VSRS Sodba VIII Ips 149/2000

Revizija se zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da je njegova invalidnost I. kategorije posledica poškodbe pri delu.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je njegov zahtevek utemeljen, saj je pri njem do invalidnosti prišlo zaradi posledice poškodbe pri delu. Tak zaključek izhaja tudi iz izvedenskega mnenja zdravnika nevrokirurga. Breme težko 30 kilogramov je moral dvigniti v okviru delovnih obveznosti, breme pa je telo obremenilo do mere, ki je ni moglo prenesti. Tega dejstva navajanja o bolezni hrbtenice ne morejo spremeniti. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo, oziroma podredno, da jo razveljavi skupaj s sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77), drugih bistvenih kršitev revizija ne uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri dodatno ni preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljeno, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da je revident invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni.

Drugostopenjsko sodišče je pri odločanju pravilno uporabilo določbe zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/90, 5/94, 7/96 in 54/98).

Zakon določa, da je invalidnost podana (prvi odstavek 27. člena ZPIZ), če nastane pri zavarovancu zaradi posledic poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerega je zavarovanec trajno razporejen, zmanjšanja ali izgube pa ni možno odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Glede na preostalo delovno zmožnost pa se zavarovanci, pri katerih nastane izguba delovne zmožnosti, razvrstijo v I. kategorijo invalidnosti, zavarovanci, ki lahko najmanj polovico delovnega časa opravljajo svoje ali drugo ustrezno delo, pa se razvrstijo v II. kategorijo invalidnosti (34. člen ZPIZ).

V prvi alinei 29. člena ZPIZ je določba, da je poškodba pri delu lahko vzrok za nastanek invalidnosti, pri čemer se za poškodbo pri delu šteje (prvi odstavek 30. člena ZPIZ) poškodba zavarovanca, ki je posledica nenadnega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma.

Glede na zakonske določbe je sodišče v postopku ugotavljalo, ali je pri revidentu zaradi dviga bremena težkega 30 kilogramov lahko prišlo do poškodbe hrbtenice, ki je povzročila invalidnost. Pri tem je sodišče na podlagi izvedenskih mnenj ugotovilo, da dvig bremena 30 kilogramov pri zdravi hrbtenici ne bi mogel povzročiti nobene poškodbe. Zdrava hrbtenica bi se lahko poškodovala samo v primeru velikih strižnih sil, ki bi tkivo in hrbtenico dobesedno raztrgale (izjava izvedenca na l.št. 74). Glede na povedano je logičen in sprejemljiv zaključek sodišča, da je imel revident hrbtenico bolezensko spremenjeno (izvedenec govori o močno bolnem -

degeneriranem diskusu) že pred kritičnim dvigom bremena, tako da je bil dvig bremena le spožilni moment, ki je obolenje razkril. Kot je zapisano v izvedenskem mnenju, bi lahko bil tak sprožilni moment tudi gib hrbtenice pri navadnem sklanjanju ali celo neznaten stres pri kihanju. Zato ni mogoče ugotoviti, da je pri revidentu vzrok nastanka invalidnosti posledica poškodbe pri delu in ne bolezen.

Ko je bilo na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno (revizijsko sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje vezano - tretji odstavek 385. člena ZPP-77), da revidentova invalidnost I. kategorije ni posledica poškodbe pri delu, sodišče glede na veljavne predpise (in nenazadnje tudi na dolgoletno sodno prakso) njegovemu zahtevku ni moglo ugoditi. Zato ni utemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, saj tudi revizijsko sodišče zaključuje, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).