VSRS Sodba in sklep III Ips 83/98

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka trpi sama stroške za odgovor na revizijo.

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da se mednarodna blagovna znamka IR ..., zaščitena za razred 16 "tiskarski papir" na področju Slovenije brez opravičenega razloga ni uporabljala v blagovnem prometu v zadnjih petih letih pred vložitvijo zahteve za razveljavitev z dne 3.5.1996 (pod točko 1.) in da se zaradi te neuporabe blagovna znamka razveljavi (pod točko 2.).

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in je zgoraj navedeni ugotovitveni tožbeni zahtevek s sodbo zavrnilo (pod točko I.), tožbo za razveljavitev blagovne znamke pa je s sklepom zavrglo (točka II.).

Proti odločbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo spodbijane sodbe tako, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje, podredno pa - smiselno - da se razveljavi sodba sodišča druge stopnje in da se vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa je nanjo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in povrnitev stroškov za odgovor.

Revizija ni utemeljena.

Po določilu prvega odstavka 17. člena Zakona o industrijski lastnini (kratko: ZIL, Ur. list RS, št. 13/92, 27/93, 34/97 in 75/97) se z blagovno znamko zavaruje znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga iste vrste ali podobne vrste. Po določilu prvega odstavka 34. člena ZIL ima nosilec znamke izključno pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu. Po določilu 38. člena ZIL je nosilec blagovne znamke dolžan znamko uporabljati. Po določilu prvega odstavka 90. člena ZIL pa se lahko na zahtevo zainteresirane osebe izda odločba o prenehanju veljavnosti znamke, če nosilec znamke brez upravičenega razloga ne uporablja več kot 5 let od dneva, ko je bila znamka vpisana v register, oziroma od dneva, ko je bila zadnjič resno in dejansko uporabljena. Po določilu tretjega odstavka 91.

člena izda Urad za varstvo industrijske lastnine na podlagi pravnomočne sodbe pristojnega sodišča, s katero se ugotovi neuporaba znamke, odločbo o prenehanju veljavnosti zadevne znamke.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ko je na podlagi predloženih poslovnih listin (naročilnic, računov)

ugotovilo, da tožena stranka, na kateri je po tretjem odstavku 91. člena dokazno breme za uporabo znamke, ni uporabljala blagovne znamke "Magno", temveč le besede "Magnostar", "Magnoprint", "Magnomatt" in "Magnolux", kar da ne predstavlja uporabe blagovne znamke "Magno", temveč da gre pri tem za njene izpeljanke, ki pa ne uživajo varstva, kajti po določilu 20. člena ZIL so z varstvom obsežene le besede, ki sestavljajo znak (v kakršnikoli pisavi, barvi ali izražene na drug način).

Sodišče druge stopnje je menilo obratno, da je izkazano, da je tožena stranka v kritičnem času uporabljala znamko "Magno". Na podlagi predloženih listin - naročil (glej priloge A1) je ugotovilo, da je na njih prvotno natisnjen znak "Magno", dodatki: "star", "print", "matt" in "lux" pa so razvidno naknadno vpisani z roko in da je "distinkcija med Magno in dodatkom jasno vidna" ter da zato listine "ne vsebujejo izpeljanke, ampak zloženo besedo".

Revizijsko sodišče povzema takšno razlogovanje sodišča druge stopnje. Dejansko izhaja iz predloženih poslovnih listin, da je na njih znamka "Magno" originalno odtisnjena, nato pa je z ročno pisavo dodana označba podvrste tiskarskega papirja: "star", "matt" in tako dalje, pri čemer v oči bode, da gre za sestavljene besede, sestavljene iz znamke Magno in z jasno ločljivim ročnim pripisom dodatka. Uporaba z blagovno znamko zavarovanega znaka razlikovanja, ki ga predstavlja beseda, v sestavljeni besedi pa je uporaba blagovne znamke.

Revizija zato nima prav, da listine "z blagom, označenim kot Magnolux, Magnoprint in Magnomatt... ne šteje za uporabo blagovne znamke..." in da zato znamke nista uporabljali v Republiki Sloveniji ne tožena stranka, ki je vpisana v register kot nosilec blagovne znamke, niti družba K. L. G. GmbH, G., na katero je bila znamka s pogodbo prenešena.

Že glede na tako stanje stvari je sodišče druge stopnje v skladu s pooblastilom iz 2. točke 273. člena ZPP pravilno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek.

V teku postopka na prvi stopnji sta tožena stranka in tožeča stranka predložili še blanketno listino z odtisnjeno znamko "Magno" brez označbe datuma. Sodišče prve stopnje je kot dokaz za uporabo sporne znamke to listino zavrnilo, ker iz nje ne izhaja, da bi bila uporabljena v kritičnem času, medtem ko jo je sodišče druge stopnje štelo za zadosten dokaz, da je bila znamka "Magno" sicer po licenčnem partnerju v spornem času uporabljena, kajti "če je do obrazca lahko prišla tožeča stranka, potem je očitno moral biti v obtoku izven sfere tožene stranke".

Revizija v tej smeri sicer utemeljeno očita sodišču druge stopnje, da je samo spremenilo topogledno dejansko stanje (izven pooblastila iz citirane 2. točke 373. člena ZPP). Toda s tem ni bistveno kršilo določil postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP, saj to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, ki je utemeljena iz drugih razlogov, kot že spredaj obrazloženo.

Tudi nima prav revizija, da je sklep sodišča druge stopnje o zavrženju tožbe za razveljavitev blagovne znamke nezakonit in da mora sodišče razveljaviti blagovno znamko, ker le gola ugotovitvena sodba ni izvršljiva, ter da se šele na tej podlagi izda upravna odločba, s katero se le ugotovi, da je blagovna znamka nehala veljati. Ne glede na to, da tožeča stranka spričo zavrnitve zahtevka za ugotovitev neuporabe blagovne znamke ne more uspeti z razveljavitvijo zaščitene blagovne znamke, pa je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da na podlagi ugotovitvene sodne odločbe izda odločbo o prenehanju veljavnosti blagovne znamke urad za varstvo industrijske lastnine, ker tako določa že citirano določilo tretjega odstavka 91. člena v zvezi s prvim odstavkom 90. člena ZIL.

Glede na tako stanje stvari in, ko tudi po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Tožena stranka je priglasila stroške za odgovor na revizijo, vendar pa mora le te trpeti sama, ker z odgovorom ni pripomogla k rešitvi zadeve.