30. člen ZPIZ

Vzročna zveza daje odgovor na vprašanje, katero dejstvo je povzročilo določeno posledico oziroma škodo. To dejstvo pa se glede na določbo 30. člena ZPIZ ne nanaša le na vzrok poškodbe, saj mora biti ob tem podana tudi zveza z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi takšnega dela ali dejavnosti pa mora biti poškodovanec tudi zavarovan.

Na podlagi določb 27. in 34. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98) je bilo na podlagi izvedenskega mnenja možno glede revidentove zmanjšane delovne zmožnosti ugotoviti, da je ta posledica bolezni in ne nezgode pri delu, pri čemer je pravilno uporabilo določbe 30. člena ZPIZ. Zato ni mogoče slediti navedbam revizije, da pri priznavanju pravic iz invalidskega zavarovanja revidentu ni bilo dovolj upoštevano obstoječe zdravstveno stanje in vzroki, ki so do njega pripeljali.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da pri revidentu ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in da še vedno lahko opravlja drugo ustrezno delo z omejitvami, pri njem ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, kar pomeni, da ga ni mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti. Na podlagi izvedenskih mnenj ni mogoče zaključiti, da je njegova ugotovljena invalidnost posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, pač pa bolezni in poškodbe izven dela v enakem odstotku.

Zdrava hrbtenica bi se lahko poškodovala samo v primeru velikih strižnih sil, ki bi tkivo in hrbtenico dobesedno raztrgale (izjava izvedenca na l. št. 74). Glede na povedano je logičen in sprejemljiv zaključek sodišča, da je imel revident hrbtenico bolezensko spremenjeno (izvedenec govori o močno bolnem - degeneriranem diskusu) že pred kritičnim dvigom bremena, tako da je bil dvig bremena le sprožilni moment, ki je obolenje razkril. Kot je zapisano v izvedenskem mnenju, bi lahko bil tak sprožilni moment tudi gib hrbtenice pri navadnem sklanjanju ali celo neznaten stres pri kihanju. Zato ni mogoče ugotoviti, da je pri revidentu vzrok nastanka invalidnosti posledica poškodbe pri delu in ne bolezen.

Po 30. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92-54/98) se za poškodbo pri delu šteje le tista poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre sprmembe položaja telesa, nenadne oboremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je taka poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Mora torej priti do neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega ali fizikalnega učinka ali hitre spremembe položaja telesa, ali pa nenadne obremenitve telesa. Zato pri tožniku ne gre za poškodbo pri delu, temveč za poklicno bolezen (32. člen), ker zdravstvene težave izvirajo iz dolgotrajnih vplivov delovnega procesa na zdravstveno stanje (delo na stroju, tresenje, itd.).

Če je bila vdova po zavarovancu vključena v zavarovanje po 24. členu ZPIZ-92, ji do odjave iz zavarovanja ne pripada družinska pokojnina.

ZPIZ ni z nobeno določbo omejil priznanja pravice do družinske pokojnine v primeru, ko zavarovanec umre v tuji državi v času vojne kot pripadnik vojske v tej državi.

Okrajno sodišče je svoje stališče, da ni pristojno za odločanje, oprlo na dejstvo, da uveljavlja tožnik od svojega delodajalca pravico do 100 % nadomestila plače, ki mu pripada iz naslova delovnega razmerja. Pri tem je prezrlo, da je nadomestilo plače v uveljavljeni višini odvisno od odločitve, ali je škodni dogodek z dne 4.5.1994 šteti kot nesrečo pri delu. Bistveno za rešitev sporne zadeve je tedaj ugotovitev okoliščin o vzroku za nastalo škodo in opredelitev njene narave.

Ker v času nastanka tožnikove poškodbe pri delu slednji ni bil zavarovanec slovenskega zavarovanja, njenih posledic ni tolmačiti v smislu 56. člena ZPIZ. Po tem določilu se poškodba pri delu ali z njo izenačena poškodba šteje kot poškodba izven dela, če pride do nje v tujini.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo razčistiti, kdaj je tožeča stranka zapustila delovno mesto, kdaj natančno se je nesreča pripetila, kolikšna je razdalja od obratovalnice do kraja nezgode in kolikšen čas za vožnjo z osebnim vozilom je bil potreben, da bo nato lahko na takšni podlagi ugotovilo, ali je prišlo do poškodbe, katere posledica je invalidnost prve kategorijo in TO, na redni, torej najkrajši in nepretrgani poti z dela v smislu 2. odstavka 30. člena ZPIZ.