nedovoljeno širjenje dejanske podlage. Revizijsko sodišče je zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč. Tisto, kar revident navaja na pretežnem delu pete in šeste strani, pa je nedovoljeno odpiranje dejanskih vprašanj, ki dejansko podlago odločitve presegajo.

17.Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP)

18.Tožena stranka je v revizijskem postopku v celoti propadla, zato je dolžna po merilu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) tožeči stranki povrniti stroške, ki so ji nastali v revizijskem postopku. Revizijsko sodišče je stroške priznalo in odmerilo ob priloženem stroškovniku ter toženi stranki naložilo plačilo 191,75 EUR stroškov nastalih z vložitvijo odgovora na tožbo.