1. člen ZLPP

Nepremičnine pravne osebe, ki se je lastninila po ZLPP, so se olastninile po ZLNDL. Šele po ZLNDL je lahko preoblikovana pravna oseba postala lastnica nepremičnin, na katerih je imela pred tem pravico uporabe. Odložni pogoj, pod katerim je bila sklenjena sporna pogodba, se je izpolnil z dnem lastninskega preoblikovanja toženke in je pogodba tedaj začela učinkovati od trenutka sklenitve dalje. Po drugem odstavku 44. člena ZLPP je predhodno soglasje potrebno, vse dokler se podjetje lastninsko ne preoblikuje. Z lastninskim preoblikovanjem je pogoj soglasja odpadel. Prenehala je vezanost začetka učinkovanja pogodbe na izdajo soglasja agencije. Pri presoji konkretnega posestnega stanja je treba upoštevati tudi pravni status pravdnih strank. Ni sporno, da je bila pravna prednica oziroma toženka organizirana v obliki podjetja, pravni prednik tožnice pa je bil občinski organ oziroma je tožnica kot njena pravna naslednica, občina. Posest nepremičnine, ki je v lasti občine kot osebe javnega prava, ki deluje v javnem interesu in jo po njeni volji lahko uporablja vsakdo, navzven ni enako vidna in izključujoča, kot posest pravne ali fizične osebe, ki jo v naravi uporablja zaključ

Priposestvovanje je klasičen institut stvarnega prava, ki naj premosti vrzel med zunajknjižno resničnostjo in zemljiškoknjižnim videzom. Njegova umeščenost v pozitivno pravo mora biti takšna, da je zagotovljeno ustrezno ravnovesje tako med specialnimi načeli zemljiškoknjižnega prava kot med splošnimi civilnopravnimi načeli stvarnega in obligacijskega prava (načelo vestnosti in poštenja - 5. člen OZ). Zagotovljeno mora biti varstvo poštenih, tretjih oseb (prek načela zaupanja v zemljiško knjigo - 10. člen SPZ), hkrati pa mora sama ustanova pridobitve lastninske pravice temeljiti tudi na pravnih vrednotah in ne predstavljati zgolj pretvorbe dejanskega v pravno. V vsem zgodovinskem razvoju so bile upoštevne tako časovne prvine (dolgotrajna posest) kot vrednotne prvine, ki se odražajo v zavesti in ravnanju obeh udeležencev (tako posestnika na eni kot v zemljiško knjigo vpisanega subjekta na drugi strani). Njuno ravnanje je treba presojati prav v luči temeljnih načel (skrbnosti ter vestnosti in poštenja). Presoja obeh ravnanj je pogosto tudi soodvisna in se pozitivnopravno (preprosto rečeno: silogistično) nazadnje izkristalizira prek materialnopravne presoje dobre vere - ki je,

Pravna prednica tožnice je pridobila pravico uporabe na spornih nepremičninah, ki jih je tožeča stranka v postopku preoblikovanja vključila v otvoritveno bilanco. Tožeča stranka je zato na podlagi 3. člena ZLNDL pridobila na njih lastninsko pravico.

Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini je do tedaj, ko je bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine. V konkretnem primeru je ta položaj za sporne nepremičnine trajal vse do uveljavitve ZSKZ, ki je neodplačno in s strani TOK pridobljena kmetijska zemljišča in gozdove preoblikoval v lastnino države. Sporna zemljišča se niso lastninila po določbah ZZad, saj je bila pravna prednica toženke, ki je zadevne nepremičnine pridobila neodplačno, ob uveljavitvi ZZad (28. 3. 1992) organizirana kot TOK. Ta subjekt namreč med zadružnimi organizacijami, za katere velja 74. člen ZZad, ni omejen, zato ga na tej podlagi ni mogoče podrediti režimu lastninjenja iz citirane odločbe. Toženka tudi s preoblikovanjem v zadrugo (pred uveljavitvijo ZSKZ) ni mogla postati lastnica spornih nepremičnin, saj takšnega lastninjenja področna zakonodaja ni predvidevala. Sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, zato ni vezano na pravno podlago, na katero se sklicujejo stranke (iura novit curia), temveč mora zatrjevana dejstva presojati z vseh možnih pravnih vidikov oziroma norm, ki bi utegnile biti relevantne. Tožbeni zahtevek za ugotovitev tožničine la

Pri odločanju o tožnikovem tožbenem zahtevku nižji sodišči nista odločali o tožničinih pravicah in obveznostih, zato tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje te odločitve. Iz razlogov nižjih sodišč izhaja, da sta uporabili 99. člen ZOR (obvezno razlagalno pravilo) in izvensodno poravnavo razlagali tako, kot se glasi, pri razlagi spornega določila pa sta ugotavljali skupni namen pogodbenic in določilo razumeli tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Pri tem sta poravnavo pravilno razlagali sistematično (kot celoto) in vsebino sporne določbe povezali s celotno vsebino poravnave tako, da je vsaka določba ohranila svoj pomen. Nejasna pogodbena določila so podvrsta spornih pogodbenih določil. Gre za tista določila, katerih pomen je med strankama sporen in katerih pomena ni mogoče (enopomensko) opredeliti po obveznem razlagalnem pravilu, določenem v 99. členu ZOR, kljub uporabi splošno sprejetih metod razlage (med njimi tudi sistematične).

Predlagatelj vpisa lastninske pravice v predmetnem postopku je društvo, zato zanj ni mogoče uporabiti določb ZLPP, temveč ZDru, ki je začel veljati 4. 11. 1995. Le-ta v svojem 37. členu določa, da se družbena lastnina, s katero razpolagajo društva na dan uveljavitve tega zakona, lastninsko preoblikuje v skladu s posebnimi zakoni, eden izmed takšnih posebnih zakonov pa je tudi ZLNDL, ki ga je potrebno uporabiti.

Četudi je določilo 34. čl. ZIZ vsebovano v delu zakona, ki velja za izvršbo, se po 239.čl. ZIZ smiselno uporablja tudi za zavarovanje. To pa pomeni, da lahko sodišče določi na predlog dolžnika drugo sredstvo zavarovanja namesto tistega, ki ga je predlagal dolžnik, če to zadošča za zavarovanje. Kateri predmeti so iz izvršbe izvzeti, določa 32. čl. ZIZ, pri izvršbi na nepremičnine pa dodatno še 177. čl. ZIZ in nepremičnina, ki služi gospodarski družbi za opravljanje njene pridobitne dejavnosti, to ni. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je nepremičnina družbena lastnina, kot imetnik pravice uporabe pa je vpisana prva toženka. Tožeča stranka napačno šteje, da to pomeni, da ni lastnica te nepremičnine. Lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini ni uredil Zakon o lastninjenju in preoblikovanju podjetij (ki je uredil lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki), temveč Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Ta v 1. odst. 3. čl. določa, da nepremičnine (zemljišča in stavbe v družbeni lastnini) postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičninah pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov, kar pomeni, da je

Določbe 3. odstavka 449. člena ZGD se uporabljajo neposredno. Zato je direktor upravičen do odpravnine zaradi razrešitve iz neutemeljenih razlogov, čeprav pogodba o zaposlitvi ni vsebovala določbe o pravici do odpravnine za tak primer.

Do nastanka članskih pravic iz delnice pride že z samim vpisom delniške družbe v sodni register, zato ima delnica kot vrednostni papir le deklaratorni učinek. To pa pomeni, da članske pravice obstojijo ne glede na dejstvo, da delnica sploh ni izdana, ali da ni izdana v predpisani obliki.

Po ZLPP pomeni lastninsko preoblikovanje podjetja spremembo podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja (1. in 17. čl. ZLPP). Nepremičnine (v konkretnem primeru stanovanja), navedene v otvoritveni bilanci (s katero se po določilu 4. čl. ZLPP le ugotovi družbeni kapital), ne postanejo last gospodarskih družb v procesu lastninskega preoblikovanja. Z začasnimi odredbami po ZLPP (II. poglavje) se varujejo zahtevki denacionalizacijskih upravičencev za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij do teh podjetij, ki se preoblikujejo po ZLPP, ne pa tudi druge pravice upravičencev do vrnitve premoženja (9. čl. ZLPP). Tudi 41. čl. ZDen se nanaša na vračanje podjetij in kapitala, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Tožnik namreč zahteva vrnitev dveh stanovanj. Za vračanje takega premoženja pa določila ZLPP ne pridejo v poštev in torej tudi ne določila o zavarovanju pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev. Lastninjenje stanovanj ureja SZ. Pravne osebe (podjetja ne glede na to, kdaj so se lastninsko preoblikovala) so po določilu 112. čl. SZ pridobile lastninsko pravico na stanovanjih z

Glede na ureditev premoženjskega stanja in ugotovitve stečajne mase na podlagi dejansko obstoječih in ažuriranih podatkov je brezpredmetno, da bi naj v konkretni zadevi tožeča stranka vskladila lastninska razmerja, pravne posle in knjiženja, kot ji to nalaga spodbijana odločba tožene stranke. Izvedba te odločbe z opisanimi ukrepi za preprečitev je smiselna oziroma potrebna le v podjetju, ki se lastninsko preoblikuje, do česar pa pri tožeči stranki ne bo prišlo, saj se po določilu šeste alinee prvega odstavka 2. člena ZLPP, ta zakon ne uporablja za podjetja v stečajnem postopku od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka. Res je, da novela ZLPP (Ur. list RS, št. 31/93) v drugem odstavku 50.a člena določa, da se ne glede na določilo 2. člena izvede postopek revizije tudi v podjetjih, ki so v stečajnem postopku (pri čemer pomeni po določilu prvega odstavka 48. člena ZLPP postopek revizije finančni, računski in pravni pregled ter preverjanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja). To določbo je treba razumeti tako, da se revizija zato, da se ugotovijo eventuelne nezakonitosti in nepravilnosti pri poslovanju z družbenim premoženjem, vendar ne zaradi njihovega izkazovanja v

Ni pravne podlage za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP, če podjetje - zavezanec v denacionalizacijskem postopku, ob odločanju na prvi stopnji, med viri sredstev v bilanci stanja nima več družbenega kapitala (ima znane lastnike).

ZLPP ureja lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki (1. člen zakona). Podjetja z družbenim kapitalom so po določbi prvega odstavka 3. člena podjetja v družbeni lastnini, podjetja v mešani lastnini in sestavljene oblike podjetij, če imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital. Na podlagi iste določbe uporablja ZLPP v vseh svojih nadaljnjih določbah (ki sledijo 3. členu) besedo "podjetje" v zgoraj navedenem smislu. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da tožeča stranka ne sodi med podjetja, ki "imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital". Tako je sklepati med drugim iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka "nesporno pravna oseba, ki se po ZLPP ne bo preoblikovala". Takega zaključka tudi pritožba ne izpodbija. Sporna odločba tožene stranke se opira na določbe 48.b in 48.c člena ZLPP. Obe določbi govorita o podjetju. Ko ZLPP v 48.b členu določa, kateremu podjetju revizijski organ z odločbo naloži ukrepe, določene z ZLPP, ki jih mora upoštevati tudi Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo pri odobritvi lastninskega preoblikovanja in za katero podjetje velj

Tožeča stranka nima družbenega kapitala v smislu ZLPP. Zato se prepoved iz 593. člena ZGD ne nanaša nanjo.