VSK sklep Cpg 81/2014

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka plača škodo v višini 47.969,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 1.537,61 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in navedla, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 339. člena ZPP, ker je sodišče postavilo izvedenca finančne stroke, mu naložilo obseg opravljenega dela z vpogledom v poslovno dokumentacijo tožeče stranke pri njenem računovodji, kar je predpogoj izvedeniškega dela. Tožeča stranka je že med postopkom grajala izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano v naglici in ni odgovorilo na vsa postavljena vprašanja sodišča, izvedenka pa je v mnenju navedla, da bil potreben vpogled v poslovno dokumentacijo tožeče stranke, česar pa navkljub sklepu sodišča ni storila. Upoštevala tudi ni, da tožeča stranka ni bila davčni zavezanec, da je davčni upravi poročala o prodaji vsak konec leta, da je v zlatarni prodajala svoje zaloge zlata iz prejšnjih let, za kar ni bilo podlage, da bi se v poslovnih knjigah evidentiralo. Če bi izvedenka pregledala vsaj spisovne podatke, bi bilo ob skrbnem pregledu njeno izvedensko mnenje zagotovo drugačno. Tožeča stranka je vsa leta vodila inventurne popise zalog, ki jih je predložila v spis, in iz katerih je natančno razvidna količina posameznih zlatarskih izdelkov in njihova gramatura. Sodišče teh dokazov ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo, čeprav so bili takoj po ropu v zlatarno tudi predloženi policiji. Upoštevalo tudi ni uradnega zaznamka o sprejemu ustne ovadbe tožeče stranke, iz katerega bi bila razvidna količina vsega odtujenega blaga (ki ga pritožba natančno navede). Ob prijavi je tožeča stranka poudarila, da imajo vsi kosi nakita vtisnjene žige AU in MJ 585 (M.J.). Prijavo je podala takoj, ko je bila oropana, povsem logično je, da vlomilci niso vlomili v zlatarno, ki bi bila prazna. Sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke za imenovanje izvedenca zlatarske stroke, ki bi na podlagi spisovnih podatkov lahko ugotovil, kakšna je bila vrednost ukradenega zlata oz. zlatarskih in juvelirskih proizvodov in se do tega dokaza tudi ni opredelilo. Lahko bi ugotovil vsaj najmanjšo možno vrednost odtujenega blaga. Sodišče je enostavno sledilo formalnim in poenostavljenim zaključkom izvedenke finančne stroke, ki je vpogledala le v podatke AJPES, iz katerih pa niso izhajali podatki o zalogah tožeče stranke. V bistvu je slednja analizirala bilanco tožeče stranke kot s.p., ni pa ocenjevala škode, kar bi morala glede na sklep sodišča. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožeče stranke, ki mu jih je pripravila A.Č., sodna izvedenka za ekonomijo - finance, vrednotenje podjetij, ki je izračunala, »da je konec leta 2012 vrednost odtujenih zlatih izdelkov znašala 191.876,55 EUR, od tega izdelkov iz zlata 191.000,00 EUR«. Sodišče prve stopnje posredno očita tožeči stranki, da ni pravilno vodila poslovnih knjig oz. poslovne dokumentacije, vendar za ugotovitev škode to ni odločilnega pomena. Že na podlagi zapisnikov oz. uradnih zaznamkov spisa in listin kazenskega spisa bi lahko ugotovilo minimalni obseg škode, ki je tožeči stranki nastala z vlomom v njeno zlatarsko delavnico. Iz uradnega zaznamka, z dne 5.2.2007, ob zasegu predmetov pri obdolžencu L.P. izhaja, da je tožeča stranka ugotovila, da je zapestnica pod zaporedno številko 3 njegovo delo, ker je bil na varnostni zaponki vgrajen njegov žig. Torej bi sodišče lahko že na podlagi prostega preudarka življenjsko ocenilo, kolikšna najmanjša škoda je tožeči stranki nastala z vlomom. Iz zapisnika z dne 23.10.2010 o ogledu izhaja, da so v izložbah prodajalne ostali samo nastavki za nakit, prazne so bile tudi vitrine, izložbe, škatle na prodajnem pultu, pomična stekla vitrin so bila odmaknjena, vrata omare ob vhodu so bila odprta, prav tako vrata blagajne, notranjost pa prazna. Vse to je dovolj dokazov, da bi sodišče po prostem preudarku in s pomočjo izvedenca zlatarske stroke ter na podlagi inventurnih listin ugotovilo višino škode. Iz vseh teh razlogov je sodba nezakonita, zato pritožba predlaga, da se ji ugodi in se prvostopno sodbo razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču.

3Na to pritožbo je odgovorila tožena stranka, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

4O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih (ZS) na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2013, z dne 8.11.2013, prenesena od Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče.

5Pritožba je utemeljena.

6Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da ne more soglašati z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke glede višine škode tako pomanjkljiva, da je zaradi tega zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožba utemeljeno opozarja na navedbe, ki jih je med postopkom podala tožeča stranka glede tega, kaj ji je bilo ob vlomu v zlatarno dne 22. 10. 2006 odtujenega. Tožeča stranka je škodo po obsegu (z navedbo števila zlatarskih izdelkov in količine zlata za predelavo (1)), pa tudi po višini namreč zatrjevala, nastala naj bi ji najmanj v višini 90.412,70 EUR oz. po spremembi tožbi (po cenah na dan odločanja) v višini 191.876,55 EUR. Tolikšno višino škode je tožeča stranka utemeljevala na inventurnem popisu zalog (priloga A31), ki ga je naredila dan po škodnem dogodku. Trditvena podlaga je torej bila podana, kar nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da je prvostopno sodišče glede te trditvene podlage ocenjevalo dokaz, ki ga je izvedlo, to je dokaz z izvedenko ekonomske stroke. Po pravnomočni ugotovitvi iz vmesne sodbe, z dne 15. 4 2011 (v zvezi s sodbo VSL I Cpg 692/2011, z dne 23. 10. 2012) , da je tožena stranka soodgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi vloma, je bila naloga prvostopnega sodišča, da izvede tiste dokaze glede odločilnega dejstva, to je obsega in višine škode, ki sta jih pravdni stranki pravočasno in substancirano predlagali.

7V zvezi z dokazom z izvedenko ekonomske stroke pritožba sicer utemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da ga ni izvedlo tako, kot je nalogo samo opredelilo v dokaznem sklepu, z dne 10. 4. 2013, to je z vpogledom v poslovne listine tožeče stranke pri njenem računovodji B.D.. Sodišče sicer res ni vezano na svoje dokazne sklepe (četrti odstavek 287. člena ZPP), vendar, kadar svojega objavljenega sklepa kljub ugovoru ene izmed strank (v smislu 286.b člena ZPP, kot ga je v konkretnem primeru podala tožena stranka najprej na naroku dne 22. 3. 2013 in nato še v vlogi, z dne 23.4.2013 ) ne spremeni ali vsaj strankam ne pove, da ga preklicuje, se pravdne stranke lahko utemeljeno zanesejo, da bo sodišče izvedlo takšen dokaz in na takšen način, kot ga je v sklepu opredelilo. Zaradi tega lahko pravdne stranke tudi ne opravijo procesnih dejanj, ki bi jih sicer opravile ob vedenju, da se sodišče ne bo držalo svojega sklepa (npr. oblikujejo drugačne dokazne predloge), s čimer jim je onemogočeno obravnavanje pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vendar pa je pritožba pri tej sicer utemeljeni graji, spregledala, da je sodišče prve stopnje (res šele v razlogih izpodbijane sodbe) navedlo, da je sledilo procesnemu ugovoru tožene stranke, da je bil tako oblikovan dokazni predlog (z vpogledom v dokumentacijo pri računovodji) podan prepozno (v nasprotju z 212. in s 286. členom ZPP). Te ugotovitve sodišča pa pritožba ni izpodbijala.

8Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do drugih v postopku predlaganih dokazov, in da je odločilo »poenostavljeno«, zgolj na podlagi mnenja izvedenke ekonomske stroke. Slednja se je edina tudi opredelila do listinskih dokazov v spisu in ugotovila, da na njihovi podlagi ni mogoče ugotoviti vrednosti zlatarskih izdelkov v času škodnega dogodka (kar bi kazalo na nezadostno dokazno podporo trditvam tožeče stranke, ne pa na nezadostne trditve, kot je nato naredilo napačen zaključek prvostopno sodišče). Sodišče ji je torej prepustilo, da se opredeli tudi do verodostojnosti listin (kar je bil temeljni ugovor tožene stranke), ki jih je v dokaz za vrednost ukradenega blaga v spis vložila tožeča stranka, to je do inventurnih popisov zalog blaga in do uradnega zaznamka o sprejemu ovadbe, z dne 22. 10. 2006, v zvezi s katerimi pritožba posebej opozarja, da se sodišče do njih sploh ni opredelilo.

9Sodišče je dolžno izvesti vse dokaze, ki jih stranka predlaga za ugotovitev odločilnih dejstev, oceniti vsakega izmed teh dokazov z argumenti, ki so življenjsko sprejemljivi, oceno vsakega dokaza nato primerjati z ocenami drugih izvedenih dokazov in tiste dokaze, ki kažejo na resničnost ali neresničnost trditve strank združiti v celoto. Nato mora sodišče opraviti še končno oceno, pri kateri upošteva tudi vsa procesna dejanja strank, njihove navedbe, nespornost dejstev, morebitne delne ali vmesne odločitve, način pravdanja ipd. (2).

10Takšne celovite dokazne ocene in končne ocene izpodbijana sodba nima, saj se je sodišče povsem in izključno oprlo na zgoraj navedeno ugotovitev izvedenke, pri tem pa tudi s tem edinim ocenjenim dokazom ni opravilo celovite ocene glede na trditve strank, glede na nesporna dejstva (npr. da je tožeči stranki škoda nastala) in glede na vmesno sodbo o (deležu) odgovornosti tožene stranke za nastanek škode. Če bi sodišče takšno končno oceno naredilo, bi samo ugotovitev izvedenke, da se pravilne ocene višine odtujenih zlatarskih izdelkov in zlata iz spisovnih podatkov ne da ugotoviti, ne smela narekovati zaključka sodišča, da tožena stranka (katere delež odgovornosti je bil pravnomočno ugotovljen) ni dolžna (delno) tožeči stranki povrniti škode, katera ji je (nesporno) nastala s krajo v zlatarni. Ob uporabi načela proste presoje dokazov, opravljene na takšen način, kot izhaja iz predhodnega odstavka, bi sodišče moralo ugotavljati, kolikšna pa je tista višina škode, katere tožena stranka s svojimi ugovori, da je popise tožeča stranka delala sama, da iz objavljenih računovodskih podatkov ne izhaja, da bi imela takšne prihodke v predhodnih letih, ki bi kazali na tolikšne zaloge, da je šlo za majhno zlatarno ipd., ni izpodbila. Zato je pritožba, ki med drugim posebej izpostavlja tudi, da bi se morala ugotoviti »vsaj najmanjša možna vrednost blaga, ki je bila tožeči stranki odtujena«, utemeljena.

11Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo zaradi kršitve pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP razveljavilo in vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, v katerem naj se opredeli do vseh dokaznih predlogov, ki sta jih stranki za ugotavljanje višine škode podali (ali so dovolj substancirani in ali so pomembni za odločitev in zakaj ne), tiste, za katere ugotovi, da so za odločitev pomembni, izvede, nato pa opravi dokazno in končno oceno. Obenem pa naj bo pozorno tudi na pravočasnost navedb pravdnih strank in predlaganja dokazov v smislu 286. člena ZPP.

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

----------------------------------------

op. št. 1: „192 prstanov, 22 poročnih, 61 briljantnih izdelkov, 175 parov uhanov 33 brošk...“, glej tč. III. tožbe in tč. 2 izpodbijane sodbe

op. št. 2: glej J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba LJ 2005, 1. knjiga, str. 91 in nasl.