VSRS Sklep II Ips 50/2001

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je odločalo o vrnitvi dela zaplenjenega premoženja, ki je bilo odvzeto J. Č. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. K 378/48 z dne 8.6.1948, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS, opr. št. Kž 398/48 z dne 14.7.1948. Ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pod opr. št. I Ips 177/91 dne 20.11.1991 spremenilo odločitev o kazni, tako da je izrečeno kazen zaplembe celotnega premoženja odpravilo, je J. Č. oz. po njegovi smrti njegov sin A. Č., upravičen do vrnitve zaplenjenega premoženja. Del premoženja, ki ga je bilo mogoče vrniti v naravi, je bil že vrnjen. Zato je sodišče v tem postopku odločalo le o tistem delu premoženja, ki ga ni bilo mogoče vrniti v naravi in sicer o odškodnini za parceli:

- parc. št. 257/11 k.o..., ki je bila v naravi travnik v izmeri 3.915 m2 in hiša v izmeri 8 m2, iz katere so nastale tri parcele, ki so sedaj v lasti fizičnih oseb; in

- parc. št. 143/2 k.o..., ki je bila v naravi njiva v izmeri 370 m2, ki je sedaj v naravi asfaltirana dovozna pot, torej javno dobro.

Sodišče je v zadevi odločalo trikrat:

- Prvič je z delnim sklepom na podlagi drugega odstavka tedaj veljavnega 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Ur.l. RS, št.17/78, 8/90 in 12/92) odločilo, da mora Republika Slovenija plačati 5.377.618 tolarjev odškodnine. Toda pritožbeno sodišče je ta sklep spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek proti nasproti udeleženi Republiki Sloveniji zavrnilo, ker je menilo, da ta nasprotna udeleženka dejansko ni upravljala z zaplenjenim premoženjem. O tožbenem zahtevku proti tedanji Mestni občini Ljubljana, pa še ni bilo odločeno.

- Pri drugem odločanju je sodišče prve stopnje sklenilo, da morajo odškodnino v znesku 6.927.279 tolarjev nerazdelno plačati Mestna občina Ljubljana, Občina Brezovica, Občina Dobrovo-Horjul-Polhov Gradec, Občina Dol pri Ljubljani, Občina Ig, Občina Medvode, Občina Škofljica, Občina Velike Lašče in Občina Vodice. Sodišče druge stopnje je spet ugodilo pritožbi, ker se je medtem spremenila materialnopravna zakonodaja (Zakon o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb Zakona o denacionalizaciji in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ZZZIND, Ur.l. RS, št. 49/97 in 87/97; nato pa Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ZIKS-G, Ur.l. RS, št. 10/98 ter odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-43/96, Ur.l. RS, št. 11/78 in opr. št. U-I-60/98, Ur.l. RS, št. 56/98). Novi predpisi so določali, da na mesto občine, kot zavezanka stopi Republika Slovenija, ker se zaradi nove lokalne zakonodaje šteje, da je obveznost prešla nanjo. Ker pa so spremembe materialnopravne zakonodaje prinesle novosti tudi glede oblike, obsega in omejitev vračanja premoženja, je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o plačilu odškodnine in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo odločanje.

- Ko je sodišče prve stopnje odločilo tretjič, je sklenilo, da mora Republika Slovenija vrniti odškodnino za zaplenjeno premoženje, in sicer v obliki delnic družbe T. d.d., ki so v njeni lasti, v vrednosti 1.043.973 tolarjev. Predlog proti drugim nasprotnim udeležencem je zavrnilo. S tem sklepom se nista strinjala ne predlagatelj, ne nasprotna udeleženka Republika Slovenija, ki sta se pritožila, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagatelja, pritožbi Republike Slovenije pa je ugodilo samo deloma, tako da je ohranilo njeno dolžnost plačila odškodnine v obliki delnic v lasti Republike Slovenije v vrednosti 1.043.973 tolarjev, izbiro delnic pa je prepustilo zavezanki. Kar je predlagatelj zahteval več ali drugače, je zavrnilo. Zavrnilo je tudi pritožbo nasprotne udeleženke v tistem delu, v katerem ji ni ugodilo.

Proti sklepu pritožbenega sodišča, s katerim je postal pravnomočen sklep prvostopenjskega sodišča, je predlagatelj pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Po njegovem je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku, ker je prekoračilo tožbeni zahtevek oz. zahtevek za sodno varstvo, s tem da je spremenilo prvo točko izreka sklepa prvega sodišča. Tako je predlagatelju, ki je zahteval odškodnino v obliki delnic družbe T. d.d., Ljubljana, ki so v lasti Republike Slovenije, prisodilo odškodnino v obliki delnic Republike Slovenije v višini 1.043.973 tolarjev. Po predlagateljevem mnenju bi smelo sodišče odločati le o utemeljenosti zahtevanih delnic in mu ne bi smelo prisoditi tistega, kar sploh ni zahteval. Drugo bistveno kršitev vidi v kršitvi 4. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je izpodbijani sklep izdalo stvarno nepristojno sodišče, ker je po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij stvarno pristojno sodišče, ki odloča v nepravdnem postopku, torej okrajno sodišče in ne višje sodišče. Ker je višje sodišče odločalo o sami zahtevi predlagatelja s tem, da je spremenilo zahtevo po sodnem varstvu, predlagatelj meni, da bi bil moral biti udeležen v postopku. Na koncu revizije očita izpodbijanemu sklepu še kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in trdi, da izrek sklepa ni razumljiv, da nasprotuje sam sebi in razlogom sklepa, da v sklepu niso navedeni razlogi, ki bi utemeljevali odločitev, ter da sklepa sploh ni mogoče izvršiti, ker v njem ni določena obveznost zavezanca. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava pa navaja, da ni bil pravilno uporabljen četrti odstavek 145.b člena ZIKS. Zapis pravne norme "v delnicah, s katerimi razpolaga Republika Slovenija" je po njegovem pravni standard, katerega vsebino mora sodišče določiti v vsakem primeru posebej. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Republika Slovenija razpolaga z delnicami družbe T. S. d.d, in je predlagatelju prisodilo izročitev teh delnic v vrednosti 1.043.973 tolarjev. S sklepom pritožbenega sodišča pa je vzpostavljeno takšno stanje, ki je za predlagatelja negotovo, poleg tega pa se ne da izvršiti, ker dajatev ni individualizirana oz. konkretno določena. Ker Republika Slovenija nima lastnih delnic in je lastnica različnih vrednostnih papirjev - delnic, imajo te različno tržno vrednost. Če bi smela nasprotna udeleženka brez predlagateljeve volje sama izbirati, katere delnice mu bo izročila, bi bila taka ureditev krivična do upnikov oz. predlagateljev in v nasprotju s temeljnimi načeli našega pravnega sistema. Zato predlagatelj meni, da bi moralo biti v izreku določeno število delnic, njihova vrsta in izdajatelj. Ker Višje sodišče v Ljubljani tega ni navedlo, revizija trdi, da je zmotno uporabilo materialno pravo.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju ZPP 1977), ki se uporablja na podlagi pooblastila iz 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (Ur.l. SRS, št. 30/86 do RS, št. 55/92, v nadaljevanju ZNP), je bila revizija vročena nasprotnim udeleženkam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo o njej.

Čeprav predlagatelj v reviziji navaja določila novega zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99), je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče uporabljalo določila ZPP 1977. Razlog za to je v prvem odstavka 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bil pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdan sklep, s katerim se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje. Določila ZPP 1977 je uporabilo po pooblastilu iz 37. člena ZNP.

Revizija ni utemeljena.

Bistvo spora je v pravnem vprašanju, ali je po četrtem odstavku 145. b člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-G), ki je s sprejemom novega Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (266. člen ZIKS, Ur.l. RS, št. 22/2000) ostal v veljavi, mogoče zahtevati od sodišča, da prisodi upravičencu konkretno določene delnice, ali ima upravičenec možnost izbire šele kasneje, ali izbire sploh nima. V četrtem odstavku 145.b člena ZIKS-G je navedeno, da je zavezanec za odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga Republika Slovenija, v obveznicah in v denarju Republika Slovenija. Ker 145.a člen ZIKS-G predpisuje, da se glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja Zakona o denacinalizaciji (Ur.l. RS, št. 27/91-I z odločbami Ustavnega sodišča Republike Slovenije, v nadaljevanju ZDen), je mogoče 145.b člen primerjati z 42. členom ZDen, po katerem upravičencu, kateremu premoženja ni mogoče vrniti, pripada odškodnina v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija, ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Odškodnina v obveznicah gre upravičencu tudi, če upravičenec zahteva delnice, pa mu jih ni mogoče ponuditi.

Sodna praksa je doslej že večkrat poudarila, da mora sodišče v denacionalizacijskem postopku odločiti o razmerju med upravičenci in zavezanci tako, da odloči, ali je zahteva utemeljena in ali ima upravičenec pravico do vrnitve premoženja v naravi, v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina). O vseh ostalih vprašanjih se odloča naknadno s sporazumom, ali v ustreznih postopkih (npr. o prehodu upravičenčevega premoženja na dediče ali na druge pravne naslednike, o ureditvi medsebojnih razmerij med zavezanci, npr. zaradi vračila kupnine po 72. členu Zden, in podobno). Tudi v primerih, ko so upravičenci zahtevali določeno nadomestno nepremičnino (tretji odstavek 42. člena ZDen), so sodišča upoštevala predloge upravičencev samo v tistih primerih, ko je šlo za sporazum z zavezanci, sicer pa ne. To je razumljivo, ker bi vprašanje delitve premoženja na strani upravičencev ali zavezancev ali iskanje nadomestnega premoženja (nepremičnine ali konkretno določenih delnic) preveč obremenjevalo postopke v zvezi z vrnitvijo premoženja. Iz tega sledi, da je temelj za uveljavljanje izplačila odškodnine, odločba sodišča, ki opredeljuje upravičence in zavezance ter vrnitev konkretnega premoženja v naravi ali vrsto nadomestnega premoženja. Na podlagi te odločbe se upravičenci in zavezanci sporazumejo o izvršitvi odločbe, ali pa se odločba izvrši v ustreznem postopku.

V konkretnem primeru predlagatelj po pravnomočnosti sodne odločbe lahko zahteva, da mu zavezana Republika Slovenija v izvršitev svoje obveznosti ponudi izbiro med delnicami, ki jih ima v lasti in ki jih je mogoče prenesti na upravičenca. Če se upravičenec ne odloči za nobene od njih, pa ima v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZDen pravico izbrati namesto delnic, obveznice, izdane po Zakonu o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (Ur.l. RSD, št. 49/99 in na njegovi podlagi izdane Uredbe, Ur.l. RS, št. 84/99).

Tako se izkaže, da je odločitev v izreku sklepa sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna. Prav tako sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Očitek, da izrek odločbe ni razumljiv in da sodišče ni razložilo, zakaj je zavrnilo predlagateljevo pritožbo in se ni opredelilo do njegovih navedb, ni resničen. Prvi odstavek izreka, da se pritožba predlagatelja zavrne, je več kot jasen, razlogi pa so navedeni v šestem odstavku na 3.

strani obrazložitve sklepa, kjer je pojasnjena zavrnitev predlagateljevih pomislekov glede višine odškodnine. Revizijski pomislek, češ da v zadevi ni odločalo stvarno pristojno sodišče, pa ni utemeljen, ker je v 2. členu ZIKS-G predpisana dopolnitev Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur.l. SRS, št. 17/78 do 8/90 in RS, št. 12/92 do 29/95) s 145.č členom, ki predpisuje, da odloča o vrnitvi zaplenjenega premoženja sodišče v nepravdnem postopku, torej okrajno sodišče; o pritožbah proti njegovim odločitvam pa po veljavni procesni zakonodaji odloča višje sodišče (1. točka 104. člena Zakona o sodiščih, Ur.l. RS, št. 19/94 in 45/95). Višje sodišče, ki po 362. členu ZPP 1977 odloča o pritožbah praviloma brez obravnave, pritožbo zavrže, zavrne ali ji ugodi in sklep spremeni ali razveljavi in po potrebi vrne zadevo v nov postopek (380. člen ZPP 1977). Ker se v postopku s pritožbo uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo (381. člen ZPP 1977), pritožbeno sodišče lahko spremeni izpodbijano odločbo, kadar je za to izpolnjen kateri izmed pogojev, ki so navedeni v 373. členu ZPP 1977. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče lahko spremenilo izpodbijani sklep, ker je na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo prvo sodišče, uporabilo drugačno materialno pravo. Spremembo izpodbijanega sklepa je izrazilo v drugem odstavku izreka svojega sklepa, v katerem je povzelo besedilo sklepa sodišča prve stopnje s tem, da je v drugem odstavku besedilo: v obliki delnic družbe T. d.d. v lasti Republike Slovenije, v vrednosti 1.043.973 SIT spremenilo tako, da je izpustilo določitev, da gre za delnice T. d.d. (pravilno najbrž T. S. d.d.), kar je predlagatelj zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo. Tak izrek je razumljiv in procesno pravilen, saj je bilo odločeno o predlagateljevem zahtevku za odškodnino tako, da je bilo pretežnemu delu ugodeno, konkretni del zahtevka pa je bil zavrnjen. Samo odločitev o utemeljenosti predlagateljevega zahtevka, ki jo omenja revizija, ne bi bila v skladu z načelom ekonomičnosti postopka, zavrnitev zahtevka pa bi bila v predlagateljevo škodo. Odločanje o konkretnih vrednostnih papirjih v sodni odločbi bi podaljševalo postopke, izvršitev odločbe, v kateri bi sodišče določilo izročitev konkretnih vrednostnih papirjev, pa bi bila lahko vprašljiva, saj bi se na primer lahko zgodilo, da bi imela zavezana Republika Slovenija v lasti manj delnic konkretne delniške družbe, kakor naj bi jih izročila upravičencem po pravnomočnih sodnih odločbah, izdanih v med seboj neodvisnih na primer sodnih postopkih.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po 400. členu, v zvezi s 393. členom ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).