29. člen ZPIZ

Pogoji za priznanje pokojninske dajatve (starostne ali predčasne pokojnine) po veljavnem ZPIZ-2 niso izpolnjeni, ker tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovanja nima pokojninske dobe. Zavarovanja na temelju aktivne vojaške službe v bivši JLA na območju nekdanje SRS od 1960 do 1972 ni mogoče šteti za pokojninsko dobo, dopolnjeno pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

Pri boleznih tožnice ne gre za nobeno od bolezni, ki bi jih na podlagi predpisov lahko šteli za poklicno bolezen. Le take bolezni pomenijo posebej zavarovano tveganje, ki v (obveznem) invalidskem zavarovanju lahko zagotavlja tudi določene pravice iz zavarovanja pod ugodnejšimi pogoji.

Ob ugotovitvi sodišča, da ni podana ne objektivna in ne krivdna odgovornost tožene stranke za bolezen tožnika, je zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da pri revidentu ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in da še vedno lahko opravlja drugo ustrezno delo z omejitvami, pri njem ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, kar pomeni, da ga ni mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti. Na podlagi izvedenskih mnenj ni mogoče zaključiti, da je njegova ugotovljena invalidnost posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, pač pa bolezni in poškodbe izven dela v enakem odstotku.

ZPIZ ni z nobeno določbo omejil priznanja pravice do družinske pokojnine v primeru, ko zavarovanec umre v tuji državi v času vojne kot pripadnik vojske v tej državi.