VSRS Sodba III Ips 28/98, III Ips 29/98

Zahteva za varstvo zakonitosti in revizija se zavrneta kot neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo št... z dne 10.5.1996, izdano v postopku revizije pri tožeči stranki, s katero je bila naložena tožeči stranki uskladitev pravnih poslov in knjiženj, pravilno izkazovanje družbenega kapitala in upoštevanje odrejenih ukrepov pri pripravi programa lastninskega preoblikovanja ter prepoved odpisa s pravnomočno odločbo ugotovljenih terjatev pred predpisom izvedenega lastninskega preoblikovanja v sodni register; toženki so bili naloženi v plačilo pravdni stroški tožeče stranke v višini 500.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer določil 48.a, 48.b in 48.c člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (kratko ZLPP) in predlaga spremembo spodbijane sodbe tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Prav tako vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodb sodišč druge stopnje in prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in da se tožeča stranka obsodi na plačilo stroškov postopka, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje oziroma tudi razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti izjavlja, da se z zahtevo strinja, medtem ko tožeča stranka nanjo ni odgovorila, prav tako ni odgovorila na revizijo tožene stranke, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti in revizija nista utemeljeni.

Obe izredni pravni sredstvi menita, da bi tožeča stranka - R. H.

d.o.o., kjer se je začel stečajni postopek 15.10.1993, morala realizirati izpodbijano odločbo APPNI, Podružnica K. z dne 10.5.1996, ker bi se s tem povečalo premoženje tožeče stranke in s tem tudi stečajna masa.

Takšno izvajanje je neutemeljeno, ker ne upošteva posebnih določil in posebnega namena dokončne ureditve premoženjskih razmerij v podjetjih v stečaju po zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (kratko ZPPSL, Ur. list SFRJ, št. 84/89, ki se v danem primeru še uporablja glede na določilo prvega odstavka 196. člena sedaj veljavnega ZPPSL - Ur. list RS, št. 67/93, ki pa ima tozadevno enaka določila). Zahteva za varstvo zakonitosti in revizija spregledata, da se po določilu prvega odstavka 95. člena ZPPSL v začetku stečajnega postopka oblikuje stečajna masa, v katero gre vse dolžnikovo premoženje. Pri tem pa je pomembno, da mora stečajni upravitelj kot dolžnikov zakoniti zastopnik in operativni organ sestaviti v skladu s 109. členom otvoritveno stečajno bilanco, ki prikazuje dolžnikova sredstva in njihove vire na podlagi dejansko izkazanega in tržno ovrednotenega celotnega premoženja, ne pa le na podlagi knjigovodskih podatkov dolžnika pred začetkom stečajnega postopka. Zato mora stečajni upravitelj vzpostaviti tudi terjatve, ki eventuelno v knjigovodstvu niso prikazane. V ta namen mora po določilu drugega odstavka 96. člena izvesti inventuro za ugotovitev resničnega stanja in na njeni podlagi tudi odpisati eventuelne precenjene knjigovodske vrednosti ter neizterljive terjatve. Pri tem mora stečajni upravitelj, ki dela tudi pod nadzorom stečajnega senata oziroma stečajnega sodnika (sedaj predsednika stečajnega senata) in upniškega odbora ravnati strokovno, kot se to zahteva od skrbnega gospodarja, ker sicer po določilu drugega odstavka 61. člena odgovarja za povzročeno škodo.

Glede na tako ureditev premoženjskega stanja in ugotovitve stečajne mase na podlagi dejansko obstoječih in ažuriranih podatkov je brezpredmetno, da bi naj v konkretni zadevi tožeča stranka vskladila lastninska razmerja, pravne posle in knjiženja, kot ji to nalaga spodbijana odločba tožene stranke. Izvedba te odločbe z opisanimi ukrepi za preprečitev je smiselna oziroma potrebna le v podjetju, ki se lastninsko preoblikuje, do česar pa pri tožeči stranki ne bo prišlo, saj se po določilu šeste alinee prvega odstavka 2. člena ZLPP, ki po določilu 1. člena ureja lastninsko preoblikovanje v podjetjih z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki, ta zakon ne uporablja za podjetja v stečajnem postopku od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka. Res je, da novela ZLPP (Ur. list RS, št. 31/93) v drugem odstavku 50.a člena določa, da se ne glede na citirano določilo 2. člena izvede postopek revizije tudi v podjetjih, ki so v stečajnem postopku (pri čemer pomeni po določilu prvega odstavka 48. člena ZLPP postopek revizije finančni, računski in pravni pregled ter preverjanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja). To določbo je treba razumeti tako, da se revizija sicer opravi, to pa zato, da se ugotovijo eventuelne nezakonitosti in nepravilnosti pri poslovanju z družbenim premoženjem, vendar ne zaradi njihovega izkazovanja v stečajni masi, ki je itak že realno ugotovljena in ovrednotena, kot že navedeno, temveč za eventualne druge namene, očitno tudi zaradi možnosti kazenskega pregona oziroma izvajanja civilnih sankcij proti odgovornim osebam v primeru oškodovanja družbene lastnine.

Glede na to imata prav sodišči druge stopnje in prve stopnje, da spodbijana odločba z zahtevanimi ukrepi ne more naložiti stečajnemu dolžniku, da jih izvede. Sicer pa revizija sama ugotavlja, da je stečajni upravitelj premoženjsko stanje stečajnega dolžnika - tožeče stranke ugotovil z upoštevanjem ugotovitev obravnavane revizije.

Končno tudi ni prezreti, da se v stečajnem postopku vse premoženje stečajnega dolžnika proda praviloma na javni dražbi po tržnih cenah, se pravi po cenah, kakršne pač trg ponuja. Glede na to je brezpredmetno, da bi se v stečajnem dolžniku prikazovala eventualna oškodovanja družbene lastnine, ker bi bilo to brezpredmetno in le samo sebi namen.

Spričo vsega tega se izvajanja zahteve za varstvo zakonitosti in revizije tožene stranke pokažejo že globalno neutemeljena ter so brez dejanske in pravne podlage. Zato so tudi odveč še ostala izvajanja zahteve in revizije tožene stranke o nujnosti realizacije sporne odločbe tožene stranke pri tožeči stranki kot stečajnem dolžniku.

Glede na tako stanje stvari in ko sicer po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba tako zahtevo za varstvo zakonitosti kot tudi revizijo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeni.