VSRS Sodba X Ips 802/2005

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8. 3. 2004, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnikov zoper odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 24. 11. 2003. S to odločbo je bil zavrnjen predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega z inšpekcijsko odločbo z dne 30. 1. 2001, s katero je bila tožnikoma odrejena sanacija brežine, ki je zdrsnila zaradi izkopa gradbene jame za gradnjo njune stanovanjske hiše.

2Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe sklicuje na določbo 1. točke prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP in drugi odstavek 261. člena ZUP ter navaja, da sta bila tožnika, glede na vsebino zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 25. 1. 2001, z okoliščino, da je bilo nasutje ob njuni gradbeni parceli izvedeno, seznanjena že pred izdajo inšpekcijske odločbe, s katero jima je bila naložena sanacija brežine in ne šele po pozivu Upravne enote Tržič z dne 9. 9. 2003. To pa pomeni, da bi lahko to dejstvo, za katerega menita, da bi lahko vplivalo na odločitev o stvari, navajala že v postopku na prvi stopnji, kar med strankama niti ni sporno.

3Tožnika v pritožbi (sedaj reviziji) navajata, da ne trdita, da ob izkopu gradbene jame za svoj stanovanjski objekt nista vedela za nasutje ob gradbeni parceli, vendar pa zatrjujeta, da dokler nista videla lokacijskega dovoljenja sosedov, nista mogla vedeti, da to nasutje sega več kot 10 m od roba izkopa gradbene jame in celo pod vogal sosedovega stanovanjskega objekta ter da je nasutje dodatno obremenjeno s postavljenim opornim zidom iz betonskih korit in nasutjem za njim. Obnovo postopka sta predlagala, ker kot stranki v končanem postopku brez svoje krivde nista mogla navesti okoliščin, saj nista imela dostopa do veljavne lokacijske dokumentacije soseda. Predlagata, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

4Odgovor na pritožbo (sedaj revizijo) ni bil vložen.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku istega člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

7Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

8Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

9V obravnavanem primeru je sporno, ali je bil izpolnjen pogoj za dovolitev obnove postopka iz 1. točke 260. člena ZUP, oziroma, ali bi zatrjevano novo dejstvo oziroma dokaz lahko pripeljal do drugačne odločitve, če bi bilo znano v prvotnem postopku. Pri tem ni sporno, da morata biti novo dejstvo oziroma nov dokaz (1. točka 260. člena ZUP) taka, da bi mogla sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Novo je dejstvo, za katerega je stranka izvedela naknadno, bi pa lahko pripeljalo do drugačne odločbe, če bi zanj izvedela pred izdajo odločbe, je pa to dejstvo moralo obstajati že v času prvega odločanja. Enako je moral tudi nov dokaz objektivno obstajati v času pred izdajo odločbe, vendar pa stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti. Nov dokaz je obnovitveni razlog le, če se nanaša na dejstva, ki jih je stranka zatrjevala v prejšnjem postopku, pa ji jih prav zato, ker za dokaz ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti, ni uspelo dokazati. Dokaz mora biti tak, da bi mogel pripeljati do drugačnih dejanskih ugotovitev. Kot novo dejstvo in nov dokaz ni mogoče upoštevati naknadno pridobljenih stališč in mnenj upravnih organov ter strokovnih organizacij. Stranka sme predlagati obnovo postopka zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena ZUP le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo (drugi odstavek 261. člena ZUP).

10Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi lahko oziroma bi morala tožnika, glede na to, da sta bila z okoliščino, da je bilo nasutje ob njuni gradbeni parceli izvedeno, nesporno seznanjena že pred izdajo inšpekcijske odločbe, s katero jima je bila naložena sanacija brežine, to dejstvo, za katerega menita, da bi (lahko) vplivalo na odločitev glede sanacije brežine, zoper katero sta vložila predlog za obnovo postopka, navajati že v prvotnem upravnem postopku na prvi stopnji. Tožnika celo sama priznavata, da sta vedela za nasutje sosednje parcele, zato njuno zatrjevanje, da pa nista vedela, kolikšen je obseg nasutja, ne more predstavljati novega dejstva oziroma dokaza, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločitve, če bi bil naveden ali uporabljen v prejšnjem postopku in ki ga brez svoje krivde nista mogla uveljavljati v prejšnjem postopku. Že iz tožničinih navedb v zapisniku o zaslišanju pred prvostopnim upravnim organom z dne 26. 1. 2001 namreč izhaja, da je sosednje zemljišče nasuto v zemljišče tožnikov v dolžini 3 do 4 metre; oporni zid iz betonskih korit na sosednji parceli pa je razviden iz fotografij z dne 25. 1. 2001, ki so priloga zapisnika inšpekcijskega ogleda. Vse navedeno pa tudi pomeni, da ne gre za dejstva oziroma dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe in ki jih tožnika brez svoje krivde nista mogla pravočasno uveljavljati. Glede na določbo 267. člena ZUP, ki se nanaša na preizkus predloga za obnovo postopka, bi bilo, upoštevaje navedene ugotovitve, treba predlog za obnovo postopka celo zavreči, vendar dejstvo, da ga je organ (z odločbo) zavrnil, na pravilnost in zakonitost odločbe ni vplivalo. Skladnost oziroma neskladnost nasutja sosednje parcele z izdanimi upravnimi dovoljenji oziroma s predpisi o posegih v prostor pa nista predmet tega upravnega postopka.

11Tožnika sta šele reviziji priložila tudi nekatere fotografije in listine (dopis gradbene inšpektorice z dne 21. 1. 2005, izvedeniško poročilo z dne 18. 1. 2002), ki pa jih revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, saj smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi katerih se lahko vloži revizija (87. člen ZUS-1), takih dejstev oziroma dokazov pa nista predložila.

12V obravnavani zadevi je bilo materialno pravo po presoji revizijskega sodišča torej pravilno uporabljeno in ker tudi niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.