VSK Sodba Cpg 45/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh prvemu tožencu povrniti 3.727,34 EUR, drugemu, tretjemu in četrtemu tožencu pa v enakem roku vsakemu po 5.829,64 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude drugemu, tretjemu in četrtemu tožencu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka šestnajstega dne dalje do plačila.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi poslovno nepotrebnega in neskrbnega nakupa poslovne stavbe "L." v S., ki ga je tožeča stranka v višini 446.902,00 EUR uperila zoper vse štiri tožence, in v višini 522.664,00 EUR, ki ga je uperila zoper drugega, tretjega in četrtega toženca. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožencem, kot bivšim članom uprave tožeče stranke, ni mogoče očitati kršitev dolžnosti njihovega vestnega in poštenega ravnanja glede ekonomske upravičenosti nakupa te poslovne stavbe, pa tudi ne glede cenovne neustreznosti te nepremičnine. Odločilo je še, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti tožencem njihove pravdne stroške (prvemu tožencu v višini 20.777,45 EUR, drugemu tožencu v višini 19.260,75 EUR, tretjemu tožencu v višini 20.630,32 EUR in četrtemu tožencu v višini 19.980,31 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to odločitev se je iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Prvostopenjskemu sodišču je očitala, da je zavrnilo dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki bi potrdil, da je stavba za potrebe servisnih dejavnosti E. povsem neprimerna in nepotrebna, hkrati pa je povsem kontradiktorno zatrjevalo, da dokazni postopek ni pokazal večjih težav z dostopom in ni potrdil navedb o bistveni nefunkcionalnosti objekta (kršitev iz 14. točke in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Dokazno oceno glede ugotovitve prvostopnega sodišča o cenovnem segmentu nakupa nepremičnine je sodišče gradilo na povsem neskladnih izpovedih tožencev glede tega, kdaj so člani uprave sprejeli poslovno odločitev o nakupu obravnavane nepremičnine. Pri tem je spregledalo druga dokazila, med drugim sklep 5.05 iz 33. redne seje uprave, z dne 30.7.2008, iz katerega izhaja, da je odločitev o nakupu nepremičnin sprejemala uprava in ne posamezni člani uprave, kar je vse skladno z izpovedjo R.Č. Neprepričljiva je tudi dokazna ocena, da naj bi bili predmetni sklepi sprejeti kot "krovni sklepi", saj to oceno sodišče utemeljuje izključno na izpovedi tretjega toženca. Sodišče ne pojasni, zakaj in kako sprejetje "krovnega sklepa" vpliva na odgovornost članov uprave, in čemu naj bi dejstvo, da je bil sklep sprejet šele po realizaciji posla, vplivalo na odgovornost članov uprave. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi priče K.Š., ki za izid pravde ni bila zainteresirana, in ki je kot takratna "tajnica uprave" prepričljivo izpovedala, da se spomni, da je bil v igri tudi nakup L. in da bi bila prej presenečena, če sklepa ne bi bilo, kakor da je bil. Neprepričljiva in v nasprotju z ZPP je tudi obrazložitev o tem, ali je uprava pred sprejemom poslovne odločitve pridobila cenitev vrednosti nepremičnin. Tožeča stranka negativnega dejstva, da cenitve tožeča stranka ni naročila, je ni pridobila in z njo ni razpolagala, ne more dokazati, v arhivu te cenitve tudi ni. Da bi uprava razpolagala s cenitvijo ni mogla potrditi niti priča K.Š., priča I.P. (cenilec nepremičnin) pa je izpovedal, da je cenitev pripravljal za družbo P., to je za prodajalca, in da je to cenitev izročil naročniku M.M., M.B. je govoril o več cenitvah, nihče od tožencev ni vedel povedati, kdo naj bi cenitve pripravljal, z izjemo R.Č., ki se je tega spomnil šele po zaslišanju I.P. Četudi bi bila uprava seznanjena s cenitvijo, bi morala glede na vrednost nakupa preveriti, koliko ta cenitev odstopa od tržne vrednosti, kolikšni bi bili stroški rekonstrukcije objekta, in ali je rekonstrukcija objekta sploh mogoča. Ni mogoče sprejeti stališča, da je tretji toženec ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, ko je podpisal pogodbo, o njeni vsebini pa se ni poučil oz. pozanimal, četudi jo je parafirala pravna služba. Napačno sodišče navaja, da je že sklenjena predpogodba zavezovala L. d.d., saj predpogodba v času sklenitve glavne pogodbe ni bila več veljavna, ker v osmih dneh po sklenitvi predpogodbe plačilo 1,4 mio EUR ni bilo plačano. Toženci sami zatrjujejo, da so ravnali neskrbno, ker se o predmetu odločanja na seji uprave niso informirali. Protipravnost je lahko tudi zaradi opustitve nadzora nad članom uprave. Tako je A.B. izpovedal, da o konkretnem nakupu ni vedel ničesar, kljub temu, da je bila poslovna odločitev sprejeta s sklepom. Prvostopenjsko sodišče je sodbo glede primernosti stavbe "L." in glede časa, v katerem bi lahko v stavbo prenesli poslovne funkcije, oprlo na izpoved oz. oceno priče M.P., čeprav se lahko priče zasliši le v zvezi z dejstvi, ki so jih neposredno zaznale in ne glede njihovega mnenja, saj sploh ni jasno, ali z ustreznim znanjem za podajo takega mnenja ali ocene sploh razpolagajo. Priča je bila predlagana v zvezi s trditvami, ki se nanašajo na domnevno ponudbo za nakup predmetne nepremičnine s strani tujih ponudnikov, zato sodišče na izpovedi prič v zvezi s trditvami, za katere niso bile predlagane, ne more opreti sodbe. Opredelilo se ni do trditev tožnice, da stavbe brez visokih stroškov sploh ni mogoče usposobiti, da bi lahko bila koristna za tožečo stranko; da nepremičnina ni imela ustreznega dostopa, in da se pri določitvi končne cene nepremičnine tožene stranke s prodajalcem niso pogajale (kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP). Sodišče tudi ni postopalo v skladu z določbo 8. člena ZPP, saj je odločilo na podlagi posamičnih izluščenih dokaznih predlogov in trditev strank, in se ni opredelilo do vseh trditev tožnice. S tem je kršilo tudi ustavne pravice tožnice iz 22. člena Ustave RS, pa tudi iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Odločitev o stroških postopka je napačna zaradi napačne odločitve o glavni stvari, ne glede na to, pa je napačna odločitev "o stroških pritožbenega postopka Cpg", ker je v tem pritožbenem postopku s pritožbo uspela tožeča stranka.

3Na pritožbo so vsi štirje toženci odgovorili, pritrdili so razlogom izpodbijane sodbe, tretji toženec je med drugim opozoril tudi na pritožbene novote glede veljavnosti predpogodbe, drugi toženec pa, da tožeča stranka ni konkretizirala, kaj naj bi bilo v cenitvi cenilca I.P. objektivno napačno, in ali je bila takrat na voljo še kakšna druga ustrezna in cenejša nepremičnina na spornem območju.

4Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take na katere opozarja obravnavana pritožba, pa tudi ne take, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

6Tako je neutemeljena pritožbena graja, da naj bi bila nasprotja v izpodbijani odločitvi. Prvostopenjsko sodišče je jasno zapisalo razloge, zaradi katerih dokaza s postavitvijo izvedenca "ekonomske in gradbene stroke" ni izvedlo¹. Že na podlagi trditev tožeče stranke same² je zaključilo, da bi bilo mogoče stavbo usposobiti za upravno servisne dejavnosti E., in da je bil do stavbe neposreden dostop iz lokalne ceste, kar je sodišče podkrepilo še z ugotovitvijo, da je bilo vmesno zemljišče med stavbo in območjem E. last Občine S., katera je intenzivno podpirala izgradnjo E. (česar tožeča stranka ni prerekala). S tem zaključkom, ki ga pritožba konkretizirano ne izpodbija, pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša.

7Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvah postopka v zvezi z obsegom dejstev, o katerih je bila zaslišana priča M.P. Pritožnik je namreč spregledal, da je predlog za izvedbo tega dokaza podal tudi drugi toženec, in sicer v zvezi z njegovimi ugovori glede primernosti odločitve o nakupu poslovne stavbe in glede primernosti cene. M.P. je sodišče zaslišalo o dejstvih, ki jih je poznal kot takratni izvršni direktor za logistiko, trženje in razvoj pri tožeči stranki in kot operativni vodja in koordinator projekta E., zato je izpovedoval o tem, kakšen razvoj je v letu 2008 načrtovala tožeča stranka, in kaj je za to potrebovala. V okviru tega je torej izpovedal tudi o svojih predvidevanjih, ki jih je imel pred nakupom te stavbe. Zato je neutemeljen tudi nadaljnji očitek, da se sodišče ne bi smelo opreti na njegovo izpoved o tem, kako je bila ocenjena primernost stavbe v času, ko so se za njen nakup odločali.

8Izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati, da ne vsebuje razlogov, s katerimi je sodišče utemeljilo izpodbijano odločitev. Vendar je potrebno opozoriti, da je obsežnost razlogov (in pred tem obsežnost dokaznega postopka) odvisna od obsežnosti in določnosti trditev strank v postopku. Že iz predhodno obravnavanih pritožbenih očitkov izhaja, da se je prvostopenjsko sodišče opredelilo glede ustreznosti dostopa do stavbe, pa tudi glede tega, da bi bilo mogoče stavbo "koristiti tudi za druge namene" (11. točka izpodbijane sodbe), to je za upravno servisne dejavnosti E.³. O tem, kolikšni bi bili stroški za preureditev stavbe, pa tudi tožeča stranka v svoji trditveni podlagi ni navedla nobenega konkretnega podatka, ki bi ga lahko prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku preverjalo, zato mu ni mogoče kot kršitev očitati, da se do te zgolj navržene trditve⁴ ni opredelilo.

9Iz zgoraj navedenih razlogov ni bilo nobene kršitve postopka niti zaradi tega, ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske in gradbene stroke. Ta naj bi po navedbah tožeče stranke potrdil, da je bil nakup nepremičnine nepotreben za nadaljnji razvoj zalednih terminalov. Prvostopenjsko sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo, ker je presodilo, da bi bil glede na vprašanje, ki naj bi se izvedencu zastavilo, takšen dokaz neprimeren. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je vprašanje potrebnosti in smotrnosti nakupa sporne nepremičnine vprašanje, na katerega mora dati odgovor sodišče. Pa tudi, če bi izvedencu (oz. dvema izvedencema) drugače postavili nalogo, tako da bi konkretizirali vprašanja, na katera naj odgovori glede očitkov o pomanjkljivosti v zvezi z lego, dostopom in potrebnimi deli za preureditev, so bile trditve tožeče stranke v tej smeri tako skope⁵, da bi v primeru, če bi sodišče postavilo izvedenca ekonomske stroke v zvezi z ekonomsko upravičenostjo nakupa in izvedenca gradbene stroke v zvezi z lokacijskimi in gradbenimi očitki, šele iz njunih ugotovitev lahko (ali pa ne) tožeča stranka dobila podlago za oblikovanje določnih trditev o neskrbnem ravnanju članov uprave. Izvedli bi t.i. informativni dokaz, ki je takrat, kadar se z njim dobi podatke, ki sicer sodijo v zaznavno območje stranke, ki je dokaz predlagala, nedopusten. Konkretni podatki o tem, ali je bila stavba "L." neprimerna in nakup nepotreben ter razlogi za to, bi morali biti tožeči stranki, ki se je odločila za odškodninsko tožbo zoper člane uprave, vsekakor znani, saj bi le ob poznavanju vseh takratnih dejstev lahko ocenjevala vestnost ravnanja članov uprave.

10Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče odločalo na podlagi "posameznih izluščenih" dokazov, in da se ni opredelilo do vseh trditev tožeče stranke. V zvezi s tožbenimi trditvami glede poslovne neutemeljenosti nakupa⁶, glede neprimernosti⁷ in nefunkcionalnosti⁸ stavbe "L." in očitki glede cene⁹ je prvostopenjsko sodišče dokazno oceno naredilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, tako da je ocenilo vsak izveden dokaz in nato, upoštevajoč tudi trditve strank in način njihovega pravdanja, naredilo končno oceno, katero je jasno in s prepričljivimi razlogi obrazložilo¹⁰. Odločitve, da tožeča stranka ni dokazala utemeljenosti nakupa poslovne stavbe z vidika takratnih poslovnih interesov in strategije razvoja tožeče stranke, pritožba ne izpodbija, razen z zgoraj že obravnavanim postopkovnim očitkom glede zaslišanja priče M.P. (točka 7 te sodbe). Pritožbeno sodišče se je tudi že opredelilo do dokazne ocene prvostopenjskega sodišča glede očitkov o neprimernosti in nefunkcionalnosti stavbe (točka 6, 8 in 9 te sodbe). Glede cenovnega segmenta, ki ga tožeča stranka izpodbija tako glede dejstva, da je nepremičnina bila ocenjena po cenilcu nepremičnin, kot tudi glede tega, da toženci cenitve niso preverjali, in da je bil naročnik cenitve prodajalec in ne tožeča stranka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča o tem, da je bila nepremičnina ocenjena, prepričljiva. Pritožba je ne more omajati s sklicevanjem na izpoved priče K.Š. (svetovalke uprave, ki je zgolj posredovala gradiva članom uprave), katera se do tega, ali je bila cenitev nepremičnine med gradivom ni mogla ("za 100 %") opredeliti; omajati je ne more niti s sklicevanjem na dejstvo, da je bil naročnik cenitve prodajalec in ne kupec, ne da bi pri tem tožeča stranka podala kakršnekoli očitke glede strokovnosti te opravljene cenitve. Šele s konkretizirano grajo, kaj naj bi bilo s cenitvijo narobe, bi postal očitek, da je bil naročnik cenitve prodajalec, in da cenitve toženci niso preverili, tudi relevanten. Tudi sicer niso bile izpovedi tožencev glede cenitve med seboj neskladne¹¹, kot skuša to prikazati pritožba (prvi toženec, v katerega delokrog je sodil ta nakup, je o tem vedel več podatkov; da je bila za nakup opravljena cenitev, pa sta izpovedala tudi drugi in tretji toženec). Pritožba tudi ne more izpodbiti verodostojnosti njihovih izpovedi z izpostavljanjem, da se niso spomnili, kdo je cenitev pripravil, saj je od takrat ko se je odločalo o nakupu (v prvi polovici leta 2008) pa do njihovega zaslišanja (v letu 2013 in kasneje) preteklo veliko časa.

11O očitku, da se toženci s prodajalcem o ceni nepremičnine niso pogajali, je najprej pritrditi pritožbi, da v sodbi ni (izrecno zapisanih) ugotovitev glede tega. Vendar pa je iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila nakupna cena enaka tisti iz cenitve nepremičnine (česar pritožba ne izpodbija) in glede na izpoved prvega toženca, da ni bila tedaj na voljo nobena druga ustreznejša ali boljša nepremičnina, ki bi lahko bila namenjena za upravno stavbo (in ki bi bila v neposredni bližini, vendar izven zagrajenega območja ekonomske cone)¹² mogoč le zaključek, da ob takšnem stanju stvari tudi dejstvo o nepogajanju glede cene¹³ ne bi predstavljalo nevestnega ravnanja v smislu 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1).

12Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da je sodišče spregledalo sklep številka 5.05, z dne 30.7.2008, saj se je do njega opredelilo (v 19. točki izpodbijane sodbe) in tudi navedlo, da so podpisniki tega sklepa bili prvi, drugi in tretji toženec, da je šlo za sklep, ki je vseboval odločitev o nakupu več dodatnih zemljišč za E. (v skupni vrednosti 5,3 mio EUR)¹⁴, in izpostavilo kot pravno relevantno dejstvo, da je bil sklep sprejet skoraj tri mesece po podpisu Predpogodbe in dober mesec po podpisu Pogodbe. Samo dejstvo, da so toženci, kot člani uprave, ta sklep sprejeli, pa ne more izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je odločitev o nakupu poslovne stavbe sprejel zgolj prvi toženec, in da so bili drugi člani uprave o tem obveščeni šele po tem, ko je slednji Predpogodbo že sklenil. Izpodbiti je pritožba ne more niti s sklicevanjem na izpoved priče K.Š., ki v zvezi s sklepanjem uprave o tem nakupu ni z gotovostjo vedela povedati ničesar. Prvi toženec pa je bil prav zaradi sklenitve te predpogodbe pravnomočno tudi obsojen zaradi zlorabe položaja in pravic, ker je s tem dejanjem omogočil prodajalcu pridobitev 522.644,00 EUR premoženjske koristi,¹⁵ ki je predstavljala razliko med nakupno ceno nepremičnine¹⁶ in ceno, po kateri je bila nato prodana tožeči stranki¹⁷. Iz tega je mogoče sklepati, da je škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka strukturirana iz dveh podlag, in sicer iz poleg zgoraj navedene škode zaradi premoženjske koristi tretjega, še iz škode, ki predstavlja razliko med nakupno ceno nepremičnine in njeno likvidacijsko vrednostjo iz drugih razlogov. Vendar trditvenih navedb za vsako škodo posebej in glede na to tudi za vsakega izmed članov uprave posebej tožeča stranka ni podala, niti ne po pozivu prvostopenjskega sodišča v ponovljenem postopku.

13Na podlagi obravnavanega dejanskega stanja, kot ga je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, in v okviru tožbenih trditev tožeče stranke¹⁸, kar je potrebno ponovno izpostaviti, je materialnopravno pravilna tudi odločitev, da članom uprave ni bilo¹⁹ mogoče očitati nobenih napak pri podjetniški presoji o poslovni potrebnosti nakupa poslovne stavbe, pa tudi ne pri presoji o primernosti (iz vidika lokacije in vidika gradbenih značilnosti). Pritožbeno sodišče povzema glede cenovne neustreznosti, da pritožba ni uspela izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila opravljena cenitev nepremičnine, in da so jo člani uprave videli, ter da je prodajna vrednost bila enaka znesku iz cenitve (tega pritožba tudi ne izpodbija), da strokovne službe, ki so prodajno pogodbo pregledale, nanjo niso imele nobenih pripomb (tega pritožba tudi ne izpodbija), in da določno tožeča stranka ni cenitvi, ki je bila podlaga za nakup, očitala nobenih nepravilnosti oziroma nestrokovnosti. Poudarjena okoliščina, da so drugi, tretji in četrti toženec za odločitev o nakupu nepremičnine izvedeli, ko je bila Predpogodba že sklenjena²⁰, je pravno relevantno dejstvo, saj predpogodba pravno zavezuje (33. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), kar je prav tako potrebno upoštevati pri ocenjevanju vestnosti in poštenega ravnanja članov uprave²¹. Zato bi morala tožeča stranka, da bi utemeljila svoj očitek nevestnega ravnanja (preostalih treh) članov uprave, zatrjevati (in izkazati), da so v času podpisa Pogodbe (za tretjega toženca) oz. v času sprejetja sklepa št. 5.05 obstajali razumni razlogi, zaradi katerih bi v okviru svoje dolžnosti nadzora nad odločitvami drugih članov uprave, tretji toženec navkljub sklenjeni Predpogodbi ne podpisal Pogodbe, oz. zaradi katerih ne bi preostali trije člani sprejeli navedenega sklepa, saj bi sicer v primeru neutemeljene odklonitve tvegali odškodninski zahtevek prodajalca. Navesti bi morala, da bi jim ob vestnem ravnanju že takrat morala biti znana dejstva, ki so kazala, da je s ceno nepremičnine nekaj narobe (npr. da bi se moral pri njih poroditi dvom, zakaj je nepremičnino, ki je bila do takrat v lasti Občine S., prodajal nekdo tretji ipd.). Trditev v tej smeri pa tožeča stranka ni podala.

14Na podlagi vseh zgoraj navedenih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Potrdilo je tudi odločitev o stroških postopka, saj se pri odmeri stroškov glede na uspeh strank v postopku v skladu s 154. členom ZPP upošteva uspeh stranke v celotnem postopku. Ker tožeča stranka v (celotnem) postopku ni uspela, četudi je uspela s pritožbo zoper prvo odločitev, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je dolžna tožencem povrniti vse njihove stroške postopka.

16O stroških pritožbenega postopka je sodišče prav tako odločalo na podlagi 154. člena ZPP in je tožencem priznalo pravico do povrnitve njihovih pravdnih stroškov, nastalih z odgovorom na pritožbo. Ti stroški predstavljajo njihove izdatke za nagrado (po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, ZOdvT) in za pt storitve (po tarifni št. 6002), oboje povečano za 22 % DDV (po tarifni št. 6007). To odmero je pritožbeno sodišče naredilo glede na vrednost spora, ki je za prvega toženca bila 446.902,00 EUR, za preostale tri tožence pa 969.566,00 EUR. Če bo tožeča stranka v zamudi s povrnitvijo stroškov postopka, bo tistim tožencem, ki so to zahtevali, dolgovala tudi zakonite zamudne obresti.

¹ ker dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran (o čemer več v nadaljevanju) in ker je bil glede vprašanja o potrebnosti in smotrnosti nakupa tudi neprimeren, saj je to pravno vprašanje
² iz cenitvenega poročila cenilca B.G., izdelanega izven te pravde, zaradi česar ga je mogoče šteti kot trditveno podlago tožeče stranke, izhaja, da bi bilo mogoče koristiti poslovno stavbo tudi za druge namene, in da je do nje neposreden dovoz iz lokalne ceste.
³ Zgrajena je bila za zabaviščno dejavnost.
⁴ Edine navedbe v tej smeri so bile: "...nedokončane poslovne stavbe brez visokih stroškov sploh ni mogoče usposobiti do stopnje, da bi lahko koristile tožeči stranki."
⁵ Navajala je zgolj posplošeno, da je bil nakup iz poslovnih razlogov nepotreben, da je bila ta poslovna stavba neprimerna in nefunkcionalna za skladiščne (op.: čeprav se ta dejavnost v njej sploh ne bi opravljala) in logistične storitve in je brez visokih stroškov ne bi bilo mogoče usposobiti za potrebe koriščenja tožeče stranke; da je bil "problematičen" dostop do nje, saj se med cesto in nepremičnino nahaja zemljišče v lasti Občine S., in da ni "zagotavljal nujne in koristne prostorske zaokrožitve logističnega terminala, saj je zgolj na eni strani mejil z neurejenim zemljiščem". Podrobnejših trditev glede nekoristnosti zaradi prostorske zaokrožitve, glede neprimernosti za izvajanje storitev in glede "problematičnosti" dostopa do nepremičnin, od tistih, ki so bile zgoraj povzete, tožeča stranka ni podala.
⁶ očitek, da je bil nakup nepotreben, zaradi česar je poznejša uprava sklenila, da se stavba odproda
⁷ očitek o "problematičnem" dostopu
⁸ očitek o visokih stroških za usposobitev stavbe za potrebe tožeče stranke
⁹ očitek, da toženci niso pridobili cenitve, da za pravo ceno niso vedeli, in da se o ceni niso pogajali
¹⁰ razen glede trditve o tem, da se o ceni toženci niso pogajali, o čemer več v nadaljevanju
¹¹ upoštevajoč jasno in neizpodbijano izpoved cenilca I.P., da je cenitev za nepremičnino izdelal
¹² čemur tožeča stranka ni ugovarjala oziroma tudi sicer ni podala navedb o tem, da bi bila kakšna druga nepremičnina primernejša tako po lokaciji in gradbenih lastnostih ali po ceni
¹³ ta očitek bi lahko bil uperjen kvečjemu zoper prvega toženca, ki se je o nakupu konkretne nepremičnine odločal in dogovarjal
¹⁴ t.i. "krovni sklep", v zvezi s čemer ni naredilo nobenih pravnih zaključkov
¹⁵ V tem delu je tožeča stranka med postopkom tudi delno umaknila tožbo zoper prvega toženca.
¹⁶ kot izhaja iz neizpodbijanih podatkov prvostopenjske sodbe, jo je prodajalec kupil od Občine S za 1.372.440,00 EUR
¹⁷ 1.950.000,00 EUR
¹⁸ na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, da so škodno ravnali, da je nastala škoda, in da je ta v vzročni zvezi med njihovim ravnanjem in nastalo škodo
¹⁹ gledano s časovnega vidika, ko so kot člani uprave sprejemali odločitve
²⁰ pritožbena navedba, da Predpogodba v času sklenitve Pogodbe ni več zavezovala, je nedopustna pritožbena novota, saj tožeča stranka ni opravičila, zakaj tega dejstva ni pravočasno navedla že v prvostopenjskem postopku (prvi odstavek 337. člena ZPP)
²¹ primerjaj sodbo VS RS III Ips 80/2010.